UPRS Sodba I U 748/2020-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerila nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 427/2019 z dne 11. 3. 2019 v višini 786,30 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem v višini 959,29 EUR. V presežku pa je predlog tožnika zavrnila.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 427/2019 z dne 11. 3. 2019 določen za izvajanje BPP upravičenki za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v sodnem postopku in v postopku mediacije, zaradi vložitve izbrisne tožbe. Tožnik je priglasil stroške za dejanja BPP, ki jih je opravil za upravičenko, pri čemer je toženka njegovemu predlogu delno ugodila.

3Tožena stranka je odvetniške stroške odmerila skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Vrednost odvetniške točke na dan izdaje izpodbijanega sklepa znaša 0,60 EUR. Tožena stranka je pri odmeri nagrade upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 120.000,00 EUR oziroma 1200 točk po tar. št. 18/1 OT. Odvetniku je po tar. št. 39/1 OT za uvodni posvet z upravičenko v trajanju do ene ure priznala nagrado v višini 50 točk, po tar. št. 18/1 OT nagrado za pripravo in vložitev izbrisne tožbe v višini 600 točk. Navedena nagrada že zajema tudi nagrado za pregled listin. Nadalje je toženka tožniku po tar. št. 19/4 OT priznala nagrado za pripravo in vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse v višini 25 točk ter po tar. št. 19/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT nagrado za pripravljalno vlogo v višini 600 točk. Izvensodni elektronski dopisi upravičenki so zajeti v priznanih nagradah za zastopanje. Toženka pojasni, da tožniku ni priznala nagrade za ugovor zoper plačilni nalog, ker iz dopisa Pravdnega oddelka z dne 22. 5. 2020 izhaja, da plačilni nalog ni bil izdan, pač pa le sklep z dne 12. 7. 2019 o oprostitvi plačila sodne takse. Tožniku je toženka po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 35,5 točk, in sicer od polne nagrade v višini 2550 točk, brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv. Skupna višina priznane nagrade znaša 1.310,5 točk oziroma 786,30 EUR. Skupaj z 22 % DDV je bilo tožniku priznanih 959,29 EUR.

4Tožnik zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu tožena stranka neupravičeno ni priznala večjega števila vlog, ki so bile izčrpne, da bi lahko po obsegu predstavljale tožbo ali pravno sredstvo. Prav tako mu ni priznala obširne korespondence z upravičenko, ki mu je dnevno pošiljala večje število elektronskih sporočil. Navaja, da mu toženka ni priznala nagrade za pregled in študij zadeve v višini 100 točk, za tri sestanke v pisarni v višini 150 točk, za 10 elektronskih sporočil v višini 500 točk, za končno poročilo stranki v višini 50 točk, za predlog za takso oprostitev v višini 100 točk ter za ugovor zoper plačilni nalog v višini 100 točk. Skupaj z materialnimi stroški in 22 % DDV bi mu morala toženka priznati 743,40 EUR. Tožnik se nadalje sklicuje na konference v zvezi z delovnim sporom, na 5 telefonskih pogovorov, 1 sestanek v pisarni ter na končno poročilo s stranko. Navaja, da mu tožena stranka ni priznala cca. 50 % vseh priglašenih stroškov, tako mu ni priznala več vlog in drugih storitev. Ob tem navaja, da so bile vse vloge argumentirane in potrebne. Meni, da če je vloženih več pravnih sredstev, mu je treba priznati tudi nagrado za vsako pravno sredstvo. Tožnik meni, da je diskriminiran v primerjavi z ostalimi izvajalci BPP, katerim je v celoti priznana nagrada. Predlog za taksno oprostitev je bil potreben in bi moral biti samostojno ovrednoten z nagrado v višini 100 točk. Sodišče bi mu moralo priznati tudi nagrado za posvet s stranko in pregled zadeve v skupni višini 100 točk.

5Nadalje navaja, da je bil diskriminiran v primerjavi z ostalimi izvajalci BPP, katerim je v celoti priznana nagrada za BBP. Ob tem se sklicuje na kršitev 14. člena Ustave RS. Navaja tudi, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter tožniku prizna vse priglašene stroške oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da je pri izpodbijanemu sklepu šlo za prvo delno odmero odvetniških stroškov v predmetni pravdni zadevi, ki še ni zaključena. Pojasni, da je tožniku po lastnem preudarku, četudi gre za izvensodno opravilo, priznala tudi nagrado za uvodni posvet s stranko v trajanju do ene ure v višini 50 točk. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7Stranka z interesom, upravičenka do BPP, na tožbo ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavanem primeru je sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa, na podlagi katerega toženka tožniku ni priznala priglašenih nagrad za pregled listin, za izvensodne elektronske dopise upravičenki ter za ugovor zoper plačilni nalog. Sporna je tudi višina priznane nagrade za posvet s stranko ter za predlog za taksno oprostitev.

10Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT.

11Tožnik v tožbi ugovarja zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa. Toženka tožniku ni priznala priglašene nagrade za pregled listin ter za elektronske dopise s stranko, ker ne gre za samostojne storitve oziroma je nagrada za te storitve že zajeta v priznani nagradi za zastopanje, in sicer v nagradi za pripravo in vložitev izbrisne tožbe. Nagrade za ugovor zoper plačilni nalog, ki je bil vložen hkrati s predlogom za oprostitev plačila sodne takse, pa tožniku ni priznala, ker v obravnavanem primeru plačilni nalog sploh ni bil izdan. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni upravičen do izplačila nagrade za navedena opravila. Nagrada za pregled listin, kratke dopise in posvet s stranko je navedena v tar. št. 39 OT, iz katere izhaja, da lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Pojem „samostojnosti“ lahko pomeni le, da take storitve po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Posvet s stranko, pregled spisov ter pošiljanje elektronskih sporočil, ki jih odvetnik sestavi v konkretni zadevi, v kateri zastopa svojo stranko, tako očitno niso samostojne storitve, saj so tako po vsebini, kot po potrebi za njihovo sestavo, neločljivo vezani na to zadevo.¹ Iz navedenega razloga tožniku tudi ne pripada višja nagrada za posvet s stranko.

12Nadalje tožniku tudi po presoji sodišča ne pripada nagrada za sestavo ugovora zoper plačilni nalog, saj plačilni nalog, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa v predmetni zadevi niti ni bil izdan, čemur tožnik v tožbi izrecno niti ne nasprotuje. Prav tako tožniku ne pripada višja nagrada za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj predlog za oprostitev plačila sodne takse po sodni presoji presega obseg dodeljene BPP². Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na končno poročilo stranki in na telefonske pogovore s stranko ni mogoče preizkusiti, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnik v postopku zahteval izplačilo nagrade za ta opravila. Ne glede na navedeno pa tudi navedena opravila po sodni presoji niso samostojna opravila v smislu tar. št. 39 OT.

13Glede na navedeno sodišče zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijani sklep ni obrazložen, ter da se ga ne da preizkusiti. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhajajo razlogi, zaradi katerih tožniku ni bila priznana nagrada v priglašeni višini.

14Sodišče zavrača tudi tožbene očitke o diskriminaciji tožnika v primerjavi z ostalimi odvetniki, katerim je v celoti priznana nagrada za BPP. Zakonska ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri so odvetniki, ki izvajajo BPP, omejeni na polovično plačilo po OT, po presoji sodišča ni sama po sebi neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je potrebno razlikovati med situacijama, ko odvetnik nastopa na trgu, in ko opravlja storitve po naročilu sodišča.³ Sodišče zato zavrača očitano kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

15Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke tudi v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnik v tem postopku namreč tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da je z upravičenko opravil 3 sestanke v pisarni, izmenjal številna elektronska sporočila, pregledal obsežno dokumentacijo, z njo opravil 5 telefonskih pogovorov), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekel v tožbi.⁴

17Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 779/2019-10 z dne 11. 3. 2021.
² Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS I U 541/2016 z dne 8. 11. 2016 (12. točka obrazložitve) in I U 760/2018 z dne 26. 11. 2019 (9. točka obrazložitve).
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.
⁴ ESČP je v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku (primerjaj Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge). Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa (primerjaj Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge).