VSC Sodba Cp 328/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je glede odločitev pod točkami I, III, IV in V izreka.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki solidarno stroške pritožbenega postopka 2.028,81 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da se ugotovi, da je nepremičnina parcela št. 1637/0 k.o. ... (ID ... na podlagi pridobitnega načina gradnje na tujem do celote skupna lastnina tožnikov M. T. in B.T. (točka I izreka),

- da je toženec dolžan tožnikoma v roku 15 dni povrniti pravdne stroške 13.804,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka),

- da je toženec dolžan v roku 15 dni pravdne stroške v višini 1.425,90 EUR, ki se priznajo tožnikoma, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št.... v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka),

- da je toženec dolžan povrniti sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.931,00 EUR v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju št...., sklic ... v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka (točka V izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: tožena stranka Ž.P. je dolžan tožeči stranki – tožnikoma M. T. in B. T. izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje pri nepremičnini parcela št. 1637/0 k.o. ... (ID ... do celote vpis skupne lastnine M. T. in B. T. (točka II izreka).

2Toženec s pritožbo izpodbija odločitve pod točkami I, III, IV in V izreka sodbe sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da zavrne zahtevek pod točko I izreka in v točkah III, IV in V izreka odloči o stroških postopka ter odloči tudi o pritožbenih stroških. Podredno predlaga razveljavitev v izpodbijanih delih ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 7. in 212. člena ZPP ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP) pri ugotovitvi dejstev o končanju gradnje. Pritožba navaja, da sta tožnika v tožbi ter prvi pripravljalni vlogi navedla in trdila, da sta kot zakonca s skupnim delom in skupnimi sredstvi na predmetni nepremičnini v letu 1993 zgradila mizarsko delavnico tlorisne velikosti 16,00 x 7 metra, da sta dokumentacijo pridobivala naknadno po že zaključeni gradnji, da je bil objekt zgrajen v letu 1993, da sta tako trdila, dokler se ni izpostavilo dejstvo, da na kmetijskem zemljišču z gradnjo na tujem ni moč pridobiti lastninske pravice, da je v pravdi Okrajnega sodišča v Celju P 487/2009 drugi tožnik izpovedal, da je na v letu 1992 kupljeni nepremičnini napravil mizarsko delavnico leta 1993 dimenzij 12 x 8 metrov, da v takšni obliki ostaja delavnica še sedaj, da sta te svoje trditve tožnika dokazovala s fotografijami, iz teh je razvidno, da je bil objekt končan leta 1993 in v istem letu že v uporabi, s pričami sta dokazovala trditev, da sta od sester K. kupila zemljišče in pričela z gradnjo objekta še v letu 1993. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič zaključilo, da je bil objekt zgrajen zelo hitro, kar pomeni, da je bil zgrajen, če se je gradnja začela junija 1992 in je trajala leto in pol, najkasneje konec leta 1993. To potrjuje prvotne navedbe tožnikov, ne pa naknadno na prvem naroku z glavno obravnavo spremenjenih navedb tožnikov, ko sta postavila novo trditev, da je do končanja gradnje prišlo kasneje, nista pa podala obrazloženega razloga in tudi ne obrazložila, zakaj je prišlo do spremembe trditev, da je do dokončanja gradnje prišlo kasneje in ne leta 1993 in zakaj predložene fotografije ne dokazujejo več trditev v tožbi. Zaslišanje prič ne more ovreči podanih trditev in predloženih fotografij, ki prikazujejo gradnjo in zaključek le-te. Orto foto posnetek iz let 1993 in 1996 bi sodišče prve stopnje moralo oceniti v luči navedenega bolj skrbno in upoštevaje, da iz posnetkov ni razvidno, kdaj je bil narejen posnetek v letu 1993, odločba RS Občinskega inšpektorata z dne 11. 7. 1994 ne dokazuje, da je bila gradnja objekta končana po letu 1994, sodišče prve stopnje jo je napačno dokazno ocenilo, ko je v breme toženca pri presoji njegove dobrovernosti dokazno ocenilo to odločbo, da iz nje izhaja, da je bilo tožencu leta 2004 poznano, da je objekt že bil zgrajen leta 1994 in v prid tožnikov, da je bil objekt leta 1994 še v gradnji. Dokazna ocena je nepravilna, saj en dokaz ne more dokazovati nasprotujočih si dejstev, sodišče je vezano na trditveno in dejansko podlago spora, iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da ima sporna nepremičnina status stavbnega zemljišča od 17. 9. 1994, kar pomeni, da je leta 1993, ko tožnika zatrjujeta prodobitev lastninske pravice na originaren način, imela status kmetijskega zemljišča, na katerem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na originaren način, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravno napačna in nezakonita. Sodišče prve stopnje očitno spregleda dejstvo, da v času sklepanja izročilne pogodbe v letu 2004 ni obstajala nobena pravica tožnikov, niti tožnika take pravice nista zatrjevala, še manj dokazovala, kakšno pravico ima v mislih sodišče prve stopnje, ni jasno, saj tega ne obrazloži. Če je imelo sodišče ob tem zaključku v mislih, da bi moral toženec, preden je s sestrama K. sklenil pravni posel, predvideti vse možne zahtevke, ki bi jih tožnika eventualno lahko imela, pa je tak zaključek sodišča prve stopnje neutemeljen, saj ni moč od povprečno skrbnega človeka pričakovati, da predvidi vse pravne možnosti, ki bi jih lahko druga oseba zasledovala, uveljavila ali izkoristila. Izostal je zaključek sodišča prve stopnje glede dejstva, da je toženec po tem, ko je v letu 2004 postal lastnik spornega zemljišča, tožnika pisno pozval k takojšnji porušitvi objekta, oziroma k plačilu najemnine za njegovo uporabo. Toženec se je kot dobroverni lastnik zemljišča, na katerem sta tožnika zgradila objekt, gradnji uprl nemudoma, ko je nepremičnina prišla v njegovo last in posest, zato toženca ne glede na to, kako je ravnal ob sklepanju pravnega posla s sestrama K., ni moč šteti kot nedobrovernega lastnika po prvem odstavku 24. člena ZTLR, temveč kot dobrovernega lastnika po prvem odstavku 25. člena ZTLR. To dejstvo bi bilo relevantno le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da sta bila tožnika ob gradnji dobroverna in v okviru presoje utemeljenosti izbire po določbi prvega odstavka 25. člena ZTLR. Predmet postopka ni bila presoja toženčeve nedobrovernosti v okviru zahteve iz petega odstavka 25. člena ZTLR. Take zahteve toženec ni postavil. Sodišča prve stopnje je toženčevo nedobrovernost presojalo v zvezi z napačnimi okoliščinami. Toženec je postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene s sestrama Kukovič, slednji sta bili v času sklepanja pogodbe kot pravni prednici vpisani v zemljiško knjigo, njuna lastninska pravica ni bila omejena z nobeno pravico tožnikov, tožencu je bilo ob sklenitvi pravnega posla poznano, da je objekt, ki sta ga zgradila tožnika, v postopku rušitve, kar se je izkazalo kot resnično, saj se tudi sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Urbanistične inšpekcije z dne 11. 7. 1994, s katero je bilo drugemu tožniku naloženo, da objekt mizarsko delavnico do 15. 8. 1994 odstrani. Če je toženec nepremičnino pridobil od sester K. na podlagi pogodbe po tem, ko je preveril stanje v zemljiški knjigi in na pristojnem inšpektoratu, ga ne morejo zadeti nobene škodljive dejanske in pravne posledice in njegova lastninska pravica ne more biti omejena zaradi nevpisanih in neznanih izven knjižno pridobljenih pravic tretjih oseb. Tudi če bi držalo to, kar v točki 33 navaja sodišče prve stopnje, to pomeni, da sta tožnika, ki sta v letu 1993 zgradila objekt na tuji nepremičnini, z uveljavitvijo svojih pravic čakala vse do tedaj, ko ju je toženec pozval k porušenju objekta, oziroma sklenitvi najemne pogodbe in plačilu najemnine. Dejstvo je, da sta tožnika vedela, da v zemljiški knjigi nista vpisana kot lastnika in da sta objekt zgradila na črno, da morata objekt porušiti. Do prihoda toženca nista naredila ničesar v zavarovanje svojih pravic in koristi, spodvojena z zahtevkom toženca sta pričela z uveljavitvijo vseh pravic, to dodatno dokazuje, da je toženec upravičeno verjel, da je kupil nepremičnino z objektom, ki je predmet rušitve, ne pa predmet uveljavljanja kakršnihkoli stvarnih ali drugih pravic. Tožnika sta zakonca in nastopata kot enotna sospornika, sta kot ena stranka, sodišče ne bi smelo pri odmeri stroškov priznati povečanja za količnik 0,3 za zastopanje več strank.

3Tožnika sta v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika gradnjo objekta na sporni nepremičnini dokončala po letu 1994. Ni izpodbijana ugotovitev, da je toženec sam navedel trditev na naroku 13. 6. 2019, da je bila gradnja končana najkasneje leta 1994, tožnika pa sta že na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 12. 2014 postavila trditev, da sta objekt pričela graditi leta 1993, mizarska delavnica pa je bila dograjena v letu 1997, da je bila takrat usposobljena za uporabo. Glede na trditve obeh strank o dejstvu, kdaj je bila gradnja mizarske delavnice na sporni nepremičnini zaključena, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotavljala to pravno pomembno dejstvo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je iz obrazložitve inšpekcijske odločbe z dne 11. 7. 1994 (priloga B 7) razvidno, da se je objekt v letu 1994 še gradil, saj zapis ″investitor B. T. gradi mizarsko delavnico ...″ ne sporoča, da je gradnja objekta, ki ga je treba porušiti, že zaključena. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da sta priči B. M.in A. V. pri gradnji pomagala s pomožnimi zidarskimi deli (nosila sta opeko, pesek, beton, les in mešala malto) in izpovedali o trajanju gradnje okoli eno leto, da je po izpovedbi M. M., ki je na objektu montiral inštalacije, trajala gradnja vsaj leto in pol, da orto foto posnetek iz leta 1993 prikazuje gramozirano površino sporne nepremičnine, posnetek iz leta 1996 pa objekt pod streho in glede na skladni izpovedbi obeh tožnikov, da je bil objekt v letu 1994 dograjen do vključno ostrešja, je po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, saj je celovita, prepričljiva in zato pravilna.

6Res sta tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2014 (vloženi pred prvim narokom) podala navedbe v zvezi s predloženimi dokazi – fotografijami v prilogi A 15), kot jih navaja pritožba, vendar le-te po presoji pritožbenega sodišča ne pojtrjujejo niti datuma začetka niti datuma končanja gradbenih faz gradnje predmetnega objekta, ker pač niso opremljene z datumom nastanka.

7Pritožbeno neizpodbijano ugotovljeno dejstvo, da je sporna nepremičnina postala stavbno zemljišče 17. 9. 1994, je skupaj z neizpodbitimi ugotovljenimi dejstvi, povzetimi zgoraj, pravno odločilna časovna okoliščina za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 25. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), ker je takrat odpadla zakonska ovira za pridobitev lastninske pravice na zemljišču z gradnjo na tujem zemljišču.

8Pritožba ob obrazloženem neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje sledilo dokazno nepodprtim trditvam in izvajalo dokaze v nasprotju s trditveno podlago ter že predloženimi dokazi. Neutemeljeno toženec v pritožbi ocenjuje, da je posledično storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je ne konkretizira, smiselno pa meri pritožba na bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni uresničena, ker sta tožnika pravočasno zatrjevala pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je razčistilo sporna dejstva in ugotovilo z izvedbo predlaganih dokazov, ki jih je, kot je že obrazloženo zgoraj, pravilno dokazno ocenilo.

9Iz izpodbijane sodbe izhajajo ugotovljena dejstva:

- da je med tožnikom in pravnima prednicama toženca sestrama K.bila sklenjena 25. 6. 1992 za sporno zemljišče veljavna najemna pogodba, v kateri med njimi ni bilo poslovnega dogovora glede gradnje predmetnega objekta,

- da sta tožnika vedela, da gradita na tujem zemljišču,

- da sta tožnika gradila s skupnimi sredstvi in skupnim delom,

- da se pravni prednici toženca sestri K. gradnji nista uprli, ji nista nasprotovali in nikoli nista uveljavljali zahtevkov iz 25. člena ZTLR,

- da sta tožnika vlogo za legalizacijo predmetne gradnje na sporni nepremičnini vložila v letu 1996 in da je lokacijska dokumentacija izdelana v septembru 1996,

- da je toženec pri sklenitvi izročilne pogodbe v letu 2004 s sestrama K. vedel za obstoj predmetnega objekta, da sta ga zgradila tožnika z lastnimi sredstvi in da sta že pred tem pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnika zatrjevala še, da sta s sestrama K. 17. 5. 1996 podpisala pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, s katero sta jima K. na zemljišču in objektu priznali lastninsko pravico, nista pa pogodbe hoteli overiti. Teh trditev toženec ni prerekal.

10V zadnji alineji zgoraj povzeta okoliščina je ugotovljena pravilno in je odločilna, zaradi katere toženec kljub sklenjeni izročilni pogodbi leta 2004 in vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi v njegovo korist ni postal lastnik sporne nepremičnine. Ta okoliščina dokazuje, da je bil toženec ob sklepanju pogodbe leta 2004 nedobroveren, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V točkah 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je to okoliščino ugotovilo na podlagi toženčevih trditev in njegove izpovedbe, ki jih je v nadaljevanju navedenih točk obrazložitve povzelo in jih pritožba ne izpodbija. V točkah 28 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo materialnopravni zaključek, da sta tožnika na celotni sporni nepremičnini s končanjem gradnje po letu 1994 na njej, ki je pridobila status stavbnega zemljišča 17. 9. 1994, pridobila lastninsko pravico v skladu s pogoji po 25. členu ZTLR na originaren način, torej na podlagi gradnje na tujem zemljišču. Zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno pravico sta imela tožnika na sporni nepremičnini v letu 2004, ko je toženec sklenil izročilno pogodbo s sestrama K.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek o tem, da je inšpekcijsko odločbo z dne 11. 7. 1994 sodišče dokazno ocenilo v škodo toženca in v prid tožnikov glede statusa gradnje predmetnega objekta. V točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo dejstvo, da je toženec pred sklenitvijo izročilne pogodbe pridobil odločbo urbanistične inšpekcije z dne 11. 7. 1994 in se seznanil z njeno vsebino, to je, da mora drugi tožnik mizarsko delavnico odstraniti, te okoliščine, s katerimi je bil toženec seznanjen pred sklepanjem izročilne pogodbe in ob dejstvu, da je predmetni objekt v času sklepanja izročilne pogodbe in toženčevega prevzema posesti nepremičnine kljub izdani odločbo o rušenju še vedno stal, oziroma ni bil odstranjen, pomenijo, da je toženca zavezovala raziskovalna dolžnost, da se pozanima, ali obstaja kakšna pravica v zvezi z gradnjo tožnikov na sporni nepremičnini.

12Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v izpodbijani sodbi so pravno neupoštevne toženčeve trditve, da je takoj po tem, ko je v letu 2004 postal (zemljiškoknjižni) lastnik spornega zemljišča, pozval tožnika k takojšnji porušitvi objekta, oziroma k plačilu najemnine za uporabo objekta, zato se sodišču prve stopnje do teh trditev ni bilo potrebno opredeliti. Pravno relevantno bi bilo ravnanje toženčevih pravnih prednic sester K., če bi se gradnji takoj uprli, ali bi uveljavili v roku treh let po končani gradnji predmetnega objekta ali lastninsko pravico na zgrajeni mizarski delavnici ali njeno porušitev in vrnitev zemljišča v prvotno stanje ali izplačilo prometne vrednosti zemljišča.

Neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženčevi pravni prednici nista uveljavljali ničesar od teh zakonskih možnosti.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno pojasnilo, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno odločilno dejstvo, da je na spornem zemljišču zgrajen objekt brez upravnega dovoljenja, da to ni ovira za ugoditev lastninskopravnemu zahtevku na podlagi instituta gradnje na tujem zemljišču, da je stvar razmerja med tožnikoma in državo, ki se ureja v upravnem postopku, ali bosta tožnika uspela predmetni objekt legalizirati.

14Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz priloge 6 v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2020 (list. št. 432 do 451) izhaja, da je sporno zemljišče z obeh strani omejeno z meliorijacijskima jarkoma, iz izdelane lokacijske dokumentacije v prilogi A 9 pa izhaja, da je lokacija predmetnega objekta na sporni parceli (in drugih dveh parcelah) ustrezna, iz k tej lokacijski dokumentaciji priloženega soglasja občinskega sekretariata za družbeno ekonomski razvoj z dne 25. 6. 1994 pa izhaja, da je drugemu tožniku dano soglasje za kanaliziranje melioracijskega jarka št. 1 v dolžni 35 metrov, ki leži na delu potoka XII na parc. št. 1844 k.o...., priložena kopija katastrskega načrta v isti lokacijski dokumentaciji pa prikazuje potek melioracijskega jarka na parc. št. 1844, ta poteka ob severni meji sporne nepremičnine. Iz dokaznih listin izhaja še, da je bila inšpekcijska odločba, s katero se zahteva odstranitev predmetnega objekta, izdana kar trem zavezancem: prvič drugemu tožniku že leta 1994 in na zadnje tožencu 17. 7. 2020 z rokom za odstranitev do 30. 10. 2020, da pa odrejena odstranitev očitno še vedno ni realizirana glede na odsotnost navedb o tem dejstvu s strani obeh pravdnih strank (čeprav je od prve odločbe o odstranitvi objekta preteklo že več kot 20 let). Sicer so te navedene okoliščine pravno nepomembne za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, na kateri stoji pod pogoji iz 25. člena ZLTR zgrajen objekt tožnikov.

15Četudi nastopa na strani tožeče stranke več tožnikov ki so glede na določbo 191. člena ZPP sosporniki, to ne pomeni, da pooblaščenec tožeče stranke zastopa le eno osebo, kot si to zmotno razlaga toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT Ur. List RS 67/2008) in tarifno številko 1200 v povezavi s tarifno številno 3100, ko je nagrado zaradi zastopanja dveh tožnikov povečalo za količnik 0,3 in to tudi obrazložilo.

Pritožba glede odločitve o stroških postopka je zato neutemeljena.

16Ostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

17Glede na vse obrazloženo v zvezi s toženčevo pritožbo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Vsa pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je tudi citiralo. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišča zavrnilo ter je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

18Tožnik v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovna določila, kar ima za posledico nezakonitost, ko je zaključilo, da naj bi tožnika prekludirano podala trditve, da med njima in sestrama K. ne obstaja noben veljaven pravni posel, saj je bila najemna pogodba nična in ko tega procesnega gradiva ni upoštevalo. Sodišče se ne sme sklicevati na prekluzijo, če upoštevanje navedb ne bi v ničemer zavleklo postopka, upoštevanje trditev tožnikov o ničnosti te pogodbe ne bi v ničemer zavleklo postopka. Spregledalo je že v odgovoru na tožbo podane toženčeve trditve, da pogodba ni bila odobrena s strani upravne enote, ki je tožnika nista prerekala. Že na podlagi trditev strank, podanih do prvega naroka, je imelo sodišče zatrjevana vsa pravno relevantna dejstva za pravni zaključek o ničnosti pogodbe. Z razlogovanjem je sodišče prve stopnje prišlo tudi v protislovje, saj je že v predhodni kasneje razveljavljeni sodbi ugotovilo, da najemna pogodba zaradi neveljavnosti ni učinkovala. Ni bilo nobene veljavne pogodbe, ki bi sama ali ob uporabi določil Obligacijskega zakonika definirala, kakšne so in bodo pravice strank glede zgrajenega objekta, to daje temelj uporabi določbe 25. člena ZTRL, da je bila pogodba z dne 26. 5. 1992 (prav: 25. 6. 1992) nična, je bilo razsojeno že v pravdi II P 487/2009.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnikov, da pogodba z dne 25. 6. 1992 nima pravnih učinkov. Ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je med pogodbenima strankama obveljala kot najemna pogodba, je materialnopravno zmotno. V skladu z določbami 38. člena, 39. člena in 40. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. List SRS, št. 17/1986, ki je bil veljaven predpis v času sklenjene pogodbe) in v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/1996, ki je nasledil prej navedeni zakon z veljavnostjo od 24. 10. 1996) je bila tudi za sklenitev pravno veljavno sklenjene zakupne pogodbe potrebna pridobitev odobritve upravne enote, sicer pogodbe o prenosu lastninske pravice ali o zakupu kmetijskih zemljišč in gozdov, sklenjene v času od prenehanja veljavnosti Zakona o kmetijskih zemljiščih (iz leta 1986) do uveljavitvi Zakona o kmetijskih zemljiščih (iz leta 1996), ki niso skladne z določbami slednjega o prometu in zakupu, nimajo pravnih učinkov (124. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur. List. št. 59/1996). Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v zvezi s predmetno gradnjo na spornem zemljišču razmerja med tožnikoma in sestrama K. niso bila urejena s pravno poslovnim dogovorom, da torej zaradi sklenjene pogodbe z dne 25. 6. 1992 uporaba določb 25. člena ZTLR ni izključena. Ker je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, v kateri je bilo ugotovljeno, da pogodba z dne 25. 6. 1992 zaradi neveljavnosti ni učinkovala, je brezpredmetna kakršnakoli primerjava pravnih stališč in razlogov v njej s stališči in razlogi sodišča prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi in ne gre za pravno upoštevno protislovje.

19Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožnikoma njune potrebne stroške, ki so jima nastali z vloženim odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

Tožnika sta priglasila stroške v obsegu nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.259,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR, povišek zaradi zastopanja več strank 30 % po tar. št. 1200 in DDV po tar. št. 6007 v višini 365,85 EUR, kar skupaj znaša 2,028,81 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški priglašeni v skladu z ZOdvT in so bili potrebni. Toženec mora stroške pritožbenega postopka 2.028,81 EUR plačati tožnikoma solidarno v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker sta tožnika v pritožbi zahtevala od stroškov pritožbenega postopka tudi zakonske zamudne obresti za primer zamude pri plačilu (2. člen ZPP).