VSL Sodba I Cp 2047/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženka od pokojne zapustnice A. A. prejela darilo v denarju v višini 22.400 EUR, ki se vračuna v vrednost zapuščine po omenjeni zapustnici in da se v presežku (za 100 EUR) primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrneta. Odločilo je še, da je toženka dolžna v 15 dneh vrniti v zapuščino po pokojni A. A. znesek 1.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2020 dalje, v presežku (do zahtevanih 23.422,96 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da v zapuščino sodi znesek 8.600,64 EUR in znesek 14.839,51 EUR, je prvostopenjsko sodišče zavrglo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 956,53 EUR.

2Zoper takšno odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper tisti del odločitve, ki se nanaša na zavrnitev njenega dajatvenega zahtevka za vračilo 14.839,51 EUR neupravičeno porabljenih sredstev zapustnice. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu. Meni, da za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu ne zadošča zgolj utemeljitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala zapustničinega nestrinjanja s to porabo denarja, ne da bi presojalo verodostojnost trditev toženke, da naj bi sredstva v celoti porabila za mater. V obravnavanem primeru je sporno dejstvo ne le nepristanek zapustnice k porabi njenega denarja za potrebe toženke, pač pa že njena obveščenost, torej zavest o tej porabi. Čeprav je sodišče prve stopnje prepričano, da je toženka del sredstev porabila zase, pa njenih trditev, da naj bi vse porabila za mater, ni niti z besedo pretehtalo v smislu njene resnicoljubnosti. Pri tem opozarja, da sodišče prve stopnje toženki ni verjelo pri odločitvi o ugotovitvi obstoja darila. Poraba denarnih sredstev v materino korist je dokazljivo dejstvo, saj se izraža v materialnem svetu. Neobstoj materine zavesti o visoki porabi njenega denarja, še manj pa neobstoj njenega soglasja je vprašanje njene duhovne sfere oziroma volje, ki pa ni dejstvo, ki bi puščalo sled v materialnem svetu. Torej gre za nedokazljivo dejstvo. Sodišče prve stopnje je na tožnico preneslo nesprejemljivo dokazno breme, ko od nje zahteva dokazilo, ki ga ni. Hkrati pa ima sočasno na voljo konkretne in kontektstualne okoliščine, ki so pokazale, da tožena stranka ni govorila resnice o porabi denarja za mater in da je nedvomno v tako kratkem času vsaj del tako visokega zneska porabila zase. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izračunane porabe nesorazmerne vsote denarja za pokojno zapustnico v vsega 25 mesecih (od tega 12 mesecev hospitalizacije), kot ga je zatrjevala toženka v kontekstu statističnih podatkov SURS o povprečni porabi gospodinjstev v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnica izpostavila že v tožbi in bi lahko služil tudi za pravično presojo v konkretnem primeru. Prav tako se ni opredelilo do konkretiziranih navedb in izračunov potrošnje sredstev na TRR zapustnice, ki jih je tožnica navedla v IV. pripravljalni vlogi na zahtevo sodišča. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo pretežko dokazno breme glede skorajda nedokazljivega dejstva nesoglašanja pokojne matere k tako visoki porabi njenega denarja, toženi pa nikakršnega, niti za njene trditve, da je vse porabila za mater, še manj pa, da je imela za to njeno soglasje. Navedene pomanjkljivosti izkazujejo obstoj pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Podan pa je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj gre pri obravnavanem prehodu premoženja iz sfere zapustnice v sfero toženke za vprašanje dolozne uporabe tujega denarja (protipravne odtujitve). Meni, da bi tožena stranka morala biti obsojena na vračilo z deliktom prisvojenih denarnih sredstev, ki so ji bila zaupana.

4Toženka s pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da tožnica ni dokazala, da bi toženka znesek 22.000 EUR izročila svojemu sinu B. B., ne pa zapustnici. Nepravilno prvostopenjsko sodišče tudi ni sledilo pričanju B. B., da si je denar za nakup vozila privarčeval sam. Glede zneska 500 EUR bi sodišče moralo slediti toženki in izpovedi priče C. C., da je šel naveden znesek za stroške zapustnice. Napačno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da naj bi iz zapiska zapustnice izhajalo, da gre za toženkin dolg za znesek 1.700 EUR. Iz rokopisa, ki ga je v spis vložila tožnica je razvidno, da je toženka podpisala zgolj prejem zneska 300 EUR.

5Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, po katerem naj toženka vrne v zapuščino 14.822,32 EUR. Po trditvah iz tožbe je toženka navedeni znesek, ki se je nahajal na TRR zapustnice, nepooblaščeno in negospodarno porabila v času od 28. 3. 2017 do zapustničine smrti, ko je razpolagala z zapustničino bančno kartico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnica v času, ko je živela v stanovanju z bivšim možem D. D. do junija 2018, ko je odšla v SB ... in nato neposredno v DSO ..., popolnoma suvereno sama odločala o dvigih in plačilih na TRR. Tožnica ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko omajale takšen zaključek prvostopenjskega sodišča za navedeno obdobje. Za obdobje po juniju 2018, ko je zapustnica toženki prostovoljno izročila svojo bančno kartico in ji zaupala geslo, pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da ni šlo za zlorabo zaupanja zapustnice s strani toženke, ampak da je zapustnica s toženkinim razpolaganjem z denarnimi sredstvi na njenem bančnem računu soglašala.

8Pritrditi je treba pritožbenim navedbam tožnice, da njene trditve o toženkini zlorabi zaupanja zapustnice, s tem da je brez zapustničinega dovoljenja in vedenja razpolagala s sredstvi z njenega bančnega računa v svojo korist in korist njenih družinskih članov, vzpostavljajo enega od elementov odškodninske obveznosti (protipravnost). Breme njegovega dokazovanja pa je, tako kot to velja tudi za ostale elemente odškodninske obveznosti (nastalo škodo, vzročno zvezo med nastalo škodo in toženkinim protipravnim ravnanjem), na tožnici. Tožnica pa navedenega dokaznega bremena ni izpolnila oziroma ni dokazala, da bi toženka z uporabo denarnih sredstev na materinem bančnem računu zlorabljala njeno zaupanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje življenjskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je na podlagi ugotovitev o zaupnem odnosu zapustnice do toženke (zapustnica je imela od bližnjih oseb dober odnos le s toženko), okoliščin, da ji je dala nakazati celotno kupnino od prodaje nepremičnin, da je naredila oporoko, s katero ji je zapustila vse premoženje, da ji je dala v uporabo osebno vozilo Peugeot 206, da je bila navezana na toženko in njene družinske člane (vnuka B. B.), na podlagi rednih stikov s toženko, obiskov, opravljanjem voženj za zapustnico, rednim prinašanjem hrane v dom, zdravil, prehranskih dopolnil, in na podlagi okoliščine, da je zapustnica nesporno prostovoljno izročila toženki bančno kartico in ji zaupala geslo za plačevanje in dvigovanje gotovine, mogoče sklepati, da ni šlo za toženkino zlorabo materinega zaupanja, ampak nasprotno, da je zapustnica soglašala (in zato vedela), da toženka z njenim denarjem razpolaga tudi za lastne potrebe in potrebe njenih družinskih članov. Vse naštete dejanske okoliščine kot indikatorna dejstva kažejo na pravilnost takšnega dejanskega zaključka. Sodišče prve stopnje pa je s stališčem, da navedene okoliščine kažejo na zapustničin darilni namen pri takšnem, za časa njenega življenja upravičenem načinu razpolaganja z lastnimi sredstvi, zgolj potrdilo, da ni šlo za toženkino zlorabo materinega zaupanja, ne pa prekoračilo dejanske trditvene podlage, na kateri sta stranki temeljili svoj zahtevek oziroma ugovore.

9Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

O pritožbi toženke

10Toženka izpodbija ugotovitveni del odločitve sodišča prve stopnje, da je toženka od zapustnice prejela darilo v višini 22.400 EUR, kar je treba vračunati v zapuščino. Nesporno med strankama je bilo, da je toženka navedeni znesek prejela od zapustnice¹, sporno pa je bilo, ali ji ga je vrnila, in sicer 21. 11. 2018 znesek 3.000 EUR in 28. 11. 2018 znesek 19.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka na navedena dneva s svojega računa res dvignila oba zneska, ni pa dokazala, da ju je izročila zapustnici. Tako nihče ni zmogel potrditi, da je imela zapustnica pri sebi v DSO tako visok znesek gotovine. Hkrati pa je prav na ista dneva toženkin sin prav zneska v navedeni višini porabil za nakup avtomobila. Toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je zneska vrnila materi. Svojo pritožbeno kritiko je usmerila predvsem v zaključek prvostopenjskega sodišča, ki toženki ni verjelo, da naj bi njen osemnajstletni sin B. B., srednješolec, avtomobil višjega cenovnega razreda kupil z lastnimi sredstvi, prihranki, ki jih je hranil od otroštva dalje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost omenjenega zaključka sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na njegove razloge.

11Pravilna pa je tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da je darilo tudi znesek 400 EUR. Tožnica je zapustnici na njen bančni račun tri tedne pred smrtjo res nakazala znesek 500 EUR, vendar je po nekaj dneh z računa dvignila 400 EUR, hkrati pa ni dokazala, da ga je porabila za kritje zapustničinih potreb.

12Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je zapustnica toženki posodila znesek 1700 EUR, ki ga toženka ni vrnila, zato ga je dolžna vrniti v zapuščino. Tak zaključek sodišča temelji na zapustničinih zapiskih o toženkinem dolgu in pritožbeno sodišče v njegovo pravilnost ne dvomi. Navedene ocene ne spremeni niti pritožbena navedba, da je zgolj pri znesku 300 EUR toženkin podpis.

13Glede na navedeno se tudi pritožba toženke izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker sta bili obe pravdni stranki neuspešni s svojima pritožbama, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Navedeni znesek predstavlja del kupnine za nepremičnino, ki jo je prodala zapustnica, kupci pa so jo morali po prodajni pogodbi nakazati na toženkin TRR.