VSRS Sklep II Ips 65/2008

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnikom plačati znesek 3.519.977,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz alinej 1. točke izreka sodbe, znesek 332.635,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1999 do plačila ter pravdne stroške v znesku 862.245,10 SIT, in sicer prvima dvema tožnikoma vsakemu 1/3 teh zneskov, tretji tožnici in četrtemu tožniku pa vsakemu 1/6 zneskov.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnikom naložilo, da nerazdelno povrnejo toženi stranki odmerjene pravdne stroške.

3Zoper sodbo so tožniki pravočasno vložili revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Predlagajo, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni dovoljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo. Zakon določa določene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je revizija dovoljena. V premoženjskopravnih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

7Obravnavani spor je premoženjskopravni, saj tožniki od toženca zahtevajo plačilo določenega denarnega zneska. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tretja tožnica in četrti tožnik zahtevata plačilo vsak 1/6 celotnega vtoževanega zneska, ki znaša 3.852.612,10 SIT. Ker torej zahtevata vsak po 642.102,02 SIT, njuna revizija ni dovoljena, saj je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

8Vendar pa tudi revizija prvih dveh tožnikov, ki zahtevata vsak 1/3 celotnega vtoževanega zneska, ni dovoljena. Njuna terjatev sicer predstavlja 1/3 zneska, ki jima je bil pravnomočno prisojen v sporu zoper družbo D. d.o.o., katere družbenik je bil toženec, od toženca pa prisojeni znesek uveljavljata na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. V tožbenem zahtevku je dejansko vsebovanih več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Tako zneski iz prvih štirih alinej 1. točke tožbenega zahtevka predstavljajo zneske neplačane najemnine po najemni pogodbi z dne 6. 10. 1992 (skupno 498.523,40 SIT), zneske iz nadaljnjih alinej do predzadnje zneske neplačanih najemnin po najemni pogodbi z dne 27. 6. 1994 (1.802.403,80 SIT), znesek v zadnji alineji 1. točke izreka (1.219.049,90 SIT) pa predstavlja neplačane obresti od najemnin, ki niso predmet tožbenega zahtevka. Četudi je v znesku obračunan del najemnine za mesec april 1995 v višini 270.740,60 SIT, to na presojo dovoljenosti revizije ne vpliva. V 2. točki tožbenega zahtevka so vsebovani stroški, ki so bili tožnikom pravnomočno prisojeni v sporu zoper družbo (332.635,00 SIT).

9Tožniki torej zoper toženca uveljavljajo več zahtevkov, ki imajo različno dejansko (dve najemni pogodbi) in pravno (najemnina, zamudne obresti, pravdni stroški) podlago. V takem primeru se vrednost spornega predmeta in s tem tudi pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tako se izkaže, da tudi revizija prvih dveh tožnikov, upoštevajoč, da vsak od njiju zahteva 1/3 zneskov, ni dovoljena.

10Glede na navedeno je torej Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.