UPRS Sodba I U 1157/2020-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerila nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 1083/2020 z dne 9. 6. 2020 v višini 388,50 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem v višini 473,97 EUR. V presežku pa je predlog tožnika zavrnila.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 1083/2020 z dne 9. 6. 2020 določen za izvajanje BPP upravičenki za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 17/2020 z dne 12. 3. 2020. Tožnik je priglasil stroške za dejanja BPP, ki jih je opravil za upravičenko, pri čemer je toženka njegovemu predlogu delno ugodila.

3Tožena stranka je odvetniške stroške odmerila skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Vrednost točke na dan izdaje izpodbijanega sklepa znaša 0,60 EUR. Tožena stranka je pri odmeri nagrade upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 66.960,00 EUR oziroma 1000 točk po tar. št. 18/1 OT. Pojasni, da ni upoštevala vrednosti spornega predmeta v višini 240.000,00 EUR, kot je to zahteval tožnik, saj v konkretnem primeru podredni zahtevki ne vplivajo na vrednost glavnega zahtevka oziroma ne gre za uveljavljanje štirih zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago. Tožniku je po tar. št. 7/3 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT priznala nagrado za sestavo in vložitev ustavne pritožbe v višini 625 točk. Navedena nagrada zajema tudi nagrado za sestavo in vložitev prošnje za oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka tožniku ni priznala posveta, ker je tožnik že prej zastopal upravičenko v pravdni zadevi I P 2144/2016 ter je bil že seznanjen z zadevo. Prav tako tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za pregled listin, študij spisa ter elektronsko komuniciranje, saj navedena opravila niso samostojna opravila, temveč so zajeta v nagradi za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Tožniku je toženka po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 22,5 točk, in sicer od polne nagrade v višini 1250 točk, brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv. Skupna višina priznane nagrade znaša 647,5 točk oziroma 388,50 EUR. Skupaj z 22 % DDV je bilo tožniku priznanih 473,97 EUR.

4Tožnik zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu tožena stranka neupravičeno ni priznala večjega števila vlog oziroma cele nagrade, ki mu pripada. Meni, da bi mu morala tožena stranka nagrado za sestavo ustavne pritožbe odmeriti po tar. št. 7 OT v višini 2000 točk. Pojasni, da je v konkretnem primeru šlo za kompleksen postopek, pri čemer je upravičenka do BPP tožniku kot odvetniku posredovala dodatno dokumentacijo, ki jo je bilo treba naštudirati. Sledilo je tudi veliko vlog tožene stranke. Z upravičenko si je izmenjal cca. 100 elektronskih sporočil, z njo opravil 20 telefonskih pogovorov ter vsaj 6 sestankov v pisarni, kar bi sodišče moralo šteti med stroške zastopanja. Končno poročilo stranki je prav tako samostojno opravilo. Navaja, da je diskriminiran, ker je zastopal delavca kot šibkejšo stranko, s čimer mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Meni, da je bil diskriminiran tudi iz razloga, ker mu tožena stranka ni priznala 50 % priglašene nagrade. Po tožnikovem mnenju izpodbijani sklep tudi ni obrazložen, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter tožniku prizna še znesek v višini 858,50 EUR oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

6Stranka z interesom, upravičenka do BPP, na tožbo ni odgovorila.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavanem primeru je sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa, na podlagi katerega toženka tožniku ni priznala priglašene vrednosti spornega predmeta, na podlagi katere je odmerila nagrado tožniku ter priglašenih nagrad za sestavo predloga za taksno oprostitev, za pregled listin in posvet s stranko ter elektronsko komuniciranje.

9Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT.

10Tožnik v tožbi ugovarja zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa. Toženka tožniku ni priznala priglašene nagrade za posvet s stranko, ker naj bi bil odvetnik že prej seznanjen z zadevo, nagrada za pregled listin in študij spisa ter elektronsko komuniciranje pa je po stališču toženke že zajeta v priznani nagradi za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Sodišče pritrjuje toženki, da navedena opravila niso samostojna opravila. Posvet s stranko, pregled spisov ter kratki dopisi so navedeni v tar. št. 39 OT, iz katere izhaja, da lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Pojem „samostojnosti“ lahko pomeni le, da take storitve po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Posvet s stranko, pregled spisov ter elektronska sporočila, ki jih odvetnik sestavi v konkretni zadevi, v kateri zastopa svojo stranko, tako očitno niso samostojne storitve, saj so tako po vsebini, kot po potrebi za njihovo sestavo, neločljivo vezani na to zadevo.¹

11Sodišče prav tako pritrjuje stališču toženke glede določitve vrednosti spornega predmeta v višini 66.960,00 EUR, torej v višini glavnega zahtevka. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, v konkretnem primeru podredni zahtevki ne vplivajo na vrednost glavnega zahtevka, saj ne gre za uveljavljanje štirih zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago. Tožniku po presoji sodišča tudi ne pripada nagrada za sestavo predloga za oprostitev plačila sodne takse, ker predlog za oprostitev plačila sodne takse po sodni presoji presega obseg dodeljene BPP².

12Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijani sklep ni obrazložen, ter da se ga ne da preizkusiti, ker naj bi tožena stranka pavšalno navedla, da drugi stroški niso bili potrebni. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhajajo razlogi, zaradi katerih tožniku ni bila priznana nagrada v priglašeni višini.

13Sodišče zavrača tudi tožbene očitke o diskriminaciji tožnika v primerjavi z ostalimi odvetniki, katerim je v celoti priznana nagrada za BPP. Zakonska ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri so odvetniki, ki izvajajo BPP, omejeni na polovično plačilo po OT, po presoji sodišča ni sama po sebi neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je potrebno razlikovati med situacijama, ko odvetnik nastopa na trgu, in ko opravlja storitve po naročilu sodišča.³ Sodišče zato zavrača očitano kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

14Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na telefonske pogovore z upravičenko, končno poročilo upravičenki ter na sestanke v pisarni, pomenijo nedopustno tožbeno novoto iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa nagrade za ta dejanja ni priglasil. Po tej določbi namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj teh navedb ni podal že tekom predmetnega upravnega postopka.

15Glede na povedano, ker ni to samostojno opravilo, je brezpredmeten predlog vpogleda v elektronska sporočila tožnika, zato se sodišče do tega posebej ni dolžno opredeljevati. Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da tožnik v tem postopku tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da si je z upravičenko izmenjal številna elektronska sporočila, obsežno dokumentacijo, z njo opravil 20 telefonskih pogovorov ter vsaj 6 sestankov), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekel v tožbi.⁴

16Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke tudi v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

18Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 779/2019-10 z dne 11. 3. 2021.
² Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS I U 541/2016 z dne 8. 11. 2016 (12. točka obrazložitve) in I U 760/2018 z dne 26. 11. 2019 (9. točka obrazložitve).
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.
⁴ ESČP je v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku (primerjaj Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge). Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa (primerjaj Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge).