UPRS Sodba IV U 134/2020-6

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 489/2020 z dne 22. 10. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ali pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v zvezi z odločbo tega organa, št. 12301-303/2020/2 z dne 3. 9. 2020, zaradi uveljavljanja pravice do izredne denarne socialne pomoči pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, na prvi stopnji. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Center za socialno delo K. kot prvostopenjski organ je zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, nakupa kartuše za tiskalnik, papir, pisala, stroške pregleda računalnika, izdelavo osebne izkaznice, stroške nakupa modema in zakupa prenosa podatkov pri uveljavljanju pravnih sredstev, za katere v zaporu ni poskrbljeno. Tožena stranka se pri izpodbijani odločitvi sklicuje na 33. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), iz katerega izhaja, da se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v katerih se je oseba znašla iz razlogov, na katere ni mogla in in more vplivati, in še to samo za stroške, ki so vezani na preživljanje. Ugotavlja, da je prosilec v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe, stroški za dopisovanje in telefoniranje pa ne sodijo med stroške, ki so vezani na preživljanje. Poleg tega se je v tej situaciji znašel iz razlogov, na katere bi lahko vplival, saj je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja. Strokovna služba za BPP svojo ugotovitev, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh utemeljuje tudi z dejstvom, da je prosilec sprožil že dva upravna spora, v katerih gre za vsebinsko identični zadevi, obe tožbi pa je sodišče zavrnilo. Glede na zgoraj navedeno in glede na izid v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik navaja, da se tožena stranka ni sklicevala na pravno podlago, čeprav bi to morala storiti. Nadalje pojasnjuje, da je zaprosil za pravno svetovanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, tožena stranka pa je ugotavljala pogoje iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, česar ne bi smela. Tako je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik kot nerelevantne ocenjuje vse ostale navedbe tožene stranke. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku BPP dodeli.

3Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4Tožba ni utemeljena.

5Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, z obrazložitvijo, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

6Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev BPP zaradi pravnega svetovanja po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in priloge k prošnji, takšna pa je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi.

7Po presoji sodišča se je tožena stranka pri svoji odločitvi v delu, ki se nanaša na zaprošeno pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, sicer napačno sklicevala na določilo 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Pri tem tožena stranka ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ni imela pravne podlage za presojo razumnosti prošnje glede na pogoje iz 24. člena ZBPP. Ne glede na te ugotovitve, pa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt v delu, kateremu tožnik oporeka v tožbi, utemeljen iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi, in ki jih sodišče navaja v nadaljevanju te sodbe.

8Po tretjem odstavku 26. člena ZBPP se za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi torej predpostavlja, da obstaja neko pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah. Ne gre pa za pravno svetovanje v primeru, ko takšnega pravnega vprašanja ni (tako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevah I U 1060/2018 in I U 554/2020).

9Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ne pove nič konkretnega v smislu odprtih pravnih (ali dejanskih) vprašanj, pri reševanju katerih bi potreboval pravno pomoč. Navaja zgolj to, da želi izpodbijati odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ker so mu bile kršene pravice in materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. S tem pa po presoji sodišča ne izkaže, da potrebuje pravno pomoč oziroma svetovanje, kakršno je opredeljeno v tretjem odstavku 26. člena ZBPP, v skladu s katerim mora obstajati določeno pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje. Takšna ugotovitev sodišča je dodatno izkazana z dejstvom, na katerega se opira tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je sodišče v dveh predhodnih upravnih sporih, ki se nanašata na vsebinsko identični zadevi, že razsodilo tako, da je tožnikovi tožbi zavrnilo. V teh odločbah se je tako sodišče opredelilo do spornih vprašanj, ki se zaradi primerljivosti zadev nanašajo tudi na odločbo, v zvezi s katero tožnik vlaga to tožbo. Tožnik v predmetni prošnji za dodelitev BPP ne navaja nobenih dejstev in okoliščin v smislu opredelitve odprtih vprašanj, za katera bi potreboval strokovno pomoč.

10Sodišče še ugotavlja, da tožnik ugotovitve tožene stranke iz izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na ugotavljanje pogojev za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, tožbeno (obrazloženo) ne izpodbija, zato jih sodišče v predmetnem upravnem sporu tudi ni presojalo.

11Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi tretje alineje drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu določbe, ki opredeljuje pojem pravnega svetovanja kot ene od oblik BPP), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.