VSM Sklep IV Kp 47992/2019

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) kazen osmih mesecev zapora izrečeno obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu VI K 47992/2019 z dne 8. 11. 2019, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist določilo, da se izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 396 ur, kar predstavlja šest mesecev in osemnajst dni zapora.

2Zoper tak sklep se je s skopo pritožbo pritožil obsojeni A. A., ki v pritožbi navaja, da prosi sodišče, da bi mu delo v splošno korist podaljšalo, saj do sedaj dela ni mogel opravljati, ker ni imel prevoznega sredstva, sicer pa se je redno javljal in pokazal interes za opravo del. Ne želi pa si iti v zapor in bi delo opravil, če bi mu sodišče rok podaljšalo.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Kot je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, obsežno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je obsojenec v vsem letu 2020 opravil le 84 ur dela od naloženih 480 ur. Po številnih poizvedovanjih in urgencah ter kljub dopisom obsojencu, da je dolžan opraviti delo v splošno korist in je bil opozorjen tudi na iztekanje roka za opravo dela v splošno korist ter opozorjen, da se mu lahko kazen zapora izreče, obsojenec v vsem letu 2021 ni opravil niti ene ure dela v splošno korist.

5Prvostopno sodišče glede na vse navedeno ter glede na ignoriranje sodne odločbe in neizvrševanje dela v splošno korist, ko se obsojenec tudi kljub opozorilom na zakonske določbe enajstega odstavka 86. člena KZ-1, da se mu bo zaporna kazen izvršila v obsegu neopravljenega dela, ni odzival (točka 3 in ostale izpodbijanega sklepa), je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji, da se kazen zapora obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo izvrši v obsegu neopravljenega dela v splošno korist. Vzrok za neizpolnitev nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela namreč ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravljanje dela, temveč je, kot je to pravilno zaključilo že prvostopno sodišče, vzrok neizpolnitve v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6Pritožbeno sodišče pa ob navedenem, glede na pritožbene trditve obsojenca, da dela ni mogel opravljati, ker ni imel prevoznega sredstva dodaja še, da je obsojenec okoliščino, da nima prevoznega sredstva navedel šele v vlogi, ki je prišla na sodišče 17. 12. 2021, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa. Da bi imel kakršnekoli probleme s prevozom obsojenec ves čas postopka ni niti omenil, sicer pa je iz njegove že navedene vloge razbrati, da bi naj imel probleme s prevozom komaj od junija 2021, vendar obsojenec tudi že pred tem, v prvi polovici leta 2021 dela ni opravljal. Zato je ob javnih prevozih in že izkazani obsojenčevi pasivnosti in neodzivnosti ter ignorantskemu odnosu do odločbe sodišča vsekakor zaključiti, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, obsojenec pa tudi v pritožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, saj ni izkazal nobenega opravičljivega razloga za njegovo neopravljanje dela v splošno korist.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

8Glede na to, da je obsojenec brezposeln in bo moral na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.