UPRS Sklep IV U 151/2020-6

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o priglašenih stroških postopka za začasno odredbo se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

1Tožnica je vložila tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrglo vlogo samostojne podjetnice A.A. s.p., v tem upravnem sporu tožnice, za izdajo odločbe o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru C. v Občini D. (točka 1 izreka), pri tem pa je ugotovilo, da v postopku izdaje tega sklepa ni bilo posebnih stroškov (točka 2 izreka).

2Tožnica je skupaj s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe s predlogom, da sodišče vlogi tožeče stranke za izdajo odločbe o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na navedenem pridobivalnem prostoru začasno ugodi, in sicer do 10. 12. 2021 oziroma do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi, če do nje pride prej, ali ugotovi, da rudarska pravica B.B. na tem pridobivalnem prostoru velja do 10. 12. 2021, kar je pristojni organ dolžan nemudoma vpisati oziroma evidentirati v rudarsko knjigo in tak zapis ohranjati do vpisa novega prevzemnika rudarske pravice oziroma najpozneje do 10. 12. 2021, podredno pa s predlogom, da do pravnomočne odločitve v konkretni zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Tožnica predlaga, da sodišče hkrati v vseh primerih odloči, da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji stroški predmetnega postopka ter jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

3Tožnica zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje najprej z izgubo pravice do koncesije in rudarske pravice, saj koncesija in posledično rudarska pravica B.B. obstaja le do 10. 12. 2021, po poteku tega datuma pa rudarska pravica v predmetnem kamnolomu preneha obstajati, posledično pa tudi njen prenos na tožnico po tem datumu ne bo mogoč, saj ne bo izpolnjen osnovni pogoj za prenos rudarske pravice iz 51. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Nadaljnji razlog, ki ga tožnica navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, je v nastanku nepopravljive premoženjske škode. V zvezi s tem tožnica navaja podatke o prihodkih od prodaje in poslovni izid B.B. za leto 2014, vsaj takšen izid pa bi ob pridobitvi koncesije utemeljeno pričakovala tudi tožnica. Ker njeni vlogi za prenos rudarske pravice ni bilo ugodeno že v letu 2017, je tožnici v letih od 2018 do 2020 iz naslova izgubljenega dobička nastala škoda v višini 271.692,39 EUR. Zaradi že tretje, v tem postopku izpodbijane odločbe tožene stranke, pa bi ta škoda brez izdane začasne odredbe v letu 2021 znašala 90.564,13 EUR. Poleg te škode je treba upoštevati tudi z njo povezano škodo zaradi neizvajanja rudarskih del. Tožnica pojasnjuje, da je prejela sklep pristojnega inšpektorata, s katerim je bilo odločeno, da se inšpekcijski postopek, ki ga je rudarski inšpektor predhodno prekinil, nadaljuje in da mora tožnica kot izvajalka rudarskih del takoj po prejemu tega sklepa pričeti z izvrševanjem odločbe o prepovedi izvajanja rudarskih del v spornem kamnolomu. Zaradi opisanega inšpekcijskega postopka in odločitve inšpekcijskega organa, ki je posledica nepravilnega stališča tožene stranke, tožnici že od 30.12.2016, ko se je odločba o prepovedi del v skladu s postavljenim rokom pričela izvrševati, nastaja škoda zaradi prepovedi izvajanja rudarskih del, v končnem znesku v višini 152.727,07 EUR. Skupno z zgoraj navedeno škodo iz naslova izgubljenega dobička je tako nastala škoda tožnici v skupnem znesku 424.419,46 EUR. V posledici izdane izpodbijane odločbe bo ta škoda v obdobju od 6. 11. 2020 do 10. 12. 2021 znašala skupno še 243.087,13 EUR. Tožnica v dokaz navedenega prilaga strokovno mnenje izvedenca za poslovno in finančno poslovanje E.E.. Izguba pravice do koncesije in premoženjska škoda, ki je tožnica ni sposobna povrniti, nedvoumno predstavljata nenadomestljivo in nepopravljivo škodo. K tej je treba prišteti tudi škodo, ki bi tožnici nastala s tem, ko bi bila brez izdane začasne odredbe primorana odpustiti zaposlenega delavca. S tem bi tožnici nastali stroški, povezani z odpovedjo delovnega razmerja in tudi z vračilom subvencije v znesku 6.000,00 EUR, ki jo je prejela za vsaj 12-mesečno zaposlitev delavca. Nazadnje tožnica navaja, da ji zaradi ravnanj tožene stranke nastaja nepopravljiva škoda tudi na njenem poslovnem ugledu. Tožnica in tudi njen oče B.B. sta vedno uživala visok ugled med poslovnimi partnerji na trgu izkoriščanja mineralnih surovin. Po večletnih opisanih ravnanjih tožene stranke in inšpekcijskega organa je pričela doživljati negativne odzive in izgubo strank ter poslovnih partnerjev. Tako tožnici nastaja škoda na njenem poslovnem ugledu, ki se bodo iz previdnosti nedvomno raje začele obračati na druge izvajalce in dobavitelje mineralnih surovin, s čimer tožnici nastaja nepopravljiva škoda v obliki okrnitve njenega ugleda. Poleg tega pa ji tako nastaja tudi nepopravljiva škoda v obliki izpada dohodkov in izgubljenega dobička. Grozi ji tudi škoda iz naslova njene poslovne odškodninske odgovornosti do strank zaradi neizpolnjenih pogodbenih obveznosti, dobave naročenih rudnin. Tožena stranka vodi tudi nepravilne informacije javnega značaja, te pa skupaj z nezakonitimi pojasnili v okviru postopkov za dostop do informacij javnega značaja posreduje tudi prosilcem predmetnih informacij javnega značaja (npr. Krajevni skupnosti F.). Takšno zavajajoče razširjanje informacij slabo vpliva na poslovni ugled tožnice, ki ga je v prihodnje treba nujno zaščititi.

4Upoštevajoč navedeno tožnici zaradi dnevnega upada ugleda ter izpada poslovnih dohodkov dnevno nastaja težko nadomestljiva škoda, ki se bo v prihodnje le še bolj intezivirala, vsled navedenega pa je nujno, da se do pravnomočnosti tega spora sporno pravno razmerje začasno uredi ali zadrži s predlagano začasno odredbo. Tožnica poudarja, da gre pri obeh predlaganih ukrepih za začasna ukrepa, do prenehanja rudarske pravice ali do pravnomočne odločitve v tej zadevi, če do nje pride prej, vpis v rudarski knjigi pa je potreben le do vpisa o novem prevzemniku rudarske pravice oziroma najpozneje do 10. 12. 2021, ko koncesija nosilca rudarske pravice preneha. Če bi sodišče ocenilo, da pogoji za izdajo katerega od predlaganih ureditvenih ukrepov začasne odredbe niso izpolnjeni, pa tožnica predlaga, da naj vsaj zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, saj bo tudi ta odločitev pripeljala do zadržanja prepovedi izvajanja rudarskih del in preprečitve nepopravljive premoženjske in nepremoženjske škode. Tožnica še pojasnjuje, da v konkretnem primeru z izdajo začasne odredbe ne bodo prizadeti niti javna korist niti koristi nasprotne stranke, ki je državni organ, ki z izdajo izpodbijane odločbe ne zasleduje nobene koristi, temveč zgolj opravlja svojo funkcijo skladno s pristojnostmi, opredeljenimi v ZRud-1. Ravno nasprotno, izdaja začasne odredbe je toženi stranki lahko kvečjemu v korist, saj bo posledično upravičena do prejema koncesnine iz naslova koncesijske pogodbe.

5Tožena stranka ni podala odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki I izreka:

6Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8Glede na to zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločanje z začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije, v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe pa o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016).

9Sodišče ugotavlja, da tožnica primarno zahteva izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe, podredno pa izdajo t. i. odložitvene začasne odredbe, s svojimi navedbami pa uveljavlja nevarnost nastanka težko popravljive škode kot posledico izvršitve izpodbijanega akta, s katerim je tožena stranka zavrgla tožničino vlogo za prenos rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru C. v Občini D. iz tožničinega očeta nanjo. Tožnica navaja, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala nepopravljiva premoženjska škoda, ker ji je onemogočeno poslovanje glede izkoriščanja mineralne surovine v navedenem pridobivalnem prostoru, ter ji je zvezi s tem že nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki bo z izvršitvijo izpodbijanega akta še večja, poleg tega pa je upoštevati tudi škodo zaradi prepovedi izvajanja rudarskih del kot posledico nadaljevanja predhodno prekinjenega inšpekcijskega postopka. Tožnica kot del zatrjevane premoženjske škode, ki ji grozi v primeru izvršitve izpodbijanega akta, navaja še stroške, povezane z odpustitvijo delavca, zaposlenega pri tožnici. Tožnica kot razlog za izdajo začasne odredbe navaja tudi možnost nastanka nepopravljive nepremoženjske škode, ki se odraža v izgubi tožničinega poslovnega ugleda. Končno pa tožnica kot razlog za izdajo predlagane začasne odredbe navaja tudi izgubo koncesije in prenehanje rudarske pravice B.B., do česar bi prišlo 10. 12. 2021 v primeru, da sporno razmerje do tega datuma ne bo ustrezno urejeno.

10V zvezi z razlogi, ki jih tožnica navaja v predmetni zahtevi za izdajo začasne odredbe in se nanašajo na zatrjevano nevarnost nastanka težko popravljive škode, sodišče izpostavlja, da gre po ustaljeni upravnosodni praksi za takšno škodo v primerih, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Glede materialne škode je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, praviloma ne predstavlja težko popravljive škode. V konkretnem primeru gre za zatrjevanje nastanka materialne škode kot ene od posledic izvršitve izpodbijanega akta, pri čemer sodišče najprej ugotavlja, da se v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja višina škode, ki se v pretežni meri nanaša na že nastalo škodo, začasna odredba pa se lahko izda samo v primeru povzročitve bodoče škode, ki bi nastala tožniku z izdajo izpodbijanega akta, konkretno sklepa tožene stranke o zavrženju tožničine predmetne vloge. Sodišče sicer ugotavlja, da tudi višina zatrjevane bodoče škode ni nezanemarljiva, vendar jo je mogoče nadomestiti in torej ni težko popravljiva, pri čemer po presoji sodišča ni izkazano, da bi takšna škoda povzročila neposredno ogroženost tožnice, kar slednja v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje. V skladu z ustavljeno upravnosodno prakso pa izpad pričakovanega dohodka ne predstavlja težko popravljive škode (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah I U 315/2010, I U 315/2009, I Up 381/2008). Prav tako po presoji sodišča ne more predstavljati podlage za sklepanje o težko popravljivi škodi tožničino zatrjevanje o stroških, vezanih na odpustitev zaposlenega delavca. Sodišče namreč ugotavlja, da materialna škoda iz tega naslova nastaja tožnici zaradi odločitve inšpekcijskega organa o nadaljevanju inšpekcijskega postopka, v katerem je bilo tožnici naloženo, da takoj po prejemu sklepa prične z izvrševanjem odločbe o prepovedi izvajanja rudarskih del v spornem kamnolomu, in ne v posledici v tem upravnem sporu izpodbijanega akta, t. j. sklepa o zavrženju tožničine vloge za prenos rudarske pravice.

11Po presoji sodišča tožnica tudi ni izkazala nastanka težko popravljive škode v zatrjevani obliki zmanjšanja ugleda pri poslovnih partnerjih. Če se bo namreč v predmetnem upravnem sporu izkazalo, da je tožbeno stališče tožnice glede izpolnjevanja pogojev za prenos rudarske pravice iz tožničinega očeta na tožnico neutemeljeno, posledično zmanjšanje tožničinega poslovnega ugleda ne more šteti za relevantno škodo v smislu 32. člena ZUS-1, v nasprotnem primeru, torej če se bo izkazalo, da si te pogoje napačno razlaga tožena stranka, pa zmanjšanje ugleda lahko utrpi le ona, ne pa tožnica, pri kateri gre v tem primeru zgolj za posledico nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tožnica pa tudi ni izkazala težko popravljivost škode z zatrjevanji, da koncesija in rudarska pravica B.B. obstaja le do 10. 12. 2021, po poteku tega datuma pa prenos rudarske pravice na tožnico ne bo mogoč. Po presoji sodišča takšen razlog ne more predstavljati podlage za sklepanje o težko popravljivi škodi, ki bi tožnici nastala zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da je zadeva zaradi navedene vsebine opredeljena kot prednostna in bo kot taka rešena v skladu z določbami Sodnega reda o vrstnem redu reševanja zadev. Iz tega razloga predstavlja trditev, da sporno pravno razmerje do 10. 12. 2021 ne bo urejeno, bodoče negotovo dejstvo in zato predmetna zahteva za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu ni utemeljena.

12Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega akta, s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče se zato ne spušča v presojo prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke, skladno z načelom sorazmernosti, ampak je iz razloga, ker tožnica ni izkazala nastanka škode v smislu 32. člena ZUS-1, tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K točki II izreka:

13Tožnica je v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe zahtevala tudi povrnitev stroškov. Sodišče o teh stroških ni odločalo, pač pa je odločitev o tem pridržalo, saj bo o vseh stroških postopka odločilo ob izdaji končne odločbe.