VSL Sodba II Cp 1124/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (V. in VI. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 718,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik na podlagi oporoke z dne 7. 3. 1983 oporočni dedič po pokojnem A. A. (I. točka izreka), da je tožnik zaradi oporočnega dedovanja ter kasnejšega zakonitega dedovanja solastnik nepremičnin ID znak 0002 469/1 in ID znak 0002 467 še do 14/24, tako da njegov celoten delež pri obeh nepremičninah znaša 21/24 (II. točka izreka), toženkama je naložilo izstavitev listine z vsebino, ki bo pri njunem celotnem solastniškem deležu dovoljevala vknjižbo pravice v korist in na ime tožnika (III. in IV. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik solastnik nepremičnin ID znak 0007 448/4 in ID znak 0007 448/5 še do 2/18, tako da njegov solastniški delež skupaj z obstoječim znaša 12/18 in sta toženki dolžni tožniku izstaviti listino, ki bo pri njunem deležu dovoljevala vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime tožnika (V. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del (V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča, da je pokojna B. B. v obdobju od 1997 do 2007 dejansko izvrševala posest na spornih nepremičninah, je napačen. Napačno je tudi stališče sodišča, da je B. B. solastniški delež do 1/6 priposestvovala. Pogoj za uspešno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, če pridobitelj poveča svoj obstoječi solastniški delež na nepremičnini, je pridobiteljevo izvrševanje posesti na način, ki je obsežnejši od posesti, ki bi jo pridobitelj na stvari izvrševal, če bi bil seznanjen z resničnim lastniškim statusom stvari. Obseg posesti pokojne B. B. na nepremičninah se po smrti A. A. ni povečal, bil je celo manjši kot za časa življenja A. A. B. B. posesti v obdobju od leta 1997 do leta 2007 sploh ni izvrševala, saj je leta 1997 odšla v dom za ostarele. Hišo je pokojna le občasno obiskovala. Od odhoda pokojne v dom za ostarele je posest na spornih nepremičninah izvajal izključno tožnik. Zgolj okoliščina, da je bila B. B. na podlagi zakonitega dedovanja vpisana v zemljiški knjigi, pa v odsotnosti izvrševanja posesti ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

3Na pritožbo sta odgovorili toženki, ki se strinjata z razlogi sodišča prve stopnje, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je brat obeh toženk. A. A., oče pravdnih strank, je 7. 3. 1983 pred sodiščem napravil oporoko, ki je bila sprejeta v sodno hrambo. V zapuščinskem postopku, ki se je vodil po A. A. (umrl ... 4. 1991), se za oporoko ni vedelo, zato je prišlo do zakonitega dedovanja. Ker so se pravdne stranke zakonitemu dedovanju odpovedale, je celotno premoženje dedovala mati pravdnih strank, B. B. V zapuščinskem postopku po pokojni je ponovno prišlo do zakonitega dedovanja, na podlagi katerega so pravdne stranke podedovale solastniške deleže nepremičnin, vsaka do 1/3. Okrajno sodišče v Kranju je ob pregledu arhiva oporok med nerazglašenimi oporokami našlo oporoko pokojnega A. A. in jo razglasilo 6. 8. 2015. Iz predložene oporoke pokojnega A. A. med drugim izhaja, da je zapustnik svoj delež do 1/3 na nepremičninah ID znak 0007 448/4 in ID znak 0007 448/5 (sporni nepremičnini) zapustil tožniku in pokojni B. B., vsakemu do polovice.

6Tožnik je z dediščinsko tožbo zaradi pozneje najdene oporoke, kot oporočni dedič po najdeni in razglašeni oporoki svojega očeta, uveljavljal svojo oporočno dedno pravico, kot močnejšo pravico od tiste, na podlagi katere toženki kot zakoniti dedinji po pokojni materi B. B. opirata svojo pravico na solastniškem deležu nepremičnin.

7Toženki sta se v pravdi med drugim branili z ugovorom, da je sporni nepremičnini pokojna mati priposestvovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ugovor toženk utemeljen, ker je pokojna B. B. z dnem 25. 7. 2007 solastniški delež na spornih nepremičninah do 1/6 priposestvovala, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice tožnika na teh dveh nepremičninah še do 2/18 in na izstavitev ustrezne listine za vknjižbo solastninske pravice.

8V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je pokojna mati pravdnih strank lahko priposestvovala idealni delež na spornih nepremičninah, glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila pokojna od leta 1997 do 2007 nastanjena v domu starejših občanov, pred tem pa je na spornih nepremičninah (gre za hišo, v kateri sta pred smrtjo živela pokojna A. A. in B. B.) posest ves čas izvajala v enakem obsegu.

9Pravilen je zaključek sodišča, da je pokojna B. B. posest na hiši izvrševala (tudi) po letu 1997, četudi je v letu 1997 odšla v dom starejših občanov. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je pokojna tudi po tem prihajala v hišo, v hiši je imela svoje osebne stvari, imela je ključe od hiše, plačevala je večino stroškov hiše in pravdnim strankam večkrat naročila, naj preverijo stanje v hiši. O tem so izpovedale pravdne stranke same. Tožnik celo v pritožbi priznava krajše oziroma občasne obiske, ob tem pa ne trdi, da je kot solastnik družinske hiše materi branil posest na hiši. Okoliščina bivanja pokojne v domu za starejše občane na pravilnost zaključka nima vpliva, temveč pomeni zgolj to, da je mati pravdnih strank zaradi odhoda v dom za starejše občane posest na hiši izvrševala na specifičen način. Za posest namreč zadošča, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati, zato ni pomembno, ali je pokojna hišo uporabljala redno ali le občasno. Trditve, ki po vsebini merijo na popolno opustitev posesti po letu 1997, pa tožnik prvič ponuja šele v pritožbi, zato gre, kot pravilno opozarjata toženki v odgovoru na pritožbo, za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnik niti ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede teh trditev pritožbeno sodišče le splošno pojasnjuje, da bi bilo mogoče o popolni opustitvi posesti govoriti, če bi pokojna iz hiše odnesla vse svoje osebne stvari, oddala ključ od hiše in opustila vsakršno voljo, da se vrne v hišo, teh okoliščin pa, tudi sicer, dokazni postopek ni pokazal.

10Zmotno je pritožbeno stališče, da je pogoj za uspešno pridobitev idealnega deleža na nepremičnini s priposestvovanjem pridobiteljevo obsežnejše izvrševanje posesti. Četudi sta toženki ugovarjali pokojničino priposestvovanje na solastninskem deležu nepremičnine, pri tem nista zatrjevali, da je njuna pravna prednica dejansko oblast izvrševala samo na določenem delu spornih nepremičnin. Trdili sta namreč, da je imela mati pravdnih strank ves čas v posesti celotno hišo. Ker pa je po smrti pokojnega A. A. sledila vknjižba še do 1/3 na pokojno B. B., nato pa je bila najdena založena pokojnikova oporoka, s katero je svoj solastniški delež do 1/3 zapustil tožniku in B. B., sta toženki pravilno ugovarjali priposestvovanje na zdaj zemljiškoknjižno neustrezno zavedenem solastninskem deležu (na 1/6). Ker lahko v primeru, ko ima več oseb posest na celotni nepremičnini, posamezen priposestvovalec pridobi solastninsko pravico na nepremičnini, ni videti razloga, da pokojna, kot tedanja solastnica hiše v deležu do 1/3, ob izvajanju dolgoletne mirne soposesti na celotni hiši, ne bi mogla priposestvovati (še) idealnega deleža do 1/6, na kar utemeljeno opozarjata tudi toženki.

11Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priposestvovanje solastninske pravice s strani pokojne B. B. pričelo teči z dnem 25. 7. 1997¹ in se izteklo po desetih letih oziroma z dnem 25. 7. 2007, v tem obdobju pa je pokojna B. B. izvrševala dobroverno in zakonito² oziroma dobroverno in lastniško³ (so)posest, ima oporo v celoviti in popolni oceni dokaznega gradiva (izpovedi pravdnih strank in dokaznih listin). Razlogi o tem so jasni, popolni, življenjsko logični in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, zato jih pritožbena materialnopravno napačna stališča ne ovržejo.

12Pritožba tožnika torej ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev s strani tožnika priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženkama priznalo 875 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT v zvezi z 12. členom OZ), povečanje 10 % za zastopanje dveh strank – skupaj 962,5 točk (7/3 OT), priglašena 2 % materialnih stroškov v višini 19,25 točk (11. člen OZ), skupaj 981,75 točk oziroma 589,05 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 718,64 EUR. Tožnik je dolžan stroške pritožbenega postopka toženkama povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do njihovega plačila.

¹ S sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ko sta se sporni nepremičnini olastninili.
² V smislu določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
³ V smislu določb Stvarnopravnega zakonika.