VSRS Sodba VIII Ips 40/2021

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 183,6 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 237,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njegovemu zahtevku ugodilo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženka in stranski intervenient na strani toženke vložila vsaka svoj predlog za dopustitev revizije, ki jima je Vrhovno sodišče s sklepoma VIII DoR 33/2021 in VIII DoR 38/2021 z dne 11. 5. 2021 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede obračunavanja nadomestila plače z upoštevanjem dodatka za delovno uspešnost zaradi povečane pedagoške obveznosti in dodatka za ure razredništva.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženka in stranski intervenient na strani toženke vložila reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obračunavanja nadomestila plače z upoštevanjem dodatka za delovno uspešnost zaradi povečane pedagoške oziroma učne obveznosti in dodatka za ure razredništva. Oba dodatka naj bi imela značaj stalnih dodatkov, zaradi česar bi ju bilo treba preračunati na normirane ure rednega dela. Po stališču sodišča druge stopnje naj bi tožnik za povečano učno obveznost prejel dvojno plačilo, in sicer prvič za ure, ko je bil na dopustu oziroma je bil dela prost dan preko šifre B010 in B020 in še enkrat v celoti pri izplačilu pod šifro D070. Tako delovna uspešnost zaradi povečane učne obveznosti, kakor tudi dodatki, ki so vezani na urno postavko in imajo v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba)¹ v koloni A1 navedeno vrednost 0, naj bi imeli na področju vzgoje in izobraževanja za posamezno šolsko leto značaj stalnih dodatkov, saj so odrejeni za celotno šolsko leto in bi jih na plačilni listi morali obravnavati enako kot dodatke, ki imajo v Uredbi v koloni A1 navedeno vrednost 1. Odločitev sodišča druge stopnje naj bi bila v nasprotju z določbo 92. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji² (v nadaljevanju KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137.člena Zakona o delovnih razmerjih³ (v nadaljevanju ZDR-1). Uredba naj bi bila le tehnični predpis, ki ne sme presegati materialnih predpisov iz delovnega razmerja.

5Tožnik je vložil odgovora na reviziji in predlagal njuno zavrnitev. Nasprotuje stališču, da imata sporna dodatka naravo stalnih dodatkov, saj se obračunavata samo za dneve, ko poteka učno vzgojni proces in sta za posamezen mesec določena s faktorjem meseca, ki pomeni število tednov učno vzgojnega procesa v mesecu, pri čemer se za meseca julij in avgust ne obračunavata. Zmotno naj bi bilo tudi stališče toženke, da je tožnik dobil dvakratno plačilo spornih dodatkov. Dodatka sta za dneve, ko sta izvajana, izračunana in morata biti izplačana v obsegu po Uredbi. Za dneve praznika in dopusta pa naj bi se, enako kot drugi dodatki, tudi ta dodatka upoštevala v osnovi za nadomestilo plače, kar naj ne bi pomenilo dvojnega plačila, pač pa sta v nadomestilu upoštevana zgolj v sorazmernem deležu.

6Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7Reviziji nista utemeljeni.

8Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot učitelj v srednji šoli. V tem sporu od toženke zahteva izplačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od decembra 2016 do vključno novembra 2017, zaradi napačnega obračuna dodatka zaradi povečane pedagoške oziroma učne obveznosti (šifra D070) ter dodatka za ure razredništva (šifra C205).

9Toženka je tožniku dodatka s šifro D070 in C205 v obdobju, ko je bil delno upravičen do izplačila plače, delno pa do izplačila nadomestila plače v 100% vrednosti osnove iz naslova praznika in letnega dopusta, obračunala tako, da ju je v nadomestilu plače upoštevala preko osnove za izračun nadomestila, v plači za preostanek meseca pa tako, da ju je normirala na ure rednega dela, kar pomeni, da ju ni izplačala v polni višini, pač pa v znesku, zmanjšanem glede na dneve odsotnosti.

10Tožena stranka in stranski intervenient ne zanikata, da Uredba takega normiranja na ure rednega dela pri obračunu plače za sporna dodatka ne določa. Določa ga le za t. i. stalne dodatke, med katere pa sporna dodatka ne sodita (prvi odstavek 19c. člena Uredbe)⁵. Stalni dodatki so vezani na mesečno raven, kot če bi delavec delal cel mesec, medtem ko je upravičenje do drugih dodatkov vezano na opravljanje dela v pogojih, ki upravičujejo izplačilo dodatka. Stalni dodatki so v Uredbi označeno z vrednostjo 1 faktorja A1, dodatek za razredništvo in dodatek zaradi povečane pedagoške oziroma učne obveznosti pa sta označena z vrednostjo 0.

11Iz navedenega izhaja, da je toženka tožniku pri plači sporna dodatka s šifro D070 in C205 v spornem obdobju, v nasprotju z Uredbo, preračunala na normirane ure rednega dela, kot da bi šlo za stalna dodatka oziroma za dodatka, pri katerih je vrednost faktorja A1 enaka 1.

12Toženka svoj način obračunavanja utemeljuje s tem, da bi obračun po Uredbi privedel do situacije, da bi tožnik za obdobje, ko je delno odsoten zaradi dopusta ali praznika, dobil višje plačilo, kakor če bi v celotnem obdobju delal. To naj bi predstavljalo kršitev 92. člena KPVIZ, ki določa, da je osnova za izračun nadomestila plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal ter kršitev sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa, da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.

13Revizijsko sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nadomestilo plače, ki je bilo obračunano tožniku, ne presega plače, ki bi jo dobil, če bi v obdobju odsotnosti redno delal. Tožnik obračuna nadomestila plače niti ne izpodbija. Obračun dodatkov, ki je med strankama sporen, se namreč dejansko nanaša samo na obračun plače, ne pa tudi na obračun nadomestila plače. To nenazadnje izhaja tudi iz primerov obračunov, ki ji je priložila toženka - tako v obračunu, ki je po mnenju toženke pravilen, kot po obračunu, ki je po njenem mnenju napačen, je nadomestilo plače obračunano v popolnoma enaki višini, razlika pa se kaže v višini plače. Res je, da je v konkretnem primeru seštevek nadomestila plače (ki vključuje sorazmeren del spornih dodatkov) in plače za preostalo obdobje višji od plačila za cel mesec rednega dela, vendar pa to ni posledica previsoko obračunanega nadomestila, ampak dejstva da se morata glede na Uredbo sporna dodatka pri obračunu plače (torej za preostanek meseca, ko je tožnik redno delal) upoštevati v polnem znesku, brez zmanjševanja oziroma normiranja na ure rednega dela.

14Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da višina nadomestila, obračunana v skladu z Uredbo, ne presega višine plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi v času odsotnosti delal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi bil obračun po Uredbi v nasprotju s 137. členom ZDR-1 in 92. členom KPVIZ, zaradi česar je ni upoštevalo. Določbe Uredbe, ki bi jih bilo treba uporabiti v konkretnem primeru, niso v nasprotju z zakonom, zaradi česar uporaba institut exceptio illegalis ni bila upravičena. Zgoraj navedeni določbi se namreč nanašata na višino nadomestila plače, ne pa na višino seštevka nadomestila plače in plače za posamezno obračunsko obdobje. Prav tako ni pravne podlage za to, da se sporna dodatka obravnavata kot stalna dodatka. Revizijsko sodišče zato soglaša s sodiščem druge stopnje, da je v konkretnem primeru toženka dodatka za razredništvo in za delovno uspešnost zaradi povečane predagoške oziroma učne obveznosti nezakonito preračunavala na normirane ure rednega dela v nasprotju z Uredbo.

15Glede na navedeno je vrhovno sodišče reviziji na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP mora toženka tožniku povrniti njegove priglašene stroške revizijskega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo⁶ znašajo 183,6 EUR (odgovor na revizijo 300 točk oziroma 180 EUR, materialni stroški 3,6 EUR).

17Odločitev je bila sprejeta soglasno v senatu, navedenem v uvodu te odločbe.

¹ Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
⁵ Vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca (Z120) oziroma (Z124) in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, so med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji.