UPRS Sklep IV U 33/2021-9

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, s katero je prvostopenjski odločil, da mora A.A. do 31. 12. 2020 na predpisan način omogočiti obveznost cepljenja za C.C., ki ga pripravi cepitelj M., po programu cepljenja in zaščite z zdravili NIJZ (Nacionalnega inštituta za javno zdravje Ljubljana) za tekoče leto (1. točka izreka); odločil, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo nobenih stroškov (2. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (3. točka izreka) in da mora zavezanka o opravljenih obveznih cepljenjih takoj pisno obvestiti ZIRS OE Celje - Dravograd IP Velenje, po e-pošti in predložiti dokazilo o prejetih odmerkih cepiv glede na otrokovo starost.

2O pritožbi tožnice A.A. in B.B. je odločalo Ministrstvo za zdravje, ki je pritožbo zavrnilo, razen v delu v katerem se nanaša na predlog taksne oprostitve oziroma odloga plačila upravne takse, v katerem se je zadeva odstopila v reševanje organu prve stopnje.

3Tožnika sta zoper izpodbijani akt 1. 3. 2021 vložila tožbo, v kateri sta predlagala odpravo izpodbijane odločbe. Istočasno z vložitvijo tožbe sta predlagala zadržanje izvršitve odločbe št. 06120-836/2019 z dne 14. 4. 2020 do pravnomočne odločitve v zvezi s predlogom za opustitev cepljenja C.C.

4Navedla sta, da Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) predpisuje ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni in v 22. členu določa obvezno cepljenje proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Preprečevanje nalezljivih bolezni je povezano s preventivo, obvladovanje nalezljivih bolezni pa s kurativo. ZNB pozna več splošnih in posebnih načinov in ukrepov, ki stremijo k temu cilju, cepljenje je le eno izmed teh orodij. Po mnenju predlagatelja zakona naj bi bili ti ukrepi med najpomembnejšimi varnimi in učinkovitimi javno zdravstvenimi ukrepi za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, čemur pa tožnika nasprotujeta, ker so v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in ugotovitvami najnovejših znanstvenih raziskav. Sklicujeta se na razlago Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki opredeljuje pomen besede preprečitve in navajata, da se cepljenje izvaja s cepivi, ki so lahko v različnih oblikah in se razlikujejo tudi po načinu uporabe. Vnos cepiva vpliva na naravni imunski sistem in izzove avtoimunost, kar se v zadnjem času kaže na eksponentni rasti avtoimunih bolezni. Glede obstoja splošne nevarnosti tožnika navajata podatke umrljivosti pri nalezljivih boleznih, ki je od obdobja pred uvedbo cepljenja padlo na nivo, ko javno zdravje več ni več ogroženo. Obvezno cepljenje je v nasprotju s pravico do življenja in prepovedjo mučenja po členu 2 in 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah in ustavno pravico do lastnega zdravja, ki je naravna in neodtujljiva pravica vsakega človeka. Javno zdravje zaradi nalezljivih bolezni iz 22. člena ZNB ni ogroženo, saj bolezni že praktično več desetletij ni, oziroma so bile zmanjšane na neogrožujočo raven še pred uvedbo obveznega cepljenja. Ker se cepljenje proti prej navedenim boleznim na to ni prilagodilo, je poseg obveznega cepljenja nestvaren in življenjsko nelogičen. Prav tako cepljenje predstavlja konkretno in artikulirano nevarnost, tako za zdravje posameznika, kot za družbo, ker bistveno prispeva k nastanku, porastu in razvoju avtoimunih bolezni v družbi in pri posameznikih, v posledici česar je ogroženo prav javno zdravje in zdravje posameznikov, ki bi moralo biti predmet varstva po ZNB. Na drugi strani pa splošna nevarnost obstoja nalezljivih bolezni ne obstoji in tako cepljenje predstavlja nesorazmeren poseg v posameznikovo zdravje in njegovo pravico do zdravja, življenja in zdravega človekovega razvoja.

5Pravica do odločanja o medicinskih posegih v telo posameznika predstavlja ustavno varovano kategorijo, priznano tudi z mednarodno pogodbo (Ovidietska konvencija). Cepljenje predstavlja medicinski poseg v telo posameznika. V konvenciji so se države podpisnice zavezale, da varujejo dostojanstvo in identiteto vseh človeških bitij in vsakomur brez razlikovanja jamčijo spoštovanje njegove duševne in telesne nedotakljivosti in drugih pravic ter temeljnih svoboščin v zvezi z uporabo biologije in medicine. Tako se naj bi zdravstveni poseg opravil šele po tem, ko je bila oseba, ki jo to zadeva, o njem poučena in je vanj prostovoljno privolila. Posameznik ima tako pravico do popolne predhodne informacije o vsebini cepiva ter informacije o tveganjih, katerim se s privolitvijo v cepljenje prostovoljno izpostavi, kar pomeni, da ima glede cepljenja pravico do svobode izbire.

6V zvezi s kršitvijo pravice do informiranosti pa tožnika navajata, da jima je bila kršena pravica do informiranosti, ker izbrani zdravnik ni opravil pojasnilne dolžnosti in nista pridobila zahtevanih podatkov o varnosti, delovanju in učinkovitosti cepiv. Slepo zaupanje pri tožniku ne pride v poštev, ker gre za poseg, ki ima tako kratkoročne, kot dolgoročne posledice na človekovo zdravje, kar je javno znano. Prav tako niso bile tožniku izročene na vpogled varnostne študije o cepivih, niti ni bilo omogočeno, da bi se z njimi posameznik lahko predhodno seznanil, po nepreverjenih informacijah pa z njimi niso seznanjeni niti osebna zdravnica, niti pediatrinja.

7Glede smiselnosti in sorazmernosti pa sta tožnika navedla, da imajo posamezne vrste cepiva v sebi samo določene seve virusa in če pride do mutacije, pomeni, da je cepivo opravljeno s sevi, ki v trenutku cepljenja več ne krožijo v populaciji in tudi cepljenje ne predstavlja več zaščite pred okužbo. Bolezni proti katerim cepimo, tako praktično ne obstajajo več oziroma so tako redke, da cepljenje tudi ni smiselno. Cepljenje je bolj nevarno za otroke, kot bolezni proti katerim naj bi jih obvarovalo, ker cepiva preobremenijo imunski sistem otrok in jih tako škodujejo. Prav tako se z cepljenjem v telo vnašajo vsi nepotrebni dodatki, ki so sestavni del cepiv, ti dodatki pa ostanejo v telesu posameznika in se ne odstranijo samostojno, s čimer je posamezniku nedvomno povzročena škoda v zdravju in nastopijo tako kratkoročne kot dolgoročne posledice, ki se lahko pokažejo v prihodnje.

8Na predlagano začasno odredbo je podala odgovor tožena stranka. Navaja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni določno opredelil težko popravljive škode, ampak so njegove navedbe pavšalne narave. Prav tako ni verjetno izkazal težko popravljive škode z zgolj obširnimi splošnimi navedbami, brez predložitve kakršnih koli dokazov povezanih s konkretnim primerom. V zvezi s tožbenimi navedbami je pojasnila, da iz načela prostovoljnega zdravljenja izhaja načelna prepoved, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju. Vendar ta prepoved oziroma pravica zavrniti zdravljenje ni absolutna, kar je ugotovilo že Ustavno sodišče v sodbi št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, kjer je pojasnilo, da je z zakonom dopustno določiti primere, ko je zdravljenje mogoče izvajati brez soglasja posameznika ali celo proti njegovi volji in cepljenje je eden izmed zdravstvenih ukrepov pri katerem prihaja do kolizije med pravicami posameznika na eni strani in javnem interesu po zagotovitvi ustreznih ukrepov za varovanje zdravja prebivalstva na drugi strani. Ker se z določitvijo obveznega cepljenja zasleduje legitimen cilj, to je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in s tem varstvo posameznika in celotne populacije pred nastankom epidemij, se mora pravica posameznika odločati o samem sebi umakniti pravici do zagotavljanja zdravstvenega varstva iz katere izhaja obveznost za državo, da sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi posameznikom in prebivalstvu v celoti zagotovi najvišjo možno stopnjo zdravja. In v skladu s tem namenom je preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev v državi, bil sprejet ZNB in določbe o obveznem cepljenju.

9Ker tožnik obravnavani zadevi za izdajo predlagane začasne odredbe ni določno in konkretno navedel težko popravljive škode, ki naj bi bila prizadeta z izvršitvijo izpodbijane odločbe, kot predpogoja za izdajo začasne odredbe, niti je ni kot verjetno izkazal, tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

10Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

11Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

12Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno, kot dokazno breme.

13Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.

14Po presoji sodišča tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki sta jo izrecno zahtevala na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, nastanka težko popravljive škode nista izkazala. V tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe in navedbah z dne 11. 3. 2021 sta sicer obširno pojasnila razloge na katerih temelji njun dvom v utemeljenost ureditve obveznega cepljena in pojasnila, da sta zagovornika naravnega in zdravega otrokovega razvoja in da na podlagi izvajanja starševske skrbi za štiri skupne otroke odločata za najboljšo otrokovo korist. Na podlagi razlage določb ZNB in znanega dejstva, da število nalezljivih bolezni za katere je v določbi 22. člena ZNB predpisano obvezno cepljenje bistveno upada, menita, da preprečevanje nalezljivih bolezni s cepljenjem ni utemeljeno. Prav tako sta pojasnila razloge, zaradi katerih menita, da vnos cepiva v telo posamezniku škoduje in dolgoročno lahko povzroča pojav določenih (tudi avtoimunskih) bolezni.

15Po presoji sodišča tožnika s sklicevanjem na zgoraj navedene razloge, zahteve po izkazanosti težko popravljive škode nista izkazala, saj bi slednja morala biti izražena v odnosu do zavezanca določenega v izreku izpodbijanega akta, torej v torej bi bila upoštevna samo tista (verjetno) izkazana težko popravljiva škoda, ki bi izhajala iz konkretnega razmerja vzpostavljenega z upravnim aktom.

16Prav tako po presoji sodišča težko popravljive škode, kot pogoja za odločanje o zahtevani začasni odredbi, tožnika nista izkazala niti z navedbo, da določitev obveznega cepljenja predstavlja poseg v pravico do življenja in je v nasprotju s prepovedjo mučenja na podlagi 2. in 3. člena EKČP in da cepljenje tudi zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika, predstavlja konkretno nevarnost za zdravje posameznika in nenazadnje tudi za družbo. Sodišče ponovno, smiselno enako kot v predhodnih točkah obrazložitve pojasnjuje, da inštitut začasne odredbe zagotavlja varstvo pred nastankom težko popravljive škode, ki presega (pričakovane) učinke izvrševanja upravnega akta, zato mora biti konkretizacija te škode povezana z izvrševanjem konkretnega akta. Tako začasna odredba ne more biti namenjena spreminjanju (splošnih) rešitev v zakonodaji, niti ni namenjena splošni spremembi učinkov tožbe v upravnem sporu, temveč pomeni poseg v izvrševanje izpodbijanega akta tako, da se v tem sporu presodijo (subjektivne) okoliščine posameznega primera. To bi v obravnavani zadevi pomenilo, da bi se lahko upoštevala le tista škoda oziroma negativne posledice naloženega ukrepa, obveznega cepljenja otroka, ki bi jih morala tožnika izkazati in dokazati vsaj s stopnjo verjetnosti. Takih konkretiziranih okoliščin tožnika nista izkazala, še več, nista jih niti zatrjevala.

17Ob ugotovitvi, da tožnika nista izkazala težko popravljive škode, ki bi z obveznim cepljenjem nastala ali verjetno nastala njunemu otroku, čeprav nosita za to dokazno breme, sodišče ugotavlja, da tožnika nista izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, težko popravljive škode. Ker sodišče opravi presojo sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koriti ter koristi morebitnih nasprotnih stranka le v primeru, če je navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen, ta pa v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen, je sodišče brez nadaljnje presoje prizadetosti javne koristi, zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.