UPRS sodba I U 1363/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota določil solidarna dolžnika za plačilo trošarine in okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za pošiljke mineralnih olj družbi A. d.o.o., in B. d.o.o., za trošarinski dolg skupaj v višini 168.300,65 EUR (točka II. izreka), ki sta ga dolžna solidarno plačati v roku 30 dni od vročitve (točka III. izreka) s tem, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom in da pritožba ne zadrži izvršitve (točki IV. in V. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je družbi A. d.o.o., Carinski urad Murska Sobota dne 4. 3. 2005 izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov, na podlagi katerega je navedena družba v okviru svoje dejavnosti smela pod režimom odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak KN 2710 11 in 2710 19 iz druge države članice EU na lokaciji prejema A. d.o.o.. V dovoljenju je bilo naloženo, da mora v skladu z 2. alineo 1. odstavka 9. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro) potrditi prejem trošarinskih izdelkov in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju iz druge države članice, kot pooblaščeni prejemnik pa je položila gotovinski polog za zavarovanje plačila trošarine v višini 2 milijona SIT. Pooblaščenemu prejemniku je bilo tudi naloženo, da mora sproti obveščati pristojni carinski organ o vseh dejstvih, ki nastanejo po izdaji dovoljenja in so pomembna za vsebino oziroma veljavnost dovoljenja, ter izpolnjevati obveznosti iz 4. odstavka 29.a člena ZTro.

V nadaljevanju citira določbe 29.a člena ZTro ter se sklicuje na določbe 5. točke 4. člena, 2. točke 2. odstavka 7. člena, 1. odstavka 8. člena in 64. člena ZTro. Pooblaščeni prejemnik se na podlagi identifikacijske številke, ki jo je pridobil, izkaže pri tujem dobavitelju kot imetnik dovoljenja, zaradi česar je upravičen prejemati trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine iz druge države članice, omenjena številka in naziv ter naslov imetnika dovoljenja, vključno s podatki o trošarinskih izdelkih, pa so sestavni del elektronske podatkovne baze (SEED baza podatkov), ki jo vzdržuje vsaka država članica (22. člen Uredbe Sveta št. 2073/2004).

Med nadzorom vnosa trošarinskega blaga v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu C. so bili prvostopnemu organu posredovani trošarinski dokumenti, iz katerih je razvidno, da je bil prejemnik trošarinskih izdelkov pooblaščeni prejemnik družba A. d.o.o., pošiljatelj pa D.. Pri pregledu evidence trošarinskih dokumentov po 35. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/2004, dalje ZCS-1), v katero se evidentira četrti izvod trošarinskega dokumenta (TD), je prvostopni organ ugotovil, da pooblaščeni prejemnik ni predložil niti enega izvoda TD nadzornemu carinskemu organu v potrditev, iz evidenc obračunov trošarine pa je bilo razvidno, da sta bila s strani pooblaščenega prejemnika predložena dva mesečna obračuna trošarine (za davčni obdobji marec in april 2005), iz katerih izhaja, da nobena količina mineralnega olja in plina ni bila prejeta iz držav članic EU in nobena količina ni bila sproščena v porabo v RS, ter da v obdobju ni nastala obveznost za plačilo trošarine niti okoljske takse.

Imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika lahko prejema trošarinske izdelke iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine, ki jih spremlja TD, na katerem prejemnik trošarinskih izdelkov (polje 7) skladno z 2. odstavkom 9. člena ZTro potrdi prejeme pošiljke tako, da na hrbtni strani trošarinskega dokumenta (polje C) navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov in podpiše izvod TD, ki ga vrne pošiljatelju. Preden vrne potrjen izvod TD pošiljatelju, mora predložiti le-tega v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (3. odstavek 9. člena ZTro v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah - Uradni list RS, št. 49/04 in 47/05, dalje Pravilnik), ki ga ta potrdi in vrne prejemniku, izvod 4 pa nadzorni carinski organ shrani v svojo evidenco TD. Trošarinski zavezanec mora po 33. členu ZTro trošarino za trošarinske izdelke, ki jih prejema iz drugih držav članic obračunavati sam (33., 34. in 35. člen ZTtro). Prvostopni organ ugotavlja, da A. d.o.o. kot pooblaščeni prejemnik ni izpolnjevala zakonskih obveznosti po 4. odstavku 29.a člena ZTro in da ji je bilo 25. 5. 2005 odvzeto dovoljenje za pooblaščenega prejemnika.

Sektor za preiskave GCU je izvedel carinsko preiskavo in pridobil dokumentacijo od carinskih organov iz Avstrije, ki je navedena v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 12. 2. 2007, ki ga je začel CU Murska Sobota na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2) zaradi kršitve trošarinskih predpisov, iz katerega je razvidno, da je A. d.o.o. iz Avstrije prejemala mineralna olja pod režimom odloga plačila trošarine. Da ni predložila TD svojemu nadzornemu carinskemu organu v potrditev in da ni predložila obračuna trošarine in okoljevarstvene takse (oziroma je predložila dva obračuna za marec in april 2005, vendar z izkazano obveznostjo 0 SIT). ter je šlo v 15 primerih pošiljk za nezakonito sprostitev trošarinskih izdelkov v porabo v Republiki Sloveniji, v enem primeru (po 24. 4. 2005, ko ji je bilo odvzeto dovoljenje) pa za nezakonit vnos v Republiko Slovenijo (stran 7 do 20 prvostopne odločbe).

Razvidno je, da je npr. dne 13. 4. 2005 A. d.o.o. kot pooblaščeni prejemnik na hrbtni strani 3 izvoda TD potrdila prejem npr. pošiljke 32.499 litrov plinskega olja za pogonski namen, kar je razvidno na TD, odpremnice z dne 13. 4. 2005 in računa št. 4130 z istim datumom družbe D.; navedeno plinsko olje je A. d.o.o. prodala družbi E. d.o.o., kar je razvidno iz računa št. AO139/2005 z istim datumom; kot prevoznik in končni kupec pa je pošiljko v Avstriji prevzel tožnik – B. d.o.o., kar je razvidno iz mednarodnega tovornega lista CMR (izvod 1 in 2), potnega naloga za prevoz blaga z istim datumom, računa družbe E. d.o.o. družbi B. d.o.o. in prevzemnega lista, vse z istim datumom (13. 4. 2005), ki je blago tudi fizično prejel, in da za navedeno količino carinski organ ni prejel plačila trošarine.

Iz ugotovitev trošarinskega nadzora izhaja, da je A. d.o.o. potrdila prejem mineralnih olj (navedenih na straneh 11 do 42 izpodbijane odločbe) na hrbtni strani TD, da je tožnik – B. d.o.o. kupil in tudi fizično prejel navedeno količino mineralnih olj in da zanje carinski organ ni prejel plačila trošarine in okoljske takse. A. d.o.o. je nezakonito sprostila v porabo skupaj 32.125 litrov kurilnega olja brez plačila trošarine v znesku 921,51 EUR in brez plačila okoljske dajatve v znesku 1.045,63 EUR, nezakonito sprostila v porabo skupaj 454.769 litrov plinskega olja D-2, brez plačila trošarine v znesku 142.955,26 EUR ter nezakonito vnesla skupaj 32.487 litrov plinskega olja D-2 brez plačila trošarine v znesku 10.940,98 EUR. Skupen dolg za nezakonito sproščene in nezakonito vnesene pošiljke navedenih mineralnih olj znaša 155.854,38 EUR. V skladu s 95. členom ZDavP-2 je prvostopni organ obračunal zamudne obresti, tako, da celoten dolg znaša skupaj 12. 446,27 EUR. Prvostopni organ navaja 3. točko 1. odstavka 5. člena ZTro-UPB2, po katerem nastane trošarinska obveznost, ko so trošarinski izdelki vnešeni iz ozemlja drugih držav članic v Slovenijo ter 6. člen Uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02), 1. točko 1. odstavka 13.a člena ZTro-UPB2, po kateri nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Republiko Slovenijo, če trošarinski izdelki še niso sproščeni v uporabo v eni izmed držav članic in se sprostijo v uporabo v Sloveniji.

Po 1. odstavku 17. člena ZTro je oseba, ki mora plačati trošarino, trošarinski zavezanec, ki je po 1. točki 4. člena ZTro proizvajalec trošarinskih izdelkov, pooblaščeni prejemnik trošarinskih izdelkov iz druge države članice, uvoznik trošarinskih izdelkov, pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost trgovine na debelo s trošarinskimi izdelki oziroma oseba, na katero se v skladu s tem zakonom lahko prenese trošarinska obveznost. Pooblaščeni prejemnik je trošarinski zavezanec, ki ima dovoljenje carinskega organa, da v okviru svoje dejavnosti prejema trošarinske izdelke od osebe iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine, ki pa ne sme skladiščiti ali odpremljati trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine (9. točka 4. člena ZTro). Iz navedenega izhaja, da pooblaščeni prejemnik sprosti trošarinske izdelke v porabo v Republiki Sloveniji takrat, ko jih prejme in to potrdi na trošarinskem dokumentu.

Po 1. in 3. točki 1. odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito sproščeni v uporabo, nezakonito vneseni iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro je poleg oseb iz 1. odstavka tega člena, plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno (4. odstavek 17. člena ZTro).

Tožnik je na zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 9. 2. 2007 podal pripombe in dopolnitev pripomb, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani prvostopni odločbi (str. 21-42) in jih kot neutemeljene zavrnil, medtem ko družba A. d.o.o. na zapisnik ni podala pripomb.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. A. d.o.o. je prejela iz druge države članice (Avstrije) pod režimom odloga plačila trošarine, v davčnem obdobju april in maj 2005 kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika, 15 pošiljk mineralnega olja, za katera ni izpolnila zakonskih obveznosti, za eno pošiljko pa dovoljenja ni več imela. Vsako pošiljko je spremljal TD, ki ga je izdal pošiljatelj trošarinskih izdelkov v Avstriji, to je družba D.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, saj je režim odloga plačila trošarine v skladu s 5. točko 4. člena ZTro ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Prejemnik trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji (pooblaščeni prejemnik iz polja 7 TD) v skladu z 9. členom ZTro potrdi prejem pošiljke tako, da na hrbtni strani TD v polju C (izvod 3 in 4 TD) navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod TD, ki ga vrne pošiljatelju (3 izvod), prejemnik pa mora preden vrne potrjen izvod TD pošiljatelju, predložiti v potrditev nadzornemu carinskemu organu, ki jih evidentira v svoji evidenci trošarinskih dokumentov (12. točka 1. odstavka 35. člena ZCS-1), odtisne žig in dokument podpiše ter ga vrne prejemniku, v svoji evidenci pa zadrži 4 izvod TD. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja, da nastane trošarinska obveznost, ko so trošarinski izdelki vnešeni z ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti v Slovenijo (3. točka 1. odstavka 5. člena ZTro).

A. d.o.o., kot pooblaščeni prejemnik, ni obračunala in plačala trošarine in okoljske takse in je prejete trošarinske izdelke sprostila v uporabo v Sloveniji, oziroma je po 25. 5. 2005 brez dovoljenja prejela še 1(eno) pošiljke trošarinskih izdelkov in jih nezakonito vnesla v Republiko Slovenijo. Kot pooblaščeni prejemnik ni predložila obračunov trošarine in okoljske takse, oziroma so bili ti z nepravilnimi podatki ter se je izognila plačilu, kljub temu, da je nesporno, da je te trošarinske izdelke prejela in distribuirala v nadaljnjo prodajo na območju RS, kar izhaja iz potrditve 3. izvoda TD in računov za nadaljnjo prodajo. V zadevi ni sporno, da je tožnik kupil pošiljke trošarinskih izdelkov, ki so bili predmet nezakonitega ravnanja, ter si jih je kot prevoznik sam pripeljal direktno od dobavitelja v Avstriji do svojih skladiščnih prostorov, čeprav je fakturiranje potekalo drugače, in je predmet nezakonitega ravnanja, kot izhaja iz 16. člena ZTro in je tudi plačnik trošarine za omenjene trošarinske izdelke v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro. Zato je po mnenju pritožbenega organa pravilna odločitev prvostopnega organa, da je kot solidarnega plačnika za plačilo trošarine v skladu z 3. odstavkom 17. člena ZTro šteti tudi tožnika.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so določbe 1. odstavka 4. člena, 6. točke 3. odstavka 17. člena, 4. odstavka 17. člena in 1. odstavka 16. člena ZTro neusklajene z Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 in jih je treba neposredno uporabiti, predvsem določbe 13., 15. in 12. člena Direktive, se pritožbeni organ sklicuje na 249. člen PES, po katerem je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod, kar je v primeru ZTro zadoščeno. Glede kupca - plačnika pa je bistveno, da država sledi določbi, kdo je lahko glede na način gibanja trošarinskih izdelkov tudi plačnik trošarine, zato Slovenija v ta krog prišteva tudi kupca kot solidarnega plačnika trošarine, s čimer sledi določilom Direktive in ne drži očitek tožnika, da je zaradi takšne opredelitve kroga plačnikov ravnala v nasprotju z Direktivo.

Ni mogoče slediti zahtevi tožnika, da je treba vključiti tujega pošiljatelja kot izdajatelja TD in kot osebo, ki je dala jamstvo za pravilno gibanje (odpremo in prejem) mineralnih olj pod režimom odloga plačila trošarine ter da se le ta ni razbremenil odgovornosti. Zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. E.E. je na hrbtni strani TD v polju C s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago, s tem se je trošarinska obveznost prenesla na prejemnika blaga v Republiki Sloveniji.

Ugotavljanje morebitnih nepravilnosti pošiljatelja je v pristojnosti avstrijskih carinskih organov, zato ni potrebe v ta namen dokaz zaslišanje F.F., niti vnovčiti njegovega instrumenta zavarovanja. Razglabljanje v zvezi z (ne) potrditvijo TD s strani nadzornega carinskega urada in posledice neizvedenega postopka glede predhodnega vprašanja po ZUP pritožbeni organ zavrača. Da TD niso bile predložene carinskemu uradu, ugotavlja že prvostopni organ na podlagi svojih evidenc, pritožbeni organ pa je poizvedbe opravil tudi sam in od carinskega organa dobil podatek, da pod številkami, ki so vpisane v prejemno štampiljko odtisnjeno v polju C posameznega 3. izvoda TD, knjiženi drugi TD druge pravne osebe, kar kaže na to, da izvodi številka 3 in 4 TD niso bili predloženi carinskemu organu. Izvedba kazenskega postopka v obravnavanih primerih pa ni potrebna, ker se nezakonito ravnanje glede vnosa trošarinskih izdelkov ugotavlja glede na določbe ZTro. Pritožbeni organ zavrača zahtevo tožnika, da je treba v tem primeru vključiti družbo D. kot izdajatelja trošarinskih dokumentov in kot osebo, ki je dala jamstvo za pravilno gibanje (odpremo in prejem trošarinskega blaga v sistemu odloga), ter da se le-ta ni mogla razbremeniti odgovornosti v smislu 4. odstavka 15. člena Direktive. Pojasni inštitut prejema pošiljke iz 9. člena ZTro v povezavi s 4. odstavkom 15. člena Direktive. Prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke tako, da na TD (3 in 4 izvod), navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju. Za prejemnika v Sloveniji pa velja, da mora le-tega predložiti tudi v potrditev nadzornemu carinskemu organu, kar je namenjeno izključno carinskemu nadzoru.

Dokumentacija, ki je bila uporabljena kot podlaga za odločitev v tem postopku, pa nesporno dokazuje, da je tožnik kupec nezakonito sproščenega v porabo oziroma nezakonito vnešenega blaga v Slovenijo. Bil pa je tudi prevoznik teh pošiljk neposredno od pošiljatelja v Avstriji in jih je torej tudi fizično prejel, zato je po 6. točki 2. odstavka 17. člena ZTro plačnik trošarine tudi tožnik (3. odstavek 17. člena ZTro).

V zadevi je bistveno predvsem to, da je prvostopni organ nesporno ugotovil, da so bile obravnavane pošiljke trošarinskih izdelkov nezakonito sproščene v porabo oziroma nezakonito vnesene v Slovenijo, za katere trošarina ni bila plačana in da je tožnik kot kupec blaga v Republiki Sloveniji tudi fizično prejel trošarinske izdelke.

Glede očitkov tožnika, da se v postopku ni ugotavljal njegov subjektivni odnos do nezakonitih dejanj prejemnika ter da ni plačnik trošarine, pritožbeni organ navaja, da je bil kupec in dejanski prejemnik spornega mineralnega olja, poleg tega blago je sam prevažal od tujega pošiljatelja, kar pomeni, da je bil seznanjen z vsebino TD, ki je spremljal vsako pošiljko in torej je vedel, da gre za poseben postopek odloga plačilo trošarine, blago je prepeljal direktno do svojih skladiščnih prostorov v Republiki Sloveniji. Posel pa je tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, pripeljano v in prevzeto pri tožniku, kupoprodajni posel s E. d.o.o. se je zgodil večinoma na isti dan, iz česar bi lahko brez dvoma sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo, na dobrovernost se tudi ne more sklicevati, ker se nanjo po 3. točki 1. odstavka 16. člena ZTro lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti. Zato očitke tožnika glede objektivne odgovornosti zavrača kot neutemeljene.

Pritožbeni organ pojasni, da ne gre več za vprašanja, povezana z nepravilnostmi med premikanjem trošarinskih izdelkov med državami članicami, ker je prejemnik potrdil prejem blaga in blago sprostil v porabo. Neutemeljene so zahteve tožnika po uporabi določb Carinskega zakona RS (od vstopa Slovenije v EU se ne uporablja več, sporno mineralno olje ni carinsko, temveč skupnostno blago). V tem postopku nadzora se ugotavljala blagovni tok oziroma komu je bilo nezakonito sproščeno in nezakonito blago izročeno, zato vmesnih preprodajalcev, tudi družbo E. d.o.o., ni mogoče neposredno povezati z dejanskim tokom, po katerem so pridobljeni dokazi, ki so razvidni iz zapisnika in dokazujejo, da je tožnik kupil in prejel sporne pošiljke trošarinskih izdelkov in jih nenazadnje tudi sam prevažal. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je ob plačilu računa za blago plačal tudi trošarino, pritožbeni organ pojasni, da trošarinska obveznost nastane ob vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo oziroma ob nezakoniti sprostitvi v porabo v Republiki Sloveniji, ki ni bila plačana, zato predstavlja vrednost na računih, ki jih je prejel tožnik, le vrednost blaga in da je pomembno gibanje trošarinskih izdelkov, ne pa cena. Račun za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke v Republiki Sloveniji dejansko plačana. Pošiljatelj trošarinskih izdelkov, ki je imetnik trošarinskega skladišča, se v skladu s 4. točko 15. člena Direktive razbremeni odgovornosti za plačilo trošarine, na podlagi dokazila, da je prejemnik prevzel pošiljko in se kot dokazilo upošteva TD. Režim odloga plačila trošarine daje diskrecijsko pravico carinskemu organu, da izbere, koga bo izmed solidarnih dolžnikov zavezal k plačilu trošarine, kar pomeni, da se tožnik v nobenem primeru ne more izogniti odgovornosti za plačilo trošarine.

Očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka pa kot neutemeljene zavrača. Tožnik je bil seznanjen z vsemi dokumenti, ki so bili podlaga za odločitev, dokazni predlogi z zaslišanjem raznih domačih in tujih fizičnih oseb, po pridobitvi analize in primerjave cen, raznih izvedenskih mnenj in drugih predlaganih dokumentov, pa tožena stranka ni izvedla, ker ti dokazi ne bi vplivali na drugačno odločitev v zadevi, saj so vsa pravno pomembna dejstva razvidna iz dokumentov in predlagani dokazi ne bi pripomogli do drugačne ugotovitve glede ugotovljene trošarinske obveznosti in višine trošarinskega dolga. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z ugotovitvami carinskega organa in zato tudi niso bila v konkretnem postopku kršena načela kontradiktornosti postopka in zaslišanja stranke, s tem, da obračun trošarine, okoljske takse in obresti kot tak ni sporen. Odločitev o stroških utemelji s 3. odstavkom 79. člena ZDavP-2.

Tožnik v tožbi navaja, da ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in da je določena dejstva izvedel šele iz drugostopne odločbe. Ima pomisleke glede dela carinske službe, zlasti v njeno sposobnost izvajanja učinkovitega carinskega nadzora. Izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah o evidencah carinskega organ iz 35. člena ZCS-1. Tožeča stranka se ni mogla prepričati, da sporni TD niso bili predloženi carinskemu organu, navaja, da so ti ožigosoni s carinskimi žigi, dvomi, da bi pritožbeni organ sploh ugotavljal, ali so bili trošarinski dokumenti predloženi carinskemu organu. Po mnenju tožnika gre za ključno vprašanje: če so bili TD potrjeni pri carinskem organu, potem ne drži, da je prejemnik trošarinskega blaga nezakonito vnašal plinsko olje iz druge države. Očita kršitev procesnih pravic, zavrnjeni so bili vsi njegovi dokazni predlogi kot nepotrebni in irelevantni. Glede prijave prejemanja trošarinskega blaga opozarja na sporno uporabo tega termina, saj ni dokazano, da bi bil prejem potrjen s podpisom zakonitega zastopnika prejemnika trošarinskega blaga, katerega podpis bi bilo treba preveriti. Tudi ne izhaja iz izpodbijane odločbe, da bi se preverjala pristnost TD. Očita, da ni pravilen zaključek carinskega organa, da TD dokazuje prejem trošarinskega blaga s strani A. d.o.o in da niti ni izkazano, da je TD resnično podpisal direktor, ter da se šele s potrditvijo TD s strani carinskega organa v Sloveniji se lahko avstrijski pošiljatelj razbremeni svoje odgovornosti in da je podpis direktorja ponarejen. Očita selektivno izbiro dokumentov na strani carinskega organa. Sklicuje se na svoj navedbe v pripombah na zapisnik ter v pritožbi, v zvezi z obstojem kaznivega dejanja in očita kršitev 148. člena ZUP, saj če je neplačilo posledica kaznivega dejanja, potem ne more biti na plačilo trošarine solidarno obsojen tudi dobroverni kupec.

Ni znano ali so družbo D. v Avstriji obsodili na plačilo trošarine. Carinski organ je sam pridobil račune, ki jih je ta družba izdajala srbski družbi, ki niti ni registrirana in je fakturiranje potekalo na način, kot je prikazal tožnik. Ker G. uporablja nemško davčno številko tožnik meni, da se je premik blaga zgodil proti Nemčiji in ne proti Sloveniji, ter so nepravilnosti nastale v Avstriji. Sklicuje se na določbe Direktive sveta 94/74 z dne 22. 12. 1994, po kateri je zatajene obveznosti treba izterjati iz zavarovanja (3. točka 15. člena in 20. člen navedene Direktive). Trditev, da je prišlo do nezakonitega vnosa je v nasprotju z dejstvom, da je trošarinsko blago spremljala TD, ki je potrjena s strani pristojne carinske uprave. Treba je ugotoviti čas in kraj storitve nezakonitega vnosa, zaključiti pa je treba z ugotovitvijo, da se je promet z naftnimi derivati odvijal v Avstriji, zato je treba tudi uporabiti procesno zakonodajo te države. Ne drži, da se je trgovec razbremenil odgovornosti v zvezi s plačilom trošarine na podlagi TD, saj je jasno, da je blago prodal G., blago pa odpremil slovenskemu prevzemniku.

Očita napačno tolmačenje 2. odstavka 16. člena ZTro. Pri tem se sklicuje na 3. odstavek 15. člena, 13. člena in 20. člena zgoraj navedene Direktive. V obravnavanem primeru ni vseeno kdo je kupec trošarinskega blaga v Avstriji, ker je od tega odvisna pravilna uporaba prava oziroma prejemnik trošarine. Pomemben moment za presojo, katero pravo se mora uporabiti, saj se je prvi premik pravno zgodil že s prodajo blaga družbi G.. Očita, da v izpodbijani odločbi ni najti ustreznega odgovora na navedbe tožnika glede pojma nezakonitega vnosa, ki ga ZTro ne definira.

V obravnavanem primeru ni mogoče neposredno uporabiti načelo solidarne odgovornosti. Tožnik se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora glede vprašanja uporabe tega instituta ter sodno prakso SES (C 409/04 in C 384/04). Obveznosti niso pravilno obračunane, ker ni upoštevano, da je imel carinski organ možnost unovčiti garancije, napačno pa so obračunane tudi obresti, ker carinski organ napačno trdi, da trošarinska obveznost nastane z dnem, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Republiko Slovenijo. Tožnik trdi, da ni kupec nezakonito vnesenega blaga, ker do sedaj ni izkazano, da je bilo blago dejansko nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v svoji odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/26, v nadaljevanju ZUS). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer v obravnavanem primeru je šlo za 16 pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so se gibala pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe A. d.o.o. in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, je za spornih 15 pošiljk trošarinskega blaga imela sicer trošarinsko dovoljenje v Republiki Sloveniji, vendar za sporno obdobje (april in maj 2005) ni predložila obračunov trošarine, oziroma je za mesec april 2005 predložila napačni obračun trošarine (njena trošarinska obveznosti naj izkazovala obveznost „0“ SIT). Trošarinsko dovoljenje ji je bilo dne 25. 5. 2005 odvzeto in za eno pošiljko trošarinskega blaga ni imela trošarinskega dovoljenja za prejem blaga v režimu odloga plačila trošarine. Zato že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjeni izvodi TD pa niso bili predloženi potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe A. d.o.o., kot tudi žig in podpis carinskega organa, neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonite sprostitve trošarinskih izdelkov v porabo v Republiko Slovenijo oziroma v enem primeru do nezakonitega vnosa navedenih trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedene sporne pošiljke trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, pripeljano v skladišče tožnika. Prejem pošiljke s strani tožnika pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se nahajajo tudi v upravnih spisih (potrditev prejema na prevoznem dokumentu CMR, potni nalogi za prevoz blaga, računi E. d.o.o., prevzemni listi). Očitek tožnika, da je bil kupec od tujega dobavitelja izključno srbska firma G. in da je posledično nepravilnost storjena v Avstriji, ne drži, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožnik kupec in dejanski prejemnik (in prevoznik) trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito sproščenega in nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega plačnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi s 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite sprostitve oziroma nezakonitega prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe A. d.o.o., ki za navedeno trošarinsko blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine.

Po 2. točki 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji nedvomno prišli, o prejemu trošarinskih izdelkov je bil tuj pošiljatelj tudi obveščen z izvodom 3 TD in se je na ta način gibanje zaključilo. Izvod 3 TD je bil namreč najden pri tujem odpošiljatelju s strani avstrijskih carinskih organov. V obravnavanem primeru so bili trošarinski izdelki nedvomno sproščeni v Republiki Sloveniji v porabo, nepravilnost (lažen prejem, neverodostojna potrditev s strani organov nadzora) je bila prav tako nesporno storjena v Republiki Sloveniji. Tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ („zaradi nezakonitega delovanja“) niti ne na prejemnika blaga, tujega odpošiljatelja oziroma družbo G., saj tožniku ni uspelo dokazati bistvenega, to je, da je bila trošarina za sporne pošiljke trošarinskega blaga plačana. Po povedanem tuj pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne), saj je blago prispelo v namembni kraj. Plačnike trošarine je treba poiskati, kot že navedeno, z uporabo 17. člena ZTro.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri, na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim), vnesejo iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna z 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača.

Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o. redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj gre za pravno osebo, kot je tožnik, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ, in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarin iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sklicevanje tožnika na stališče glede uporabe instituta solidarne odgovornosti v davčnem pravu, in v tej zvezi navajanje sodb SEU, na konkretni upravni spor nima vpliva, saj solidarna odgovornost plačnikov trošarine izhaja iz ZTro.

Neutemeljeni so očitki, da izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah in evidencah carinskega organa po 35. členu ZCS-1, neutemeljeni so tudi očitki glede kršitve procesnih pravic, češ, da so bili vsi tožnikovi predlogi in dokazi kot irelevantni zavrnjeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval, bil seznanjen z vsemi ugotovitvami in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev, povabljen na razgovor kot tudi bil seznanjen zapisnikom, na katerega je podal pripombe in dopolnilne pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Zato vpogledi v evidence, ki jih glede osebnih in drugih podatkov vodi carinski v skladu s 35. členom ZCS-1, ki jih zahteva tožnik v postopku, tudi po mnenju sodišča ne pomenijo, da bi tožnik ne bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki se nanj nanašajo in ki vplivajo na odločitev, zato v tem delu sodišče ne vidi očitanih kršitev ZUP in ZDavP -2. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov, da ne zaupa evidencam, ki jih po navedeni določbi ZCS-1 pri opravljanju carinske službe upravlja služba kot zbirke osebnih in drugih podatkov, ki jih zaradi opravljanja nalog službe v zvezi z izvajanjem carinskih pooblastil zbirajo, uporabljajo in vzdržujejo delavci službe, v katere sodišče ne dvomi in s katerimi je bil tožnik v delu, ki se nanašajo nanj, tudi seznanjen.

Tožnik tudi ne more uspeti z ugovori, da je najprej treba izpeljati kazenske postopke, da se ugotovi odgovornost drugih vpletenih oseb v nezakonitosti, saj določbe ZTro določajo neposredno plačnike trošarine v primeru nepravilnosti. V zadevi tudi ni najti pravne podlage za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, kot želi prikazati tožnik. Očitke glede ponarejena podpisa zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o. na hrbtni strani 3. izvoda TD sodišče kot noviteto zavrača. Očitki glede nepravilnega obračuna obresti so neutemeljeni. Tudi po mnenju sodišča je pravilna ugotovitev nastanka obveznosti za plačilo trošarine, ki pri nezakonitem vnosu nastane, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo, to je datum, kot ga navaja prvostopni organ, ko je družba A. d.o.o. na hrbtni strani TD potrdila prejem pošiljke oziroma od dneva nezakonite sprostive v porabo (1. in 3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), od katerega se v skladu z 95. členom ZDavP-2 obračunajo tudi zamudne obresti.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa, ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.