VSM Sodba IV Kp 9449/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen 7 mesecev zapora, v katero se všteje čas odvzema prostosti od 27. 9. 2020 od 12.45 ure do 20. 10. 2020 do 9.30 ure. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odvzeta pa mu je bila protipravno pridobljena premoženjska korist v znesku 10.500,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona očita pritožnik prvostopnemu sodišču zato, ker je v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da se protipravna premoženjska korist obdolžencu odvzame na podlagi prvega in drugega odstavka 74. člena ZKP. S pritožnikom pa glede na to, da gre za očitno pisno napako ni mogoče soglašati. Okoliščina, da je prvostopno sodišče pri navedbah členov namesto KZ zapisalo ZKP namreč ne predstavlja v pritožbi izpostavljene kršitve. Da gre za očitno pisno napako pa je nenazadnje razbrati tudi iz obrazložitve (točka 10) izpodbijane sodbe, kjer je pravilno povzeta vsebina 74. in 75. člena KZ.

5Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, „ da zapis v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne konkretizira dejanskih okoliščin, ki bi jih naj obdolženec oškodovancu lažno prikazoval ...“. Upoštevaje, da ima pritožnik po vsej verjetnosti v mislih izrek izpodbijane sodbe in ne obrazložitve, kot to sicer navaja v pritožbi, je povedati, da je izrek povsem jasen in obsega vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Dovolj konkretizirano pa je tudi obdolženčevo lažno prikazovanje oziroma prikrivanje dejanskih okoliščin in spravljanje v zmoto, s čemer je oškodovanca zapeljal, da mu je le-ta izročil 10.500,00 EUR. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je obdolženec oškodovancu namreč lažno prikazal, da mu bo posojen denar z namenom vlaganja v valutni trg vrnil v roku treh mesecev. Vendar mu denarja, kljub pozivom, ni vrnil ne v treh mesecih in tudi ne kasneje, takšnega namena pa tudi ni imel že od vsega začetka, saj denarja v valutni trg sploh ni vložil.

6Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče, ki soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se tako v izogib ponavljanju na razloge prvostopne sodbe tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

7Pritožbeno prikazovanje, da gre v obravnavani zadevi zgolj za civilno pravno oziroma dolžniško upniško razmerje in ne za kaznivo dejanje, saj obdolženec oškodovancu naj ne bi ničesar lažno prikazoval in oškodovanca tudi ni zavajal, prav tako pa tudi ni imel goljufivega namena, je v nasprotju s podatki predmetnega kazenskega spisa in izvedenim dokaznim postopkom. Sicer pa je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi tovrstna navajanja obrambe v točkah 6 in 7 izpodbijane sodbe obširno zavrnilo že prvostopno sodišče. Pojasnilo je, zakaj obdolžencu, ki je svoj zagovor nenehno spreminjal in prilagajal, ni mogoče verjeti. In ne glede na izpovedbo oškodovanca (točka 6 izpodbijane sodbe), ki je proti koncu postopka pričel dvomiti v obdolženčev goljufiv namen in je bil glede na obdolženčeve obljube, ko je obdolženec oškodovancu tudi še pred narokom 21. 11. 2019 zagotavljal, da bo pričel z vračanjem dolgovanega zneska v obrokih po 300,00 oziroma 500,00 EUR, oškodovanec pa je izjavil celo, da obdolžencu zaupa in da ne uveljavlja premoženjsko pravnega zahtevka (pri čemer obdolženec oškodovancu seveda vse do razglasitve sodbe ni plačal ničesar), je imelo prvostopno sodišče za svoje zaključke, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, dovolj podlage v izvedenih dokazih. Kot je to ves čas postopka navajal tudi oškodovanec in kot to izhaja tudi iz pisnega potrdila, ki je priloga v spisu, je namreč oškodovanec obdolžencu denar izročil izključno zaradi vlaganja v valutni trg. Vendar obdolženec denarja ni vložil v valutni trg, kot je to zagotavljal oškodovancu, in kot je to navedeno v potrdilu, ki ga je obdolženec lastnoročno podpisal. O tem, da je obdolženec oškodovančev denar sploh (kamorkoli) vložil, pa tudi sicer ni predložil nobenega potrdila. Navajal je sicer, da je denar nesel na družbo T., ki seveda ne posluje več, vendar tudi o tem ni predložil potrdila. Sprva je v svojem zagovoru trdil tudi, da sta bila pri predaji denarja navzoča B. B. in C. C. Ko sta navedena to zanikala, pa je obdolženec svoj zagovor ponovno spremenil (list. št. 347) in pričel navajati, da bi naj denar nesel D. D., ki bi naj živel v Dubaju. O predaji denarja D. D. prav tako ni imel potrdila. Oškodovančev denar bi naj bil po tej varianti zagovora namenjen kot prispevek za plačilo sodnih stroškov v D.(list. št. 215), sicer pa je (list. št. 214), ko mu je bilo predočeno, da je trdil tudi že, da je denar oškodovanca predal v podjetju T. enkrat sam, enkrat pa bi ga naj predal R. B. (ki je že umrl, tako da le-ta tega ni mogel potrditi), je svoj zagovor ponovno spremenil tako, da prvostopno sodišče njegovemu zagovoru povsem utemeljeno ni verjelo, kar vse je v sodbi tudi obširno in prepričljivo pojasnjeno.

8Obdolženec je torej oškodovancu zagotavljal, da bo denar vložil v valutni trg, česar pa več kot očitno ni storil, tega pa nenazadnje tudi ni potrdil v nobenem delu svojega sicer, kot že rečeno, spreminjajočega se zagovora, saj bi naj glede na zagovor denar vložil - izročil podjetju T. oziroma po drugi verziji za sodne stroške tega podjetja v Dubaju, kar pa vsekakor ni bil namen, zaradi katerega mu je oškodovanec izročil denar, saj je oškodovanec, kot je že poudarjeno (list. št. 197) še posebej izpostavil, da ni imel prav nobenega namena svoj denar vlagati v družbo T. oziroma v poravnavo sodnih stroškov te družbe v Dubaju in je izpostavil tudi, da v kolikor bi mu obdolženec povedal, da denarja ne bo vložil v valutni trg temveč v že navedeno podjetje, mu denarja prav gotovo ne bi dal. Ob navedenem in ostalih razlogih izpodbijane sodbe, pa pritožba s prikazovanjem, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja oziroma, da mu storitev le-tega ni dokazana, nikakor ne more prepričati. Ob navedenem pa je brez podlage tudi pritožbeno navajanje, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog (dokazni predlog je podalo državno tožilstvo), da se v postopku zasliši tudi priča D. D. Glede na že izpostavljen spreminjajoč se zagovor obdolženca in kasnejše omenjanje D. D., ki bi naj zbiral denar za tožbo prvostopno sodišče temu dokaznemu predlogu utemeljeno ni sledilo (točka 3 izpodbijane sodbe), saj zaslišanje D. D., ki bi se naj nahajal nekje v Dubaju, ne bi moglo v ničemer doprinesti k razjasnitvi dejanskega stanja. Navedeni namreč o tem kaj konkretno je obdolženi zatrjeval oškodovancu in o njegovem lažnem prikazovanju ne bi vedel povedati ničesar, da denarja ne bi izročil, če bi vedel, da gre za vlaganje v T. oziroma za zbiranje sredstev za tožbo, pa je oškodovanec povsem določno izpovedal.

9Neutemeljeno pa pritožba izpostavlja tudi dele izpovedb posameznih prič, ki bi jih naj po oceni obrambe, prvostopno sodišče zmotno povzelo v svoji sodbi. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, ko bi naj priča V. izpovedala, da sicer tega ne ve, da pa dopušča možnost, da je obdolženec T. dal določeni znesek, kot prispevek k tožbi in ostale navedbe v tej smeri namreč nikakor ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, saj navedeno ne predstavlja odločilnih dejstev, zato sodišče tega tudi ni bilo dolžno ocenjevati.

10Glede na vse navedeno, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebo pritožbo vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

11Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z povsem posplošenimi navedbami, da je sodišče obdolžencu določilo in izreklo znatno previsoko kazen. Podrobneje pa zagovornik pritožbe v tej smeri ni obrazložil. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu pravilno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so upoštevne pri izbiri in odmeri kazni in je obdolžencu izreklo povsem primerno in pravično kazen. Obdolženec je bil že pred tokrat izrečeno sodbo, v letu 2018 in drugič v letu 2019, pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije. Glede na težo tokrat obravnavanega kaznivega dejanja, načina izvršitve in že izrečene pravnomočne sodbe, ki kažejo, da je obdolženec očitno nagnjen k izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podane pozitivne prognoze potrebne za izrek pogojne obsodbe. Za izrek pogojne obsodbe je namreč potrebna določena mera zaupanja obdolžencu, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, takšnega zaupanja pa obdolženec, glede na vse že navedeno, ne more biti deležen. Obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen je tako po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična in je ne gre spreminjati v njegovo korist.

12Glede na navedeno, in ker je sodišče tudi ravnalo pravilno, ko je obdolžencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 10.500,00 EUR, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je bilo pritožbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.