VSL Sklep VII Kp 40943/2020

Pritožba A. A. se zavrne kot neutemeljena.

A. A. je dolžan plačati 30 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 67. člena ZKP A. A. odreklo zastopanje obdolženega B. B. v kazenski zadevi I K 40943/2020.

2Pritožbo vlaga A. A. brez navedbe razloga za izpodbijanje (370. člena ZKP) in s predlogom, da se izpodbijani sklep „razveljavi v celoti ter izda nov sklep, v katerem se dovoli obdolženemu, da ga zastopa zagovornik gospod A. A.“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje A. A. odreklo zastopanje obdolženca v kazenski zadevi. Četrti odstavek 67. člena ZKP namreč izrecno določa, da se za zagovornika sme vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomesti odvetniški kandidat. Kot je razvidno iz imenika odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, A. A. statusa odvetnika nima.

5V pritožbi pritožnik ne izpodbija razlogov sklepa sodišča prve stopnje, temveč izraža nestrinjanje s citirano določbo ZKP in se sklicuje na določbe Ustave RS ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Pritožbeno sodišče, kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS, št. 92/03 z dne 11. 9. 2003, s katero je Ustavno sodišče odločilo o pobudi, da bi morali državljani imeti prosto izbiro zagovornika tudi med osebami, ki niso odvetniki. Iz citirane odločbe izhaja, da četrti odstavek 67. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo, iz obrazložitve pa je povzeti, da se z določbo 67. člena ZKP določa način uresničevanja pravice do obrambe obdolženca, v primeru, ko se ta ne brani sam, ampak s pomočjo zagovornika. Odločitev zakonodajalca, da je mogoče zagovornika izbrati le med odvetniki, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje. Zakonodajalec je izhajal iz spoznanja, da v primeru, ko ima stranka zagovornika, ki je odvetnik, to ni le v interesu obdolženca, temveč pripomore tudi k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, s tem pa tudi k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Pri tem gre prav tako za cilje, ki presegajo interes udeleženih strank v postopku in ki jih je mogoče označiti za splošen oziroma javen interes. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je npr. v zadevi Correia de Matos v. Portugal z dne 15. 11. 2001(2) navedlo, da ne gre za kršitev prvega odstavka in točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, če pravni sistem v interesu sodstva določa, da je potrebno kot zagovornika vzeti odvetnika ter da so zakonske določbe, ki zahtevajo kot zagovornika odvetnika, še vedno v mejah polja proste presoje vsake države.

6Sklicevanje pritožnika na drugo fizično osebo, ki prav tako ni odvetnik, ki mu je sporočila, da „na osnovi pooblastila zastopa ljudi v priporu ali v zaporu in tudi v kazenskih zadevah na sodiščih“, kar naj bi potrjevala tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Flisar zoper Slovenijo, v kateri je zastopal pritožnika, ni relevantno. Kot je že pojasnjeno pritožniku, v Republiki Sloveniji velja določilo četrtega odstavka 67. člena ZKP. Na Evropsko sodišče za človekove pravice pa pritožbo res lahko vloži posameznik, pri čemer v začetku postopka pomoč odvetnika ni potrebna. Pravno zastopanje pa postane nujno, ko sodišče o zadevi obvesti vlado tožene države za predložitev stališč. V tem primeru mora pritožnika zastopati odvetnik, ki je lahko vsakdo, ki je odvetnik v eni od držav pogodbenic Konvencije ali ki ga je zato pooblastil predsednik senata.

7Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep, niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, odmerjeno po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).