VSC Sodba II Kp 62168/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka in plačilo sodne takse, dolžan pa je tudi povrniti potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obdolženec pravočasno pritožil. Načeloma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dejansko pa le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Poglaviten poudarek obdolženčeve pritožbe sloni na že pred sodiščem prve stopnje uveljavljanem alibiju, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni bil v Celju in da zato ne more biti storilec kaznivega dejanja grožnje zoper oškodovanko S. J. Izraža prepričanje, da gre za oškodovankin konstrukt, ki mu je sodišče prve stopnje slepo verjelo, medtem ko je kot neverodostojne neupravičeno ocenilo dokaze, ki jih je sam predlagal v dokaz svojemu zagovoru. Vsi dokazi na oškodovankini strani so po mnenju obdolženca posredni, saj nobena od njenih prič ni ničesar videla ali slišala in so priče navajale le to, kar jim je oškodovanka natvezila.

7Sodišče druge stopnje sicer soglaša z obdolžencem, da so priče M. R., J. Č. in K. Š. potrdile njegov zagovor, da naj bi se na dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja, torej 6. 12. 2018, vsaj od 18.20 do 20.20 ure nahajal v K. Temu pritrjuje tudi predloženo potrdilo obdolženčevega delodajalca O. d. o. o., S., ki izkazuje njegovo prisotnost na delu od 8.00 do 18.00 ure. Kljub temu pa sodišče druge stopnje pritrjuje tehtni in prepričljivi dokazni oceni prvega sodišča pod točkami 8 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da vendarle gre verjeti oškodovanki, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno in da je storilec obdolženi. Sodišče prve stopnje je za vsako od zgoraj navedenih prič z razumnimi razlogi utemeljilo, zakaj ga njeno pričevanje ni prepričalo, enako je ustrezno dokazno ocenilo dokazno vrednost računa trgovine S., izdanega 6. 12. 2018 ob 19.24 uri ter podatkov obdolženčevega delodajalca. Odločilna okoliščina, ki prepriča tudi sodišče druge stopnje je prav ta, da je oškodovanka tista, ki se že več let, t. j. od aprila 2015, izogiba vsakršnemu stiku z obdolženim. Spremenila je osebno ime, večkrat zamenjala telefonsko številko, se selila iz enega v drug materinski dom, povsem na drugem koncu Slovenije, kar potrjuje njeno pričevanje, da ni želela imeti nikakršnega opravka več z obdolženim. Zato ni nobene logike, da bi ta ista oškodovanka po krivem podala prijavo in kazensko ovadbo zoper obdolženca in mu na ta način razkrila njeno novo identiteto ter kraj bivanja. Glede na predhodni kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja ter obdolžencu odrejeno prepoved približevanja, je gotovo vedela, da bi tako sproženi postopki povzročili nova soočenja z obdolžencem. Nenazadnje pa so oškodovankino izpovedbo o tem, da je bil obdolženec tisti, ki se je dne 6. 12. 2018, okoli 20.00 ure, nahajal v bližini stanovanjskega objekta, v katerem je stanovala v Celju, potrdile sicer posredne priče V. S., B. V. in V. F., ki pa so vse skladno izpovedale, da jim je oškodovanka navajala, da jo je pred stanovanjskim objektom pričakal obdolženec. Priča B. V. je navajala tudi, da je slišala prepir, priče pa so tudi izpovedovale o tem, da je bila oškodovanka prestrašena, da se je obdolženca močno bala, da se ji je tresel glas. Priča B. V. je sicer navajala, da je bila oškodovanka videti bolj jezna. Ta priča je sicer izpovedala, da je pred stanovanjskim objektom slišala le glas oškodovanke, za drug glas pa ni vedela povedati, ali je bil moški, a bistveno je, da je ta priča slišala prepir, da pa je šlo za obdolženca, ji je pojasnila sama oškodovanka. Tudi ni logično, da bi se oškodovanka prepirala z neko tretjo osebo, potem pa B. V. lažno navajala, da je šlo za obdolženca. Ob zanesljivi dokazni oceni prvega sodišča, da je bil obdolženi ob kritičnem času v C. in da je oškodovanki izrekel inkriminirane besede, pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene potrebe po ugotavljanju s katere lokacije je priča V. F. prejel sms sporočilo, če pozna oškodovanko, pridobi video posnetke nadzornih kamer trgovine S. v K. ter podatke izvajalca pilatesa, kar v zvezi z očitkom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno izpostavlja obdolženi.

8Temeljno obliko kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. To kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, varuje pa pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da po obdolžencu izrečene besede glede na same okoliščine dogodka, ko se je povsem nepričakovano pojavil na kraju oškodovankinega bivališča, kjer je bila prepričana, da je pred njim varna, pomenile napad na občutek njene osebne varnosti kot zavarovane dobrine po 135. členu KZ-1 in predstavljale resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. V opisu obravnavanega kaznivega dejanja je namreč ustrezno pojasnjen pomen besed „da naj se pazi, da se ne bo ponovila zgodovina“ z opisom dogodka z dne 28. 12. 2014, ko je z oškodovanko grdo ravnal, zaradi česar je pred njim zbežala iz stanovanja, dogodek prijavila na policijo, pozneje pa obdolženca zapustila in se pred njim skrivala, kot je to opisano že zgoraj.

9Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni treh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, se je dovolj odrazila tudi ugotovljena olajševalna okoliščina (obdolženčeva dosedanja nekaznovanost) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.