VSM Sodba IV Kp 66722/2021

I. Pritožba obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 66722/2021 z dne 6. 12. 2021 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obdolženka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bila oškodovana B.B. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.000,00 EUR napotena na pot pravde.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženka z laično pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da ji izreče kazensko sankcijo alternativne ali opozorilne narave, obenem pa prosi za oprostitev plačila stroškov postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja z očitkom kršitve pravice do obrambe in navedbo, da je bila v postopku brez zagovornika, ki bi s strokovno pomočjo branil njen interes.

5Zatrjevana kršitev ni podana. Iz zapisnika naroka o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je bila obdolženka po predstavitvi obtožbe, ob podanih vseh ustreznih pravnih poukih, poučena tudi po tretjem odstavku 5. člena ZKP, da se torej ni dolžna zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, da ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde ter da se lahko zagovarja s pomočjo zagovornika. V nadaljevanju je bila s strani prvostopnega sodišča izrecno poučena tudi, da si sme zagovornika vzeti po lastni izbiri in je lahko navzoč pri zaslišanju, ter da ima pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Pravilno poučena o pripadajočih procesnih pravicah je obdolženka izrecno navedla, da se bo zagovarjala sama, kar je potrdila tudi z lastnoročnim podpisom (l. št. 7). Navedeno torej pomeni, da se je sama odpovedala strokovni pomoči zagovornika, medtem ko formalni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v smislu 70. člena ZKP v obravnavani zadevi niso bili podani. Takšnega zaključka pa pritožnica ne more omajati niti s poudarjanjem okoliščin metadonske terapije, povratništva, trenutnega prestajanja kazni in dejstva obstoječnosti predmetnega kazenskega postopka. Glede na številne pretekle kazenske postopke, ki jih v pritožbi izpostavlja tudi obdolženka, je tako sodišče druge stopnje prepričano, da se je posledic odpovedi pravici do strokovne pomoči zavedala ter odločitev o obrambi brez prisotnosti zagovornika, ki ji glede na naravo obravnavanega predlagalnega delikta, kot že pojasnjeno, ne pripada po uradni dolžnosti, prevzela po svoji volji in na lastno odgovornost.

6Pritožba zgolj na načelni ravni navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

7Obdolžena s pritožbenimi navedbami, da je krivdo dejansko priznala, a da je zgolj branila prijateljico, ki je bila napadena in izzvana s strani varnostnice, zato ju je želela umiri in ločiti, nikakor pa ne napasti, uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolžena je namreč krivdo po obtožbi priznala, sodišče prve stopnje je njeno priznanje sprejelo in na tej podlagi, po opravljenem dokaznem postopku, ki se je izvedel le glede okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije oziroma po končani glavni obravnavi izreklo sedaj izpodbijano sodbo. Tako izrečena sodba se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, t.j. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne sme izpodbijati. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obdolžena naravo in posledice danega priznanja razumela, prav tako, da je bilo priznanje dano prostovoljno, kakor tudi, da je podano priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar pomeni ustrezno presojo sodišča prve stopnje v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP. Na tej podlagi je prvostopno sodišče zatorej obdolženkino priznanje krivde utemeljeno sprejelo, posledično čemur povzete pritožbene navedbe ne morejo biti predmet te pritožbene presoje.

8V osrednjem delu pritožbe obdolžena graja odločbo o kazenski sankciji, kar utemeljuje z navedbami, da izrečena kazen zapora ni v sorazmerju s težo njene odgovornosti, ter da bi moralo sodišče pri odločanju o kazenski sankciji upoštevati vse okoliščine; da je od dejanja preteklo že leto dni; da je bil ob priznanju skrajšan postopek in zmanjšani stroški, ter da si je sama prizadevala, da se postopek zaključi.

9Pritožnici ne gre pritrditi. Njen novi pogled na svet in stremljenje v želji po izstopu iz začaranega kroga kriminalne preteklosti ter ureditvi poštenega življenja v prihodnje, na način, ki bo izključeval preteklo odvisnost in vnovično izvrševanje kaznivih dejanj, je sicer pohvalno, vendar v pritožbi zapisane besede korektno argumentiranih zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe vrsto kazenske sankcije utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Poleg ugotovljenih olajševalnih okoliščin je kot obteževalno okoliščino pravilno izpostavilo in pri odmeri kazni zapora ustrezno upoštevalo obdolženkino povratniško naravo, izkazano skozi večkratno predkaznovanost za raznovrstna, sicer pretežno premoženjska kazniva dejanja. Povsem na mestu je tudi ugotovitev, da je obdolžena kljub številnim predhodnim obsodbam (pogojnim obsodbam, tudi z varstvenim nadzorstvom; obsodbam na zaporno kazen; ter v obliki dela v splošno korist, kot je razvidno iz izpisa iz kazenske evidence) z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljevala. Ob okoliščini, da je v danem primeru zoper oškodovano varnostnico, zadolženo za vzdrževanje reda na inkriminiranem območju, v alkoholiziranem stanju tokrat celo uporabila fizično silo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izrečena kazen v višini dveh mesecev zapora primerna in pravična, zato je tudi po presoji sodišča druge stopnje ne gre spreminjati v obdolženkino korist.

10Pritožničinemu predlogu po spremembi grajane odločbe z izrekom kazenske sankcije opozorilne narave tako ni bilo slediti, medtem ko sodišče druge stopnje v okviru tega pritožbenega postopka o predlogu za izrek kazenske sankcije alternativne narave ni pristojno odločati. Tak predlog po nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist bo morala pritožnica v skladu z določbo prvega odstavka 129.a člena ZKP nasloviti na sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

11Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor sodišča druge stopnje, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

12Glede na osebne, zlasti šibke socialne in premoženjske razmere obdolženke, ki so razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu, je sodišče druge stopnje odločilo, da jo bremena sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga morala plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).