UPRS sodba in sklep U 149/2007

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

RTV Slovenija je z izpodbijano odločbo tožniku kot zavezancu za plačilo prispevka za programe RTV Slovenija naložilo plačilo neplačanih prispevkov za november in december 2000 in januar, februar, marec in april 2001 (2.281,00 SIT mesečno) s pripadajočimi obrestmi do 14.2.2002 (3.908,04 SIT), v skupnem znesku 17.594,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe RTV Slovenija, na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je bil tožnik v skladu s 6. odstavkom 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija in s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v mesecu oktobru 2000 pozvan, da poda izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Poziv je bil tožniku vročen s priporočeno pošiljko dne 12.10.2000, izjavo pa je podal šele 30.4.2001. V skladu z določbo 6. odstavka 15. člena in 4. odstavka 16. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci zavezancev ter o načinu plačevanja RTV prispevka (Uradni list RS, št. 39/00 in 91/01), je zato tožniku, ki prispevka ni plačal, obračunala prispevke od novembra 2000 do aprila 2001. Ministrstvo za kulturo je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo z odločbo navedeno v uvodu te sodbe.

Tožnik v laični tožbi navaja, da je bila televizija odjavljena v letu 1991 in da je bila takrat izbrisana tudi registrska številka televizorja. Zatrjuje, da se od takrat stanje ni spremenilo in da v majhnem prostoru kjer prebiva ne more niti imeti televizorja. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Že v tožbi smiselno predlaga tudi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker se z invalidnino komaj preživlja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da je z odjavo RTV sprejemnika v letu 1991, izpolnil tudi pogoj, ki je bil za vse odjemalce oziroma plačnike električne energije v javnem električnem omrežju določen za oprostitev plačevanja prispevka v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 odl. US, 88/99, 90/99, 102/99 – skl. US). Tožnik namreč v obdobju, za katerega mu je naloženo plačilo zanj spornega obračuna prispevka kljub pozivu, prejetem v mesecu oktobru 2000, ustrezne izjave ni podal.

Ker dejstvo, da je bil tožnik odjemalec oz. plačnik električne energije ni sporno, iz podatkov v upravnih spisih pa tudi ne izhaja, da je tožnik predpisano izjavo podal pred 30.4.2001, na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da je televizor odjavil že v letu 1991.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj iz listin, ki jih je predložil sodišču izhaja, da se tožnik, ki živi sam preživlja le s prejemki – invalidskim dodatkom, ki je v letu 2007 znašal 388,88 EUR mesečno. Ker je tožnik z listinami izkazal, da bi se s plačilom taks v tem upravnem sporu občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja, so po presoji sodišča izpolnjeni pogoji, ki so za oprostitev plačila sodnih taks predpisani (Zakon o sodnih taksah in Zakon o pravdnem postopku).