UPRS sklep I U 858/2010

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik s tožbo zahteva odpravo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A.A. (v nadaljevanju dolžnik) v višini 9.730,14 EUR iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti plačila DDV. Izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima dolžnik do tožnika na podlagi računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008 v višini 9.602,26 EUR z valuto 15. 1. 2009, do višine dolžnikove terjatve. Pravno podlago predstavljajo določbe 93., 94., 96., 143., 152., 157. in 173. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2).

Drugostopni organ je ugovor zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi zavrnil z odločbo št. ... z dne 9. 4. 2010. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zarubil denarno terjatev dolžnika do svojega dolžnika v višini 9.602,26 EUR na podlagi računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008. Prvostopni organ je na podlagi dokazov, ki jih je predložil dolžnik: fotokopije računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008 v znesku 9.602,26 EUR in rekapitulacije za navedeni znesek, potrjene s strani dolžnikovega dolžnika z dne 19. 11. 2008, izdal izpodbijani sklep. Terjatev do dolžnikovega dolžnika nesporno obstaja. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za začetek davčne izvršbe zoper dolžnika. Tudi dolžnikov dolžnik dolga, ki ga ima do dolžnika na podlagi navedenega računa, ne zanika.

Tožnik je zoper izpodbijan sklep sprožil upravni spor ter hkrati z vložitvijo tožbe na odpravo izpodbijanega sklepa vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V obrazložitvi navaja, da dolžniku A.A. ničesar ne dolguje, kar je razvidno iz kontne kartice tožnika in pogodbe o asignaciji. Tožnik je A.A. sporno terjatev poravnal delno v gotovini, delno pa s sklenjeno asignacijsko pogodbo in tako A.A. ne dolguje več ničesar. Sklep o davčni izvršbi ni utemeljen in nima pravne podlage. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, za katero so izpolnjeni vsi zakonski pogoji in sicer: da do dolžnika A.A. nima nobene obveznosti. Tako ni niti dejanske niti pravne podlage, da bi se tožniku karkoli naložilo.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odločbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

V 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mora tožnik izkazati, da bi mu bila z njegovo izvršitvijo prizadeta težko popravljiva škoda. Pri tem sodišče upošteva tudi koristi morebitnih nasprotnih strank in javno korist. Po navedeni določbi je torej vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode predlagatelju.

Glede na navedeno zakonsko ureditev je tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe dolžan težko popravljivo škodo navesti konkretno in določno ter jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi tožniku nastala na podlagi izdanega upravnega akta in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijanega akta ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo akta, zelo oteženo. Ker začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev določenega upravnega akta, odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Sodišče ugotavlja, da tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj pavšalno navaja, da so v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji in da do dolžnika A.A. nima nobene obveznosti in zato ni niti dejanske, niti pravne podlage, da bi se tožniku karkoli naložilo. Tako tožnik v tožbi konkretno in določno nastanka težko popravljive posledice za tožnika ne navaja. Z navedenim pa tožnik, po presoji sodišča, ne izkazuje, da mu bo s samo izvršitvijo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi dejansko nastala škoda, ki bo težko popravljiva.

V skladu z navedenim tožnik ni izkazal za potrebno, da se s predlagano zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe odvrnejo hujše škodljive posledice oziroma težko popravljiva škoda. V zvezi s prizadetostjo javne koristi pa sodišče pripominja, da predstavlja plačilo davkov pomemben proračunski vir, zato odložitev izvršitve davčne izvršbe načeloma nasprotuje javni koristi.

Ker v obravnavani zadevi tožnik po presoji sodišča ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.