UPRS sodba I U 825/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za 30.795 litrov plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake KN 2710 19 41 v višini 11.212,45 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A.A., družbenik izbrisane družbe B. d.o.o., in b) C. d.o.o., (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4. in 5. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopni organ uvedel postopek trošarinskega nadzora nad pravilnim izvajanjem trošarinskih predpisov, obračunavanjem in plačevanjem trošarine za energente pri družbah B. d.o.o. in C. d.o.o., na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), zaradi kršitve trošarinskih predpisov, ki jih dokazuje dokumentacija, ki je bila pridobljena v carinski preiskavi, v okviru katerega so avstrijski carinski organ posredovali kopijo trošarinskega dokumenta (TD), izvod 3, št. 32571 (polje 3 TD) z dne 2. 2. 2005, pridobljenega v družbi D., ter dokumentacije, ki jo je Sektor za preiskave tekom carinske preiskave pridobil pri družbi B. d.o.o.. Ugotovitve trošarinskega nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 1. 3. 2007, zoper katerega je tožnik podal pripombe. Solidarni dolžnik A.A., družbenik družbe B. d.o.o., ki je bila tekom postopka izbrisana iz sodnega registra, in zoper katerega se je kot pravnega naslednika postopek nadaljeval, ni podal nobenih pripomb. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je v postopku trošarinskega nadzora carinski organ obravnaval 1 (eno) pošiljko trošarinskih izdelkov energentov in sicer plinskega olja za pogonski namen (tarifna oznaka 2710 19 41 KN), ki je bila 2. 2. 2005 vneseno v Republiko Slovenijo iz druge države članice EU – Avstrije, od koder je bila odpremljena v režimu odloga plačila trošarine in jo je spremljal TD. Prvostopni organ se sklicuje na določbe Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, ZTro-UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZTro) in sicer 5. točko 4. člena, 2. točko 2. odstavka 7. člena, 1. in 3. odstavek 8. člena, 9. člen, 1. in 2. odstavka 29.a člena, 33. člen, 34. člen, 63. člen in 64. člen ZTro. Prvostopni organ navaja, da družba B. d.o.o. nikoli ni imela dovoljenja pooblaščenega prejemnika ali dovoljenja za trošarinsko skladišče, na podlagi katerega bi lahko prejemala trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, ter se je pri dobavitelju v Avstriji lažno izkazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice s predložitvijo neresnične številke za trošarine. V polju 4 TD je navedena prirejena številka prejemnika, ki jo je pošiljatelj vpisoval v polje 4 TD, ki je namenjeno vpisovanju identifikacijske številke za trošarine oseb, ki lahko prejemajo trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine.

Vsebina in oblika TD, ki ga mora izdati pošiljatelj, mora ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina je torej enotna, ki je skupaj z navodili za izpolnjevanje TD objavljen Prilogi 1 PZTro. Prvostopni organ ugotavlja, da je navedena družba nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). Iz evidenc vzpostavljenih po 35. členu ZTro je razvidno, da navedena družba ni predlagala carinskemu organu sporni TD v potrditev, niti ni vlagala obračunov trošarine za navedeno pošiljko mineralnih olj. V skladu s 4. odstavkom 7. člena ZTro mora gibanje trošarinskih izdelkov spremljati TD, ki ga ki opredeljuje 8. člen ZTro in ki mora biti izstavljen v petih izvodih, od katerega en izvod obdrži pošiljatelj; en izvod spremlja blago in je za prejemnika; en izvod spremlja blago in ga prejemnik potrjenega vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu; en izvod spremlja blago in je namenjen nadzornemu organu namembnega območja oziroma namembne države članice in en izvod je namenjen nadzornemu organu odpremnega območja.

Prejemnik trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo v režimu odloga plačila trošarine, mora potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem TD in vrniti potrjen tretji izvod TD pošiljatelju (9. člen ZTro). Po 2. odstavku 9.člena ZTro prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke, da na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod TD, ki ga vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu. V skladu s 3. odstavkom istega člena mora prejemnik, preden vrne potrjen izvod TD pošiljatelju, le-tega predložiti v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (3. alinea 1. odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah, Uradni list RS, št. 49/04, v nadaljevanju PZTro). Vsebina in oblika TD mora ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina je torej enotna, ki je skupaj z navodili za izpolnjevanje TD objavljen Prilogi 1 PZTro. Po 3. točki 1. odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri.

V skladu s 6. točko 3. odstavka 17.člena ZTro je poleg osebe iz 1. in 2. odstavka tega člena plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Prvostopni organ navaja, da je v postopku trošarinskega nadzora pregledal izvod številka 3 TD, kjer je kot prejemnik plinskega olja za pogonski namen navedena družba B. d.o.o.. Prevoz je opravila družba C. d.o.o., kar je razvidno iz polja 9 TD. Prevoznik je pošiljko prevzel, kar je razvidno iz polja 23 CMR št. 405961. Kupec družba C. d.o.o. je prevzem blaga evidentirala v svojih poslovnih knjigah (prevzemni list z dne 2. 2. 2005, na katerem je razvidna št. in datum prevoznega dokumenta, številka računa z dne 4. 2. 2005, ki ga je družbi C. d.o.o. izstavila družba B. d.o.o.). Fakturiranje pa je potekalo drugače, in sicer je potekalo preko družbe E., kar je razvidno iz računa dobavitelja z dne 2. 2. 2005, kjer je navedeno, da je prejemnik naveden pošiljke B. d.o.o., ki je za navedeno pošiljko izstavila račun družbi C. d.o.o. z dne 4. 2. 2005. Iz navedenega sledi, da si je tožnik - kupec omenjeno pošiljko mineralnega olja sam prepeljal od dobavitelja iz druge države članice v Slovenijo. Obveznost za plačilo trošarine je nastala 2. 2. 2005, ko je prejemnik pošiljke družba B. d.o.o. potrdila prejem v polju C na hrbtni strani izvoda 3 TD in ga poslala dobavitelju.

Prvostopni organ je pripombe tožnika na zapisnik kot neutemeljene zavrnil. Glede neupoštevanja instrumenta zavarovanja (2. in 6. ter 12. odstavek 23. člena ZTro) prvostopni organ navaja, da se navedena določba uporablja v zvezi s trošarinskim dovoljenjem, družba B. d.o.o. pa tega ni nikoli posedovala, enako velja glede izmenjave podatkov med državami članicami o osebah, ki lahko odpremljajo in prejemajo trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine (SEED baza podatkov), kamor se vpiše identifikacijska številka, ki se izda ob pridobitvi dovoljenja. V skladu s 3. odstavkom 8. člena ZTro se izvoda 3. in 4. TD predložita nadzornemu carinskemu organu, izvod 3 nadzorni carinski organ potrdi (odtisne žig in podpiše) in tako potrjenega prejemnik vrne pošiljatelju in služi za razbremenitev trošarinske obveznosti pri pošiljatelju. S podpisom zakonitega zastopnika A.A. na hrbtni strani TD v polju C, da je družba prevzela celotno blago, odpremljeno iz Avstirije, je trošarinska obveznost prešla na prejemnika B. d.o.o. Predlagano zaslišanja prič in soočenje, prvostopni organ zavrne, ker ne vpliva na drugačno odločitev. Tudi ne gre za predhodno vprašanje iz 1. odstavka 147. člena ZUP. Glede vprašanja, kaj pomeni pojem nezakonit vnos, se prvostopni organ sklicuje na določbe ZTro. Ker družba B. d.o.o. v času prejema trošarinskih izdelkov ni imela ustreznih dovoljenj carinskega organa, je obravnavano pošiljko vnesla v Slovenijo nezakonito (v nasprotju z določbami ZTro). Blago, ki je predmet postopka pa ni carinsko, temveč skupnostno, zato ne podleže postopkom po CZ.

Po mnenju prvostopnega organa TD ni komercialni, ampak gre za administrativni dokument in kot enoten je predpisan z zgoraj navedeno Uredbo. Navaja 6. točko 3. odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Zavrne očitek tožnika, da je trošarina plačana dvakrat. Plačilo izstavljenega računa za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno trošarinskih izdelkov, po mnenju prvostopnega organa, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke tudi dejansko plačana, saj se plačuje in obračunava na način, kot ga določajo navedene določbe ZTro. Prvostopni organ poudarja, da je nedvomno ugotovil, da je v obravnavanem primeru pošiljka nezakonito vnesena v Slovenijo s strani prejemnika družbe B. d.o.o., ki kot trošarinski zavezanec zanjo ni obračunal trošarine niti je ni plačal. Prvostopni organ zavrača vse očitke glede kršitve načela kontradiktornosti in izvedbe trošarinskega nadzora, ki se je opravil v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS; št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP). Stranki je bila dana možnost, da sodeluje v postopku, da poda pripombe. Očitke glede neopravljene glavne obravnave kot neutemeljene zavrne, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi.

V konkretnem postopku so se ugotovile nepravilnosti in nezakonitosti, ki so bile storjene na ozemlju Republike Slovenije in so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji, zaradi česar je treba uporabiti ZTro in ne avstrijski zvezni zakon. Tudi ne gre za ugotovljene nepravilnosti med prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami. V skladu s 4. odstavkom 17. člena ZTro odgovarjata A.A., družbenik družbe B. d.o.o. in družba C. d.o.o. za plačilo solidarno.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Družba B. d.o.o. se je lažno izkazovala za imetnico trošarinskega dovoljenja in ni bila vpisana v bazo SEED. Tudi ni predpisano, da mora tuji pošiljatelj v tej bazi obvezno preverjati podatke. Tudi ni pomembno v tem postopku, kdo je dobavitelju posredoval identifikacijsko številko, bistvo je, da je izvod 3 TD bil potrjen s strani B. d.o.o. kot prejemnika v R Sloveniji. Potrjen izvod ni bil potrjen pri nadzornem organu, na ta način pa je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v RS. Trošarinska obveznost nastane, ko so trošarinski izdelki vneseni z ozemlja drugih držav članic v Republiko Slovenijo (3. točka 1. odstavka 5. člena ZTro). B. d.o.o. je bil vpisan v polje 7 TD kot prejemnik blaga in v polju C je potrdil prejem pošiljke (9. člen ZTro).

Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami zavrača. Pri tem se sklicuje na predlog Zakona o trošarinah (Poročevalec št. 20 z dne 8. maja 1998), iz katerega izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t. i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, k jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F, ki sicer še ne velja. Po 249. členu ES je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi določb Carinskega zakonika skupnosti oziroma Carinskega zakona RS, ki se ne uporablja od vstopa Slovenije v EU. Sporno plinsko olje za pogonski namen ni carinsko, ampak skupnostno blago in ni predmet uvoznih postopkov. Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej Skupnosti v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu 3. odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na TD. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. Tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na tujega odpošiljatelja oziroma vmesno družbo E., saj tožniku ni uspelo dokazati bistvenega, da je bila za sporno pošiljko plinskega olja za pogonski namen trošarina plačana. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornega TD s strani slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da TD ni bil predložen carinskemu organu, kar izhaja iz navedenih evidenc in pritožbeni organ nima razlogov dvomiti v te ugotovitve. Ne držijo niti tožnikove pavšalne navedbe, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanil s prejemom sporne pošiljke iz Avstrije. Sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) pa ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES. Predhodna izvedba kazenska postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja in nezakonit vnos s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne Kazenskega zakonika. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika glede potrebe po ugotavljanju njegovega subjektivnega odnosa do nezakonitih ravnanj prejemnika, saj v zadevi ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem primeru kupec in dejanski prejemnik zadevnega trošarinskega blaga, poleg tega je sam prevažal blago, bil seznanjen z vsebino TD in vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine za trošarinsko blago, ki ga je direktno pripeljal do svojih skladiščnih prostorov, čeprav je bil namembni kraj naveden sedež prejemnika v F. in je bilo nesporno ugotovljeno, da trošarina ni bila plačana in da je bilo mineralno olje sproščeno v porabo v Republiki Sloveniji.

Posel je tekel tako, da se je blago verižno prodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika, tožniku pa je bil dne 4. 2. 2005 izdan račun za nakup s strani družbe B. d.o.o. iz česar je nedvomno lahko sklepal, da je takšno poslovanje vprašljivo. Tožnik pa se na dobrovernost tudi ne more sklicevati, saj je v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro na dobrovernost lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti, določbe 17. člena ZTro pa pogoja dobrovernosti ne predvidevajo in tudi Direktiva tega ne zahteva. Solidarna odgovornost oseb, odgovornih za plačilo trošarine, pa je predpisana v 4. odstavku tega člena. Pritožbene navedbe, da je ob plačilu računa za blago plačal, tudi trošarino pritožbeni organ zavrne. Cena na računu, ki ga je prejel tožnik, je le vrednost blaga. Ker trošarina ob sprostitvi v uporabo v Sloveniji ni bila plačana, zato je tudi očitek o dvakratnem plačilu trošarine za sporno pošiljko neutemeljen, kako pa je potekalo fakturiranje blaga in med katerimi pravnim osebami v tem postopku ni pomembno. Pomembno je gibanje trošarinskega izdelka, finančni tok je v tem postopku nepomemben in morebitnih vmesnih preprodajalcev ni mogoče neposredno povezati z dejanskim tokom nezakonito vnesenega blaga. Pri odločanju, kdo je kupec v smislu 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro je pomemben blagovni tok oziroma komu je bilo nezakonito vneseno blago izročeno. Nesporno je izkazano, da je tožnik kupil in dejansko prejel sporno pošiljko in bil tudi njen prevoznik, trošarina pa je davek na porabo in temelji na načelu namembnega kraja. Pritožbeni organ očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka zavrne kot neutemeljene. Iz istih razlogov kot prvostopni organ zavrne dokazne predloge zaslišanja raznih domačih in tujih fizičnih oseb, v obravnavanem primeru tudi ne gre za udeležbo več strank z nasprotujočimi si interesi.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopno odločbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijan akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki) 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Tožnik ne more biti solidarni dolžnik z A.A., saj slednji ni prejemnik blaga oziroma trošarinski zavezanec. Po tožnikovem mnenju je treba vprašati G.G., kdo je izpolnil tretji izvod TD. Navaja argumente za in proti stališču, da je družba B d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt. Očita, da se v celotnem postopku odločilna dejstva niso ugotovila, tožena stranka je pritegnila k plačilu trošarine dobrovernega kupca. Toženi stranki očita, da je prišlo do lažnega prejema blaga in da istočasno šteje A.A. za prejemnika blaga. Tožena stranka uvaja objektivno odgovornost za solidarno plačilo trošarine tistega pravnega subjekta, ki v ničemer ni kršil zakonodaje pri poslovanju, je pa imel nekaj smole s poslovnimi partnerji ter ogromno smole zaradi nedelovanja nadzornega sistema organov države. Očita, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gibanje trošarinskih izdelkov je družba D. zavarovala z bančno garancijo, zato bi moral toženi organ odgovoriti na vprašanje ali je družba B. d.o.o. oziroma A.A. neplačujoči gospodarski subjekt oziroma t.i. missing trader ter se v tej zvezi sklicuje na sodbe Sodišča evropskih skupnosti (C-439/04, C 440/04, C 439/04). Očitana toženi stranki, da ni bila zaslišana nobena priča oziroma direktorji družb, ki so sodelovali pri nabavi omenjenih energentov, ki bi lahko izpovedali, ali je ustrezno dovoljenje vneseno v bazo podatkov SEED. Očita kršitev 22. člena Ustave RS in navaja, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z javnim interesom ter gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožena stranka zavrnila izterjavo trošarine iz priložene bančne garancije, ki jo je imela na enotnem davčnem območju ES. Sklicuje se na Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 (s spremembami) o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju gibanja in nadzoru takih proizvodov s spremembami. V dokaznem gradivu ni izpovedbe avstrijskega pošiljatelja, in je treba ugotoviti, katera oseba je ponaredila listine in na katerem ozemlju, kar bi moralo biti rešeno kot predhodno vprašanje.

Tožnik očita kršitev pravno civilizacijskega izročila in načela pravne države in kršitev temeljnih ustavnih pravic 22. člena Ustave in 6. člena EKČP ter navaja vprašanja, ki jih je treba postaviti pri zaslišanju prič G.G., H.H., A.A.. Obveznost plačila trošarine je namreč nastala v trenutku prodaje srbski družbi E.. Diskutira o opredelitvi pojma nezakonit vnos ter se sprašuje, zakaj carinski organ ne uporabi 3. točko 15. člena Direktive Sveta glede zavarovanja trošarine z jamstvom, ki ga zagotovi imetnik trošarinskega skladišča. Očita, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, zakaj so v solidarnostni verigi izpuščeni ostali kupci in se zastavlja vprašanje, zakaj tožnik mora plačati trošarino dvakrat. Očita carinskemu organu, da neupravičeno dopolnjuje prazne in nedoločljive in nejasne zakonske pojme v škodo dobrovernega kupca. Glede opredelitve pojma nezakonit vnos po ZTro navaja razlagalne metode in napotuje na uporabo splošnih razlagalnih pravil. Sodišču predlaga prekinitev postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16. in 17. člena ZTro, s predlagano vsebino, ki naj jo sodišče uporabi pri tej pobudi s prednostnim obravnavanjem. Sklepno predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije po opravljeni glavni obravnavi in po izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek plačila trošarine in odloči o stroških postopka in da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti zgoraj navedenih določb ZTro.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, v kateri je odgovorila na vse pritožbene navedbe. Ostale navedbe v tožbi pa opredeli kot tožbene novote.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/26, v nadaljevanju ZUS). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena. V obravnavanem primeru je šlo za pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se je gibala pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika – družbe B. d.o.o in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, ni imela trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik za trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarin. Že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjen izvod TD ni bil predložen nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe B. d.o.o. kot tudi žig in podpis carinskega organa neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnos navedenih trošarinskih izdelkov - plinskega olja za pogonski namen v Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bil v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedeno sporno pošiljko trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika v Sloveniji. Prejem pošiljke s strani tožnika pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih, zato je očitek tožnika, da ni posloval z družbo B. d.o.o. neutemeljen, saj iz dokumentov izhaja nasprotno. V zadevi pa je nesporno ugotovljeno, da trošarina za navedeno trošarinsko blago ni bila plačana in je nesporno ugotovljena okoliščina, da je tožnik prejemnik navedenega blaga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi z 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite potrditve prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe B. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine.

Sodišče tožbene ugovore, da tožnik ni bil seznanjen s poslovanjem prejemnika trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine in da je ravnal v dobri veri pri svojem poslovanju, zavrača, saj nimajo opore v dejanskih ugotovitvah, pa tudi sicer dobrovernost ne vpliva na drugačno odločitev (1. odstavek 16. člena ZTro). Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede kršitve pravil postopka. Prvostopni organ je pravilno seznanil tožnika z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Vsa pravno pomembna dejstva so razvidna iz listin in dokumentacije v upravnem spisu, s katerimi je bil tožnik seznanjen, zato tudi po mnenju sodišča zaslišanje predlaganih prič ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri in v skladu s poslovnimi običaji na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito med drugim, vnese iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastal trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožene stranka, zavrača kot neutemeljene.

Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi očitek, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov B. d.o.o. redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj gre za pravno osebo, kot je tožnik, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja, zato tožnik z navedenimi ugovori ne more uspeti. Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarin iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sodišče v navedeni določbi ne vidi protiustavnosti, kot tudi ne v določbah, ki jih tožnik navaja, zato tudi ni podlage za začetek pobude za oceno ustavnosti navedenih določb ZTro in je neutemeljen tudi predlog tožnika za prekinitev postopka na tej podlagi.

Ob okoliščini, da za trošarinsko blago trošarina ni bila plačana in ob ugotovitvah, da je tožnik tudi dejanski kupec in prevzemnik nezakonito vnesenega blaga (kot tudi prevoznik), so brezpredmetni vsi očitki, ki se nanašajo na vmesne dobavitelje kot npr. družbo E..

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu, izpodbijane odločitve upravnega organa ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.