UPRS sodba II U 351/2009

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo odločilo, da se vloga tožnika za začetek postopka za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami) za gospodarsko izkoriščanje proda, peska in mivke v gramoznici, ki zajema parcelo št. 428/1 k.o. ..., Občina Apače zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka 14.3.2007 pri Ministrstvu za gospodarstvo podala vlogo o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje proda, peska in mivke v pridobivalnem prostoru, navedenem v izreku. V vlogi navaja, da želi pridobiti rudarsko pravico za dobo 15 let, predvidena količina proizvodnje pa znaša 35.000 m3 proda, peska in mivke v raščenem stanju. Dne 9.4.2009 je Vlada RS sprejela Državni program gospodarjenja z mineralnimi surovinami – splošni načrt (v nadaljevanju DPGMS-SN), ki v tretjem odstavku točke 4.7 določa, da morajo biti lokacije oziroma koncentracije lokacij mineralnih surovin za gradbeništvo, kamor spadajo tudi prod, pesek in mivka, znotraj transportnega radia prodaje (večinoma 20 do 30 kilometrov), da morajo imeti dovolj zalog (vsaj za 15 let) in zadostno letno proizvodnjo (najmanj 30 000 m3 mineralne surovine). Ministrstvo ugotavlja, da sta s strani tožeče stranke predlagana letna proizvodnja proda, peska in mivke v raščenem stanju 35 000 m3 in predlagana doba trajanja rudarske pravice 15 let sicer skladni s DPGMS-SN, vendar pa vloga tožeče stranke zajema le parcelo št. 428/1 k.o. ..., ki ima površino okoli 0,9 ha, zato zaradi majhne površine pridobivalnega prostora in majhne debeline plasti proda na njem ni dovolj zalog in virov za zagotavljanje predlagane proizvodnje v predlaganem času trajanja rudarske pravice. Iz ugotovitev skladnosti nameravanega raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralne surovine z DPGMS-SN, ki ga je 20.7.2009 izdal Geološki zavod Slovenije izhaja, da lokacija zaradi majhne površine in s tem posledično premajhnih zalog in virov ni skladna z zahtevanim predlogom mreže lokacij iz točke 4.7 DPGMS-SN. Ministrstvo je torej vlogo tožeče stranke za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena ZRud zavrnilo, obrazložilo pa je še, da se je zaradi zagotavljanja ustreznih zalog in virov za izpolnjevanje pogoja skladnosti z DPGMS-SN ta parcela priključila pridobivalnemu prostoru, ki zajema tudi zemljišča s parcelnimi št. 426/5, 427/2, 427/3, 427/4 in 429 vse k.o. ..., Občina Apače.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz vseh pritožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) in navaja, da ministrstvo ni ravnalo po pravilih postopka, saj je pri odločanju upoštevalo ugotovitve skladnosti nameravanega raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralne surovine z DPGMS-SN, ki jih je 20.7.2009 izdal Geološki zavod Slovenije in iz katerega izhaja, da lokacija tožeče stranke s parcelno št. 2790/3 k.o. ... zaradi majhne površine in s tem posledično premajhnih zalog in virov ni skladna z zahtevami predlogov mreže lokacij iz točke 4.7 DPGMS-SN. Tožeča stranka navaja, da je ministrstvo pri odločitvi upoštevalo pravno podlago, to je DPGMS-SN, ki ga je vlada sprejela 9.4.2009, tožnik pa je vložil vlogo o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice v letu 2007. S tem je ministrstvo ravnalo nedopustno in v nasprotju s 155. členom Ustave RS, po katerem predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da so tožbene navedbe iz drugega odstavka II. tožbe nerazumljive in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Raziskovanje, izkoriščanje in gospodarjenje z mineralnimi surovinami kot naravnim virom ureja ZRud (prvi odstavek 1. člena ZRud). Določa tudi način podeljevanja rudarske pravice, pristojnosti in način izdajanja posameznih dovoljenj (četrti odstavek 1. člena ZRud). Gospodarjenje z mineralnimi surovinami je v pristojnosti države, ki ureja, načrtuje in nadzira raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin z namenom zagotoviti njihovo optimalno izkoriščanje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot (peti odstavek 1. člena ZRud). Z državnim programom gospodarjenja z mineralnimi surovinami se določijo cilji, usmeritve in pogoji za usklajeno raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin v državi, najvišja možna stopnja njihovega izkoriščanja in pogoji za njihovo smotrno izkoriščanje. Državni program se izdela kot skupni program za vse mineralne surovine v državi, ob upoštevanju posebnosti posameznih območij, posebnosti in razširjenosti posameznih mineralnih surovin in potreb po njihovem gospodarskem izkoriščanju (5. člen ZRud). Mineralne surovine so v lasti države (prvi odstavek 11. člena ZRud), pravico do raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin in dovoljenje za predhodno raziskovanje je mogoče pridobiti samo pod pogoji in na način, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi (drugi odstavek 11. člena ZRud). Rudarsko pravico je mogoče pridobiti s koncesijo – če ta zakon ne določa drugače, koncesijo pa v imenu države podeli podeli vlada (prvi odstavek 13. člena ZRud). Podlaga za podelitev rudarske pravice je koncesijski akt, to je predpis vlade, ki se izda v skladu z državnim programom iz 5. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek 15. člena ZRud).

Pridobivalni prostor je z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine, ki sega do določene globine in je z rudarsko pravico dodeljen za izkoriščanje, uporablja pa se ga na podlagi izdanega dovoljenje za izkoriščanje določenih mineralnih surovin (16. točka 2. člena ZRud). Država podeli rudarsko pravico na podlagi javnega razpisa v skladu s 15. členom tega zakona, če ta ne določa drugače, javni razpis pa izvede ministrstvo, pristojno za rudarstvo (prvi in drugi odstavek 16. člena ZRud). O izbiri koncesionarja odloči ministrstvo, pristojno za rudarstvo, z upravno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, o kateri odloči vlada, zoper odločbo vlade pa je dopusten upravni spor (tretji odstavek 16. člena ZRud). Če pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost s sedežem na območju EU ali državljan članice EU z vlogo, naslovljeno na vlado, izrazi zainteresiranost za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine, opredeljene v državnem programu iz 5. člena tega zakona, mora vlada v roku 120 dni od dneva, ko je vlogo prejela, začeti postopke za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena tega zakona, razen če: predlagano raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine ni v skladu z državnim programom iz 5. člena tega zakona, je rudarsko pravico že podelila v skladu z določbami tega zakona, zakon omejuje podelitev rudarske pravice ali zakon ali akt vlade določa drugačen način opravljanja dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja mineralne surovine (prvi odstavek 17. člena ZRud).

V obravnavani zadevi je ministrstvo vlogo tožeče stranke za začetek postopka za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena ZRud za gospodarsko izkoriščanje proda, peska in mivke v pridobivalnem prostoru - gramoznici ... na parcelni št. 428/1 k.o. ... v skladu s prvo alineo prvega odstavka 17. člena ZRud pravilno zavrnilo, saj predlagano izkoriščanje mineralne surovine ni v skladu z državnim programom iz 5. člena tega zakona. Tožeča stranka v tožbi sicer očitno pomotoma navaja parcelno št. 2790/3 k.o. ..., vendar pa je njena tožba neutemeljena, četudi se tožbene navedbe nanašajo na parcelo 428/1 k.o. .... Ministrstvo je svojo odločitev pravilno oprlo na v času izdaje izpodbijane odločbe že sprejet DPGMS-SN, saj ZRud ne določa, da se v postopkih, v katerih je bila vloga o zainteresiranosti za izkoriščanje mineralne surovine vložena pred sprejemom DPGMS-SN, o njej pa se odloča, ko je bil DPGMS-SN že sprejet, ta ne bi smel uporabiti. Iz 106. člena ZRud namreč izhaja, da se uporabljajo obstoječi prostorski akti države in lokalnih skupnosti do sprejetja DPGMS-SN, ker pa je bil v času izdaje izpodbijane odločbe DPGMS-SN že sprejet, je ministrstvo nanj pravilno oprlo svojo odločitev.

Pridobivalni prostor za gospodarsko izkoriščanje proda, peska in mivke v gramoznici ... na zemljišču s parcelno št. 428/1 k.o. ... pogojev iz DPGMS-SN ne izpolnjuje, saj na njem ni dovolj zalog in virov za zagotavljanje predlagane proizvodnje v predlaganem času trajanja rudarske pravice, zato je izpodbijani akt po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen. Po obrazloženem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe pa se ta parcela lahko priključi pridobivalnemu prostoru A. 7a.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.