UPRS Sklep I U 1014/2020-8

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter prizna tožniku status begunca oz. podredno, da zadevo po odpravi vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi. Hkrati pa še navaja, da je tožnik 19. 7. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj ni več vrnil; zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

4Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. Navedeno je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

6Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom v Ljubljani je samovoljno zapustil 19. 7. 2020 ob 16.34 uri in se vanj ni več vrnil. Tožnik tako očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje več. Zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.