UPRS Sklep I U 530/2020-23

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v rednem postopku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Predlagal je odpravo odločbe in naj se mu prizna status begunca, subsidiarno pa, naj se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

3Naknadno je vložil še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta, a ga je sodišče s sklepom št. I U 530/2020-10 z dne 13. 5. 2020 zavrglo.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sprva predlagala zavrženje tožbe, ker je menila, da je bila vložena prepozno. Po ugotovitvah sodišča je bila tožba vložena pravočasno, zato je tožena stranka ponovno podala odgovor na tožbo, v katerem meni, da je njena odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja.

5Tožeča stranka je nato sodišču predložila še eno pripravljalno vlogo, tožena stranka pa je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 21. 7. 2020, obvestila sodišče, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 13. 7. 2020 samovoljno zapustil izpostavo Azilnega doma v Ljubljani, kjer je bil začasno nastanjen. Njegovo sedanje prebivališče toženi stranki ni znano. Glede na njegovo samovoljno zapustitev azilnega doma tožena stranka meni, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

6Glede na naravo odločitve sodišče ni določneje povzemalo razlogov izpodbijane odločbe, niti tožbenih navedb, odgovora na tožbo in pripravljalne vloge.

7Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 13. 7. 2020 in se vanj ni več vrnil, kar je sodišču potrdila tudi predstavnica Azilnega doma dne 22. 7. 2020, kar izhaja iz uradnega zaznamka sodišča. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.