UPRS sklep II U 258/2010

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper sklep, s katerim je minister za delo, družino in socialne zadeve odločil, da ministrstvo v letu 2010 in 2011 ne bo sofinanciralo programa tožeče stranke, prijavljenega na javni razpis za sofinanciranje programov v podporo družini v letu 2010-2011, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 19/2010 z dne 12. 3. 2010. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 41021-20/2010/5 z dne 23. 6. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa minister navaja, da je bilo sofinanciranje zavrnjeno, ker program ni dosegel zadostnega števila točk. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja ter v tožbi navaja, da program ni bil pravilno točkovan po merilih iz točk 5, 7, 9 in 10, prav tako seštevek vseh dobljenih točk znaša 40 in ne 36, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da je tožeča stranka dosegla dovolj točk in s tem izpolnila pogoje za sofinanciranje prijavljenega programa DCOR v višini 9.900,00 EUR.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka predlaga tudi izdajo začasne odredbe. V zahtevi je navedla, da gre v danem primeru za izvrševanje programa Družinskega centra v A., katerega neizvajanje bo povzročilo prizadetost javne koristi vseh tistih udeležencev, ki program potrebujejo (otroci socialno ogroženih družin, velika strukturna brezposelnost oseb, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč in individualno obravnavo zaradi stisk, v katerih so se znašli, in podobno). Izdajo začasne odredbe predlagajo v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer se naj z začasno odredbo začasno uredi stanje v korist tožeče stranke, saj se morajo aktivnosti izvesti najkasneje do konca meseca oktobra 2010.

Tožena stranka v zvezi z zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v odgovoru navaja, da so morali prijavitelji v skladu z javnim razpisom izpolnjevati pogoj, da se program že ob vložitvi prijave na razpis dejansko izvaja. Prav tako je razpis določal, da mora program izkazovati že zagotovljeno sofinanciranje s strani drugih sofinancerjev oziroma zagotovljena lastna sredstva, najmanj v višini 20 %. Navedenih pogojev pa tožeča stranka ob prijavi na javni razpis ni izpolnjevala zato predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Po navedenih določbah lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena). Iz istih razlogov pa lahko tožnik tudi zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena). Po določbah ZUS-1 je torej mogoče z začasno odredbo odložiti izvršitev izpodbijanega akta do odločitve sodišča v upravnem sporu (odložitvena začasna odredba) ali pa začasno urediti sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Tožeča stranka je v svoji zahtevi izrecno navedla kot pravno podlago tretji odstavek 32. člena ZUS-1, torej izdajo ureditvene začasne odredbe. V zvezi s tem pa je zgolj predlagala, da naj sodišče začasno uredi stanja v njeno korist.

Izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe mora tožnik izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je dokazno in trditveno breme na njegovi strani. Zaradi navedenega mora že v svoji zahtevi takšne okoliščine zatrjevati in jih tudi dokazati s stopnjo verjetnosti. V primeru, ko zahteva izdajo ureditvene začasne odredbe, mora tudi konkretno predlagati, kako naj sodišče z začasno odredbo začasno uredi sporno pravno razmerje. Prav tako mora glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice izvirajoče iz spornega pravnega razmerja. Pri tem po ustaljeni sodni praksi materialna škoda še ne pomeni težko popravljive škode, temveč se kot taka predvsem upošteva škoda, ki je tudi v primeru uspeha v tožbi kasneje ne bi bilo mogoče, ali pa zelo težko, odpraviti.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni konkretno predlagala, kako naj sodišče začasno uredi sporno razmerje, saj je navedla le, da naj se stanje začasno uredi v njeno korist. Takšen predlog pa je povsem pavšalen, ter na njegovi podlagi ni mogoče izdati začasne odredbe, ker se ne predlaga, kako oziroma na kakšen način se naj uredi sporno pravno razmerje. Prav tako tožnica ni določno navedla, kakšna težko popravljiva škoda bi ji naj bila povzročena zaradi odločitve tožene stranke. Neizvrševanje programa, prijavljenega na javni razpis, samo po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, drugih konkretnejših okoliščin v zvezi s škodo pa tožeča stranka tudi ne navaja. Glede na naravo začasne odredbe, da gre za nujni postopek, namreč mora predlagatelj vse pravno relevantne okoliščine navesti že v samem predlogu in jih tudi izkazati.

Ker po ugotovitvah sodišča tožeča stranka ni konkretno opredelila načina začasne uredite stanja niti ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, s tem ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, zato je njeno zahtevo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.