UPRS Sodba I U 261/2020-16

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Žirovnica, št. 429-0003/2017 z dne 12. 12. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožnikoma kot investitorjema legalizacije poslovnega stanovanjskega objekta v plačilo komunalni prispevek v višini 10.161,50 EUR. V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1424/2017. V skladu s sodbo obrazlaga, da ugotavlja pri primerjavi projekta za izdano gradbeno dovoljenje z dne 15. 8. 1989 in projekta za gradbeno dovoljenje z dne 31. 3. 2017 in ugotavlja, da se drugi objekt se ne razlikuje od prvega samo v zunanjih gabaritih, temveč tudi v notranji zgradbi (nosilni zidovi, razpored prostorov), tako da ne gre pri novem objektu za legalizacijo prizidave ali nadzidave, ampak za povsem drug objekt. To izhaja tudi iz odločbe Upravne enote Jesenice z dne 14. 9. 2016 za odmero plačila uzurpacije in degradacije prostora. Na podlagi te ugotovitve ni možna uporaba sedmega odstavka 6. člena Pravilnika za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik) in tudi ne drugega in nadaljnjih odstavkov 6. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in meril za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica (Odlok). Komunalni prispevek, plačan na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1989, je revaloriziral in ugotovil, da je bil za vodovod plačan v višini 208,61 EUR, za kanalizacijo pa v višini 287,66 EUR, kar je pri odmeri upošteval. V nadaljevanju pojasnjuje način izračuna.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Soglaša z razlogi, da se za nov objekt izračuna komunalni prispevek kot za novogradnjo.

3Tožnika v tožbi navajata, da toženka ni upoštevala sodbe Upravnega sodišča I U 1424/2017, ki je opozorilo na uporabo 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Neobrazloženo je ostalo tudi, da je objekt tožnikov že priključen na kanalizacijo ter da je sodna praksa zavzela stališče, da se v primeru, da je objekt že priključen na kanalizacijo, slednji ne zaračunava na novo, temveč zgolj za povečanje neto tlorisne površine in za spremembo namembnosti. Med strankama ni sporno, da je stanovanjsko poslovni objekt že priključen na kanalizacijsko omrežje od leta 1991 ter da sta pravna prednika tožnikov že v letu 1989 pridobila gradbeno dovoljenje in 8. 12. 2014 plačala komunalni prispevek. Sporno pa je, ali gre za isti ali za drug objekt. Objekt v enakem obsegu, kot je danes, stoji že vse od leta 1989, ko je bila zgrajena prva plošča. Ni pojasnjeno, zakaj gre za popolnoma drug objekt. Drži pa, da v letu 1991 ni bil zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, zato sta tožnika obstoječ objekt v letu 2017 legalizirala. Pravna prednika sta se že leta 1991 priključila na kanalizacijsko omrežje. Občina Žirovnica je za naknadno opremljanje zemljišč v letu 2015 pravnim prednikom tožnikov izdala odločbo z dne 19. 6. 2015, katero je po pritožbi nadomestila z odločbo z dne 31. 7. 2015, saj je ugotovila, da je bil objekt že priključen na kanalizacijsko omrežje. Skratka, toženka za naknadno opremljanje zemljišč v konkretnem primeru ni odmerila komunalnega prispevka za naknadno opremljanje zemljišč s fekalno kanalizacijo, ker je ugotovila, da je objekt že priključen na kanalizacijo, v letu 2017 pa je vse to zanemarila in pri legalizaciji neskladne gradnje ponovno v celoti odmerila komunalni prispevek. Toženka se spreneveda, da takrat ni imela podatka, da objekt ne ustreza tistemu, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, čeprav je bistveno, da pravna prednika tožnikov nista v letu 2015 plačala komunalnega prispevka, ker je bil objekt že priključen na kanalizacijo. Sklicuje se na določbo 10. odstavka 79. člena ZPNačrt, ki pa je v obravnavanem primeru ni možno uporabiti, saj pravnima prednikoma gradbeno dovoljenje ni preteklo, objekt sta zgradila. V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo prvega in tretjega odstavka 79. člena in 80. člen ZPNačrt. Tako je podlaga za konkretni izračun sedmi odstavek 6. člena Pravilnika. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je podlaga za odmero komunalnega prispevka zgolj nova priključitev na komunalno opremo oziroma izboljšanje komunalne infrastrukture. Toženka v primeru, kolikor je zgradba že priključena na komunalno opremo, nima pravice ponovno zaračunati komunalni prispevek mimo 80. člena ZPNačrt. Investitorju bi se lahko odmeril komunalni prispevek zgolj za razliko neto tlorisne površine. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata stroške postopka.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

5Tožba je utemeljena.

6Predmet upravnega spora je odločba o odmeri komunalnega prispevka tožnikoma, izdana v izvajanju sodbe Upravnega sodišča, I U 1424/2017 z dne 25. 9. 2019. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če je nov upravni akt v nasprotju s tem mnenjem in stališči, ga sodišče odpravi. Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan.

7Uvodoma je sodišče v sodbi I U 1424/2017 pojasnilo zakonske podlage za odmero komunalnega prispevka in navedlo, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). Nadalje je ugotovilo, da med strankama ni spora o tem, da je bil pravnima prednikoma tožnikov že odmerjen komunalni prispevek za vodovod in kanalizacijo (in plačan) v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja iz leta 1989, ko je bil objekt na naslovu ... tudi priključen na vodovodno in kanalizacijsko omrežje in tudi, da sta tožnika pridobila gradbeno dovoljenje v letu 2017, zaradi legalizacije objekta zgrajenega v letu 1989, ki je bil zgrajen neskladno z gradbenim dovoljenjem.

8Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče organ opozorilo, da kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za novogradnjo objekta kot celote, da mora že plačani komunalni prispevek upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka skladno z določbo sedmega odstavka 6. člena Pravilnika ter drugega in nadaljnjih odstavkov 6. člena Odloka, torej ob upoštevanju (zgolj) razlike neto tlorisne površine obstoječega in novega objekta. S plačilom komunalnih prispevkov (kanalizacijo in vodo) so bila namreč določena sredstva že namenjena gradnji (iste) komunalne infrastrukture. Upravni organ pa je navedeno materialno pravno stališče sodišča, ki je izhajalo iz 80. člena ZPNačrt, napačno uporabil in ugotovil, po primerjavi projektov za izdani gradbeni dovoljenji iz leta 1989 in 2017, da gre za popolnoma različna objekta, zato se predmetna gradnja obravnava kot novogradnja in se odmeri komunalni prispevek v celoti. S takim stališčem je napačno uporabil materialno pravo, 80. člen ZPNačrt, ki določa, kdo je zavezanec. V zadevi ni sporno, da se objekt, zgrajen v letu 1989, ne priključuje na novo na komunalno opremo, to dejstvo pa je pravno relevantno za odmero komunalnega prispevka v obravnavanem postopku. Tega dejstva, da se objekt ne priključuje na novo na komunalno opremo, organ ni upošteval in tudi ni obrazložil zakaj ne, kar tožnika utemeljeno ugovarjata. Plačilo komunalnega prispevka ni nekakšna civilna sankcija, kot bi izhajalo iz izpodbijane odločbe, zaradi nelegalne/neskladne gradnje, kar je zasledovala odločba Upravne enote Jesenice, št. 351-138/2016-3 z dne 14. 9. 2016, za odmero plačila uzurpacije in degradacije prostora, na katero se organ neupravičeno pri svojem stališču, da je gradnja novogradnja in kot taka podvržena plačilu komunalnega prispevka, kot da se na novo priključuje na komunalno opremo, opira. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi je, da je objekt že priključen na komunalno opremo kot tožnika zatrjujeta, za kolikšno neto tlorisno površino objekta je bil že plačan in nato ugotavljanje razlike neto tlorisne površine, za katero obveznost še obstaja. Na ta dejanski podatek pa nato, v skladu s podzakonskimi akti, komunalni prispevek odmeriti.

9Ker je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke glavni obravnavi na podlagi 279. a člena Zakona o pravdnem postopku odpovedale, saj je bilo o zadevi mogoče odločiti na podlagi pisnih vlog in dokazov. Plačana sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.

10Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.