VSRS Sodba in sklep VIII Ips 500/2008

Revizija se zavrže glede odločitve v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 6. 2. 2003 (pravilno: 2006) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 2. 2006, temveč je trajalo do 13. 6. 2006, naložilo toženi stranki, da ga pozove na delo in mu od 11. 2. 2006 do 13. 6. 2006 prizna delovno razmerje, mu za ta čas obračuna plačo in po obračunu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrne stroške postopka. Zavrnilo je zahtevek tožnika za ugotovitev in priznanje delovnega razmerja od 13. 6. 2006 dalje do ponovnega poziva na delo ter za obračun bruto in izplačilo neto plače za to obdobje.

Odločitev sodišča o nezakoniti odpovedi temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka za očitano kršitev in tožnika kot storilca te kršitve zvedela najkasneje 14. 11. 2005, to je z dnem pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2003 je glede na to podala prepozno – po poteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2Sodišče druge stopnje je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v 2. in 5. točki izreka tako, da je ugotovilo, da traja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki do ponovne vrnitve na delo, razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 14. 6. 2006 do vrnitve na delo obračunati bruto in izplačati neto razliko nadomestila plače oziroma nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov do plačila. Zavrnilo je višji zahtevek tožnika za priznanje delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in izplačilo cele plače za ta čas, ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede pričetka teka roka za izredno odpoved, saj tudi iz obrazložitve pisne obdolžitve z dne 14. 11. 2005 izhaja podroben opis tožnikove kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja in datum storitve te kršitve, to očitano dejanje pa je bilo tudi podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji se sklicuje na več odločb pritožbenega sodišča v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerih izhaja, da se kot trenutek seznanitve z razlogi, v primerih, ko mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, šteje dan izvedbe zagovora. Šele na zagovoru se delavec seznani z vsemi očitki delodajalca, delodajalec pa z vsemi okoliščinami na strani delavca. Datum seznanitve je dejansko vprašanje, delodajalcu pa lahko začne teči 15-dnevni subjektivni rok šele od takrat, ko se dokončno in v celoti seznani z vsemi okoliščinami primera, torej ko z vso gotovostjo ugotovi, da je v resnici podan odpovedni razlog. S tem, ko je zakonodajalec določil tudi objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja, je predvidel, da lahko traja več časa, da se delodajalec dokončno in v celoti seznani z razlogi za izredno odpoved. Vztraja na stališču, da je rok za izredno odpoved v konkretnem primeru začel teči šele od zagovora tožnika, saj je tožena stranka prav takrat razčistila in ugotovila dejansko stanje. Delodajalcu je treba omogočiti, da se prepriča o utemeljenosti njegovega suma. Drugačna ureditev bi bila nenazadnje tudi v nasprotju z interesi samega delavca, ker bi mu moral delodajalec sicer odpovedati pogodbo o zaposlitvi takoj, ko bi ga kdo, četudi povsem neutemeljeno, česa obtožil. Sodišči druge in prve stopnje se nista ukvarjali z okoliščinami konkretnega primera in upoštevali nespornega dejstva, da je oškodovanka umsko prizadeta oseba, zaradi česar je bila potrebna večja previdnost tožene stranke oziroma se je ta o utemeljenosti suma morala prepričati tudi na podlagi zagovora samega tožnika. Tožena stranka prav zato ni želela preuranjeno, zgolj na podlagi obvestila oškodovanke, tožniku odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Sodišči se nista ukvarjali z vsemi okoliščinami in nista utemeljili, na podlagi česa bi lahko tožena stranka že na podlagi samega obvestila oškodovanke sklepala, da je sum storitve kaznivega dejanja utemeljen in da so podani razlogi za izredno odpoved.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija posredovana tožniku, ki je nanjo odgovoril. V kratkem odgovoru predlaga zavrnitev revizije, saj trenutek seznanitve z razlogi za odpoved ni bil dan izvedbe zagovora, temveč dan, ko je delodajalec zvedel za razloge, zaradi katerih bi lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

5Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7Tožena stranka v reviziji izrecno navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, čeprav je sodišče del tožbenega zahtevka tudi pravnomočno zavrnilo. V tem delu tožena stranka nima pravnega interesa za revizijo, zato jo je v tem obsegu revizijsko sodišče zavrglo (374. in 377. člen ZPP).

8Glede preostalega dela, s katerim je bilo pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku, tožena stranka uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ga v nadaljevanju ne konkretizira. Upoštevajoč naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki zahteva natančno opredelitev revizijskih razlogov, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9V zvezi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava se tožena stranka v reviziji praktično v celoti sklicuje zgolj na to, da je sodišče napačno presodilo o začetku roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa med temi (obsežnimi) navedbami že sam revident pravilno navaja, da predstavlja seznanitev delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved ali datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, dejansko vprašanje oziroma predstavlja zaključek sodišča o tem vprašanju dejansko ugotovitev. To pa pomeni, da tožena stranka v reviziji s tem uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v večjem številu svojih odločb, npr. VIII Ips 121/2007, VIII Ips 190/2006, VIII Ips 335/2006, itd. Zaključek sodišča o datumu seznanitve delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma zaključek o datumu, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja in za storilca (povzeto po zakonski opredelitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR) je torej dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

10Tudi v reviziji navedena stališča iz odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča, da se kot trenutek seznanitve z razlogi za izredno odpoved šteje dan izvedbe zagovora, oziroma če zagovora ni, dan, ko je tak zagovor izostal, so v izrecnem nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča, kasnejšimi stališči pritožbenega sodišča in tudi materialno pravno določbo drugega odstavka 110. člena ZDR. Iz te ne izhaja, da mora delodajalec podati izredno odpoved v (prekluzivnem) 15-dnevnem roku, ki teče od dneva zagovora ali celo odsotnosti delavca s takšnega zagovora, saj je zakonska opredelitev drugačna. Konkreten datum seznanitve je seveda odvisen od okoliščin posameznega primera in lahko sovpada tudi z datumom zagovora.

11V tej zadevi sta sodišči druge in prve stopnje zaključili in dovolj jasno obrazložili, da je prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči najkasneje z dnem obdolžitve tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je s 14. 11. 2005. Glede na ta dejanski zaključek sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno presodili, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi do 6. 2. 2006, ko je bila tožniku pogodba izredno odpovedana, že potekel.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu, kolikor jo ni zavrglo, zavrnilo. Ker odgovor na revizijo ni prispeval ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik krije sam svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).