VSM Sodba IV Kp 19111/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 315,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila mu je izreklo denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar skupaj znaša 2.500,00 EUR, kar je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke oškodovankine pooblaščenke.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov oziroma zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe določil zakona, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno presojo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja le s smiselnim prepisom zakonskega besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ob tem pa takih kršitev v ničemer ne obrazloži in konkretizira. Navkljub takšnemu zatrjevanju pa je iz jedra pritožbenih navedb razbrati, da se zagovornik na ta način zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavzema za drugačno dokazno oceno, ki pa je predmet samostojnega pritožbenega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Z navedbami, da je bil obdolženec prikrajšan za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B., saj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo, zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega ali potrebnega, s tem ne krši določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s prepričanjem zagovornika v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo podrobne razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B., katere pritožbeno sodišče v celoti povzema in se nanje sklicuje. V tej zvezi pa je le še dodati, da uveljavljanje takšne kršitve terja tudi obrazložitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in pravilnostjo in/ali zakonitostjo sodbe, čemur pa zagovornik ni zadostil.

6Zagovornik uvodoma zatrjuje tudi „napačno uporabo določil zakona“, vendar ne pojasni, kateri zakon in katera določila ima v mislih. V obrazložitvi pritožbe navede le, „da opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje obtožni predlog, ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, saj je že sam opis kaznivega dejanja neživljenjski oziroma se niti ne sklada z izpovedbo obdolženega in oškodovanke, nihče izmed prič pa torej ni bil prisoten ob domnevnem škodnem dogodku“. Glede na povzeto in upoštevaje preostalo obrazložitev pritožbe pa je ugotoviti, da zagovornik v luči lastne presoje nesoglasij med obdolžencem in oškodovanko izraža le nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Neutemeljena je pritožba zagovornika tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Za svoje zaključke je v izpodbijani sodbi navedlo podrobne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, glede samih pritožbenih navedb pa še dodaja:

8Bistvo zagovornikovih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, temveč gre za namišljen konstrukt oškodovanke kot plod njenega slabšega zdravstvenega stanja in ljubosumja.

9S povzetimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na eni strani ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovane C. C., na drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je storitev obravnavanega kaznivega dejanja zanikal, utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je obdolženi dne 20. 10. 2018 resno zagrozil oškodovanki, da bo napadel njeno telo, kar je storil z grdim ravnanjem, in sicer tako, da jo je s pestjo udaril po vrhu glave (torej po občutljivem delu telesa) in ji zagrozil z besedami, „da bo že videla D.“ ter „Pazi, da ne bom komu dal ključe od hiše“. S povzetim ravnanjem in izrečenimi besedami pa je pri oškodovani povzročil občutek ogroženosti in prestrašenosti. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje oporo v izpovedbi oškodovane C. C., ki je zaslišana kot priča v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Pri tem je izrecno pojasnila, da osebe D. osebno ne pozna, po njenem vedenju pa gre za bivšega moža obdolženčeve ljubice, o katerem ji je obdolženi v preteklosti razlagal, in sicer, da mu je D. že grozil ter da gre za močnega človeka. V tej zvezi je prepričljivo pojasnila tudi, da je inkriminirane obdolženčeve besede razumela tako, da ji lahko kdo kaj naredi. O osebi D. pa je slišala tudi priča E. E., kot je to pojasnil v svoji izpovedbi. Pritožbene navedbe v smeri, da ni jasno, kdo in kakšno zvezo naj bi imel D. ter da te osebe ni prepoznala nobena izmed zaslišanih prič, so zatorej neutemeljene.

10Neutemeljeno je tudi zagovornikovo zatrjevanje, da sploh ni jasno, ali se je oškodovanka prestrašila. Primarno je pojasniti, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju bistveno, da je podana objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem, medtem ko zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje ne zadošča.¹ In ravno takšna objektivnost grožnje je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi nedvomno podana. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč potrebno ravnanje obdolženca (udarec s pestjo po glavi in izrečene besede) obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenilo uresničitev zakonskega znaka resne grožnje, storjene na način grdega ravnanja.² Pri tem ne gre zaobiti dejstva, da sta obdolženi in oškodovana bivša zakonska partnerja, ki sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih in med katerima so pogosti konflikti oziroma nerešena vprašanja, o čemer sta izpovedala tako slednja, kot tudi priči F. F. in E. E. (obdolženčeva in oškodovankina skupna otroka). Tako torej vse opisane okoliščine obravnavanega primera že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za telo, ki je pri oškodovanki v inkriminiranih trenutkih nedvomno lahko objektivno povzročila občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da je obdolženčevo pravno nevzdržno ravnanje pri oškodovani take občutke tudi dejansko povzročilo, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo na podlagi verodostojne izpovedbe oškodovane C. C. (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri obdolženčevem udarcu s pestjo po glavi in izrečenih besedah za resno grožnjo (izvršeno na način grdega ravnanja) v objektivnem in subjektivnem smislu, zato zagovornik ob izpostavljanju oškodovankinih preteklih ravnanj v razmerju z obdolžencem ne more uspeti.

11Zagovornik skuša verodostojnost oškodovanke omajati še z lastno interpretacijo njene izpovedbe ter trditvami o oškodovankinem (ne)plačevanju stroškov, kakor tudi njenem zdravljenju z antidepresivi in možnosti njene izselitve iz skupne hiše. Vendar neuspešno. Vse okoliščine, ki jih zagovornik izpostavlja, so namreč v obravnavani zadevi nerelevantne, medtem ko se je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do posameznih vrzeli v oškodovankini izpovedbi. Tako je prepričljivo pojasnilo, da je v njeni izpovedbi šlo za manjše neskladnosti (zlasti glede natančne lokacije v hiši, kjer je prišlo do udarca), da pa je oškodovana glede bistvenih relevantnih dejstev ves čas izpovedovala enako. Takšne prepričljive zaključke pritožbeno sodišče povzema in se nanje v celoti sklicuje, zato je vsakršno pritožbeno polemiziranje o „poziciji“ obdolženca in oškodovanke odveč.

12V luči navedenega zagovornik ne more uspeti niti z navedbami, da sodišče prve stopnje ne more opreti svoje obrazložitve na izpovedbe prič o preteklih dogodkih, medtem ko pri dogodku kritičnega dne sploh niso bile prisotne. Drži sicer, da sta bila ob samem obravnavanem dogodku navzoča le oškodovanka in obdolženec, vendar pa dejstvo, da tedaj ni bilo prisotnih prič, še ne pomeni, da se tak dogodek ni zgodil. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na v bistvenem skladno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, ki je naslednji dan po dogodku poiskala zdravniško pomoč, od koder so obvestili policijo. V zvezi z zagovorom obdolženca, ki je trdil, da nikoli ni udaril nobene ženske, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo še na izpovedbi prič F. F. in E. E., ki sta zaslišana kot priči med drugim prepričljivo opisala tudi preteklo obdolženčevo psihično in fizično izvajanje nasilja nad oškodovano. Ob tem sodišče prve stopnje ni prezrlo izredno konfliktnega odnosa in preteklih sporov med obdolžencem in oškodovanko, kar izpostavlja zagovornik. Vendar pa njuno preteklo življenje in slabi družinski odnosi, za katere vsak od njiju nosi del krivdnega bremena (torej obdolženec in oškodovanka), o čemer sta prepričljivo izpovedala priči F. F. in E. E., ne more povzročiti dvoma v obstoj inkriminiranega dogodka. Ravno nasprotno. Njuni medsebojni odnosi ter zlasti neurejeno vprašanje delitve premoženja, le še utrjujejo prepričanje, da je bilo obdolženčevo ravnanje pri oškodovanki objektivno zmožno povzročiti občutek ogroženosti in strahu.

13Po obrazloženem se kot neutemeljeno izkaže tudi zagovornikovo sklicevanje na medicinsko dokumentacijo oškodovane in trditve, da je iz nje mogoče zaključiti, da do udarca ni prišlo. Primarno je poudariti, da pri obravnavanem kaznivem dejanju grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ni nujno, da so posledice v obliki poškodb zaznavne navzven, kot to skuša prikazati zagovornik, temveč zadoščajo ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne (ali duševne bolečine), kot na primer udarnine, praske, odrgnine, ki ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.³ Ravno poškodbo takšne vrste, torej poškodbo, ki ne dosega stopnje lahke telesne poškodbe, je pa tipična za grdo ravnanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno razbralo iz listinske dokumentacije. Iz slednje je razvidno, da je oškodovanka 21. 10. 2018 (dan po dogodku) iskala zdravniško pomoč v UKC, ker je 20. 10. 2018 od bivšega partnerja prejela udarec s pestjo v biparietalni predel glave, in je tako torej utrpela neopredeljeno površinsko poškodbo glave.

14V zvezi s pritožbeno navedbo o izreku denarne kazni in stroških postopka, ki bi naj negiral obstoj kaznivega dejanja, pa je le dodati, da je takšna osamljena trditev nerazumljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.

15Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa je v skladu z določbo 386. člena ZKP ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen, ki v celoti ustreza premoženjskim razmeram obdolženca, v korist slednjega pa je določilo tudi rok za njeno plačilo, zato kazenske sankcije nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

16Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Tako Šošić M. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.
² Prim. sodba VSRS I Ips 49251/2013-75 z dne 28. 1. 2016.
³ Šošić M., str. 608.