UPRS Sklep IV U 168/2020-7

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožeča stranka je vložila tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se pravni osebi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, v poslovni enoti Supermarket B., za katero je bilo s strani tožene stranke 22. 10. 2019 izdano dovoljenje za prodajo tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov, št. 187-314/2018/31, začasno prepove prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov (točka 1 izreka), ki traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe (točka 2 izreka), pri tem pa ugotovilo, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka). Tožeča stranka sodišču tožbeno predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka.

2Tožeča stranka je skupaj s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe s predlogom, da sodišče do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi zadrži začasno prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov za navedeno prodajno mesto. Tožeča stranka pojasnjuje, da je izdaja začasne odredbe v konkretnem primeru nujna zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva tožeče stranke. Upoštevaje dejstvo, da je bila z izpodbijano odločbo tožeči stranki le začasno, za čas 6 mesecev, prepovedana prodaja tobaka, hkrati z dejstvom, da upravni spori običajno trajajo občutno več kot leto dni (povprečno 2 leti), bo uveljavitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) tožeči stranki, brez izdane začasne odredbe, v celoti onemogočena. Uveljavitev sodnega varstva po preteku roka o začasni prepovedi namreč ni več niti možna niti smiselna. Po stališču tožeče stranke tudi ne sme biti dvoma o tem, da pomeni kršitev ustavno varovane pravice težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda se v konkretnem postopku tako kaže kot kršitev ustavne pravice iz 23. člena Ustave.

3Tožena stranka ni podala odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6Glede na navedeno zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahteva odločanje o začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije, v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe pa o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016).

7Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zahteva izdajo t. i. odložitvene začasne odredbe, s svojimi navedbami pa uveljavlja nevarnost nastanka težko popravljive škode kot posledico izvršitve izpodbijanega akta, s katerim je tožena stranka tožeči stranki začasno, za šest mesecev od vročitve izpodbijane odločbe, v eni od njenih poslovnih enot prepovedala prodajo tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov. Tožeča stranka zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ker ji bo zaradi trajanja upravnih sporov v povezavi z določenim šestmesečnim obdobjem prepovedi prodaje navedenega blaga onemogočena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

8V zvezi z razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v predmetni zahtevi za izdajo začasne odredbe in se nanašajo na zatrjevano nevarnost nastanka težko popravljive škode, sodišče izpostavlja, da gre po ustaljeni upravnosodni praksi za takšno škodo v primerih, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Po presoji sodišča razlogi tožeče stranke glede nastanka težko popravljive škode zaradi zatrjevane kršitve pravice do sodnega varstva niso utemeljeni. Po presoji sodišča ima namreč tožeča stranka nedvomno zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, saj bo sodišče odločalo o njeni tožbi zoper izpodbijano odločbo ne glede na morebiten potek časovnega obdobja, za katerega je bila izrečena prepoved prodaje tobaka, tobačnih in drugih povezanih izdelkov. Tako bo sodišče v upravnem sporu v vsakem primeru presojalo zakonitost izpodbijane odločbe. Če bo sodišče v upravnem sporu ugotovilo, da je bil predmetni ukrep tožeči stranki izrečen nezakonito, bo imela tožeča stranka na voljo tudi odškodninski zahtevek. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka drugih razlogov za utemeljevanje težko popravljive škode ne zatrjuje in zanje ne ponuja nobenih dokazov. Tako zahteva za izdajo začasne odredbe drugih razlogov nima, samo zatrjevanje posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva, ne da bi tožeča stranka jasno, natančno in določno opredelila težko popravljivo škodo, ki naj bi ji v primeru neizdaje začasne odredbe nastala, pa po presoji sodišča ne zadošča za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Sodišče še pripominja, da začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon izrecno ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera, ki jih je sodišče, kot je navedeno zgoraj, presodilo in na tej podlagi izpeljalo sklep, da v predmetni zahtevi za izdajo začasne odredbe navedene okoliščine ne predstavljajo zadostne podlage za obstoj težko popravljive škode.

9Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega akta, s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče se zato ne spušča v presojo prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke, skladno z načelom sorazmernosti, ampak je iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala nastanka škode v smislu 32. člena ZUS-1, predmetno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.