VSL Sodba I Cp 1864/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 24.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in plačilom pripadajočih davčnih obveznosti ter mu naložilo, da je tožencu dolžan povrniti 3.556,06 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da jo višje sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si razlogi iz 8. in 9. točke o uporabi parkirišča nasprotujejo. Sodišču očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo glede slabe kvalitete predloženih dokazov, ker ni bil opozorjen, da bo fotografije zaradi neločljivosti grafike posnetkov štelo kot neprimerne in neverodostojne. Dokazna ocena je narejena v nasprotju z določilom 8. člena ZPP in v njej niso navedeni razlogi, zakaj sodišče posameznim s strani toženca predlaganim pričam verjame, tožnikovim pa ne. Ob diametralno nasprotnih izpovedih bi morali prevladati listinski dokazi. Ne drži zaključek, da najemna pogodba ni bila odpovedana. Urejalo se je razmerje med sorodstveno povezanimi osebami, zato je logično in življenjsko, da je bila odpoved podana ustno. Oče mu je povedal, da je najemno pogodbo odpovedal v letu 2014, takrat pa je toženec tudi sklenil novo pogodbo s svojim poslovnim partnerjem, kar nedvomno izkazuje, da se je nekaj zgodilo. Toženec je prostore uporabljal vse do leta 2019, prenehal je šele po dopisu tožnikovega pooblaščenca. Napačna je presoja ničnosti najemne pogodbe. Oče tožnika je bil v času sklepanja starejša oseba, neizkušena, pogodbene obveznosti niso sorazmerne, toženec je njegov položaj in zaupno razmerje izkoristil, hkrati tudi ni dokazal, da je pogodbo izpolnjeval. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi glede privolitve v prikrajšanje, saj sta tako tožnik kot njegov pravni prednik toženca večkrat ustno pozvala, kar pa ni zaleglo, vse dokler ni prejel opomina tožnikovega odvetnika.

3Na pravilno vročeno pritožbo toženec ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tej pravdi od toženca¹ zahteva plačilo uporabnine za parcelo 3/6, k. o. X (v nadaljevanju sporna parcela, parkirišče), ki jo je pridobil na podlagi pogodbe z očetom A. A. 18. 11. 2015. Ta je to parcelo v letu 2001 oddal tožencu, in sicer za nedoločen čas, z enoletnim odpovednim rokom in dogovorom, da se najemnina ne obračunava zaradi vlaganja v prostor - parkirišče, ki mora biti ustrezno vzdrževano.

6Tožnik ničnosti sklenjene najemne pogodbe zaradi njene oderuškosti ni izkazal. Bistvena značilnost oderuške pogodbe je namreč naklepno ravnanje pogodbenika, ki izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega ter njegove subjektivne lastnosti, da bi si pridobil korist, ki je v očitnem nesorazmerju s pogodbenimi obveznostmi (119. člen OZ). Pri tem mora biti nesorazmernost podana že v času sklenitve pogodbe in je ni mogoče presojati za nazaj, upoštevajoč trajanje pogodbenega razmerja. V konkretnem primeru je bil dogovor med pogodbenima strankama, da najemnik z lastnimi sredstvi izdela parkirišče na prej travniškem zemljišču, ga vzdržuje, ni pa mu treba plačevati najemnine. Pogodba je imela enoletni odpovedni rok, torej bi pogodbeno razmerje moralo trajati najmanj eno leto. Zakaj bi izdelava parkirišča v zameno za brezplačni najem prej travniškega prostora v fazi sklenitve pogodbe predstavljala nesorazmernost v medsebojnih dajatvah, tožnik ni pojasnil. Prav tako tudi ni izkazal subjektivnega elementa oderuštva. Zgolj dejstvo, da je bil najemodajalec ob sklenitvi pogodbe star 71 let², ničesar ne pove o njegovi stiski, pa tudi ne o lahkomiselnosti ali nezadostni izkušenosti, ki je le pavšalno zatrjevana. Dokazni postopek je pokazal celo nasprotno, da je bil A. A. vešč sklepanja poslov in si je znal poiskati pravno pomoč ter je za spore vedno najel odvetnika³. Odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba ni oderuška in kot taka ni nična, je glede na navedeno pravilna in je pritožbeni razlogi ne omajejo.

7Toženec je imel od sklenitve najemne pogodbe dalje veljavno pravno podlago za uporabo sporne parcele, zato bi tožnik s tožbenim zahtevkom lahko uspel le, če bi izkazal, da je pogodba prenehala veljati. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopne sodbe (12. točka), da tega dokaznega bremena ni zmogel. Sodišče je ob nasprotujočih si navedbah strank in prič pravilno ovrednotilo dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, zato bi bilo razumno pričakovati, da bo tudi odpoved podana pisno. Še posebej zato, ker je na odpoved vezan enoletni odpovedni rok in ker je tožnik zatrjeval, da ga je toženec ignoriral. Zgolj morebitno dogovarjanje strank, naj toženec plačuje tržno najemnino, ne pomeni odpovedi najemnega razmerja. Ker je toženec po prejemu pisnega opomina po trditvah tožnika parkirišče izpraznil, torej je njegovo voljo upošteval, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tega ne bi storil že prej, saj je imel parkirne prostore že od leta 2014 zagotovljene po transportni pogodbi, sklenjeni z družbo M., d. o. o. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da prav ta pogodba kaže na odpoved najemnega razmerja s strani tožnikovega pravnega prednika. Pogodba ima namreč širšo vsebino in se nanaša na poslovno sodelovanje toženca z naročnikom za prevoze polnjenih tlačnih jeklenk, ne pa zgolj na najem parkirnega prostora, kar bi toženec potreboval po odpovedi najemnega razmerja. Ker tožnik torej ni izkazal, da toženec ne bi imel pravne podlage za uporabo sporne nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.

8Glede na povedano v tej pravdi ni pravno odločilno, ali je toženec (so)uporabljal parkirišče do marca 2019, kot zatrjuje tožnik, ali je z uporabo prenehal že pred 18. 11. 2015, zato se pritožbeno sodišče do tega dejanskega vprašanja ne bo opredeljevalo. Dodaja pa, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev v zvezi z materialno procesnim vodstvom glede nečitljivosti in slabe kakovosti predloženih fotografij. Te lastnosti dokaznega gradiva je ob predložitvi izpostavil že toženec, zato sodišču stranke ni bilo treba dodatno pozivati, da predloži boljše izvode. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med 8. in 9. točko sodbe. Očitanega nasprotja v razlogih namreč ni, saj je sodišče v obeh točkah sodbe zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi nepremičnino uporabljal zgolj toženec.

9Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

¹ Sicer brata njegove svakinje.
² Ob sklepanju pogodbe s tožnikom je bil star 85 let, pa tožnik ne zatrjuje, da ne bi bil sposoben samostojno oblikovati svoje volje.
³ Razlogi sodišča prve stopnje v 13. točki sodbe.