UPRS sodba III U 335/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper v obnovljenem postopku tožeči stranki, kot zavezancu za leto 2000 odmeril dohodnino v znesku 339.291,00 SIT oziroma 1.415,84 EUR-a. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi ugotovitev Davčnega urada Kranj, v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov pri pravni osebi A. d.o.o., za davčno obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2000 ugotovljeno, da so bili tožeči stranki, ki je bila v navedenem obdobju direktor in ustanovitelj navedene pravne osebe, v obliki plačanih računov za najemnino za stanovanje in avtomobil, izplačani osebni prejemki, opredeljeni v 3. alinei 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97, 76/98, 1/99, 36/99 in 35/02 – ZDoh), v povezavi s 4. odstavkom 15. člena, doseženi na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi. Tako je bila tožeči stranki na podlagi 6. člena ZDoh ugotovljena osnova za dohodnino iz naslova prejemki doseženi z opravljanjem storitev in poslov po drugih podlagah v višini 1.667.537,00 SIT in iz dobička iz kapitala 142.800,00 SIT skupaj torej 1.810.337,00 SIT, od katere je bila odmerjena dohodnina v znesku 339.291,00 SIT.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-614/2008-2 z dne 30.6.2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina za leto 2000 ni pravilna, saj niso bili upoštevani stroški, ki jih je, v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. list RS, št. 72/92 s spremembami), pravočasno uveljavljala. Tako niso bili upoštevani stroški za ločeno življenje, stroški za prehrano in stroški najemnine za leto 2000. Zato bi ji morali priznati odhodke v skupni višini 185.038,80 SIT iz naslova ločenega življenja za leto 2000 in odhodke v višini 2.378.643,33 SIT iz naslova 59.303 prevoženih kilometrov za službene namene z vozilom, ki ga je uporabljala tako za osebne potrebe kot tudi za službene potrebe. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Iz upravnih spisov, ki so priloženi spisu tega sodišča št. III U 333/2009 je razvidno, da je bila tožeči stranki za odmerno leto 2000 izdana odločba št. 08015580 z dne 6.9.2001. Po dokončnosti odločbe je bil pri davčnem zavezancu A. d.o.o., opravljen inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja davkov od dobička pravnih oseb, davkov in prispevkov ter davka na dodano vrednost za leta 2000 do 2002. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba tožeči stranki izplačala določene dohodke v naravi tako, da je poravnala račune za najemnino za stanovanje in stroške ter najemnino za osebni avtomobil, ki ju je uporabljala tožeča stranka. V skladu s 5. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, pop. 2/94, 7/95 in 44/96 – ZDoh), ki je kot veljavni materialni predpis veljal za odmero dohodnine za leto 2000, dohodnino plačuje fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke, ki jih zakon šteje med vire dohodnine. V skladu z 2. alineo 6. člena se v osnovo za dohodnino všteva vsak posamezen prejemek dosežen na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev oziroma poslov na drugi podlagi, v višini od katere je bil obračunan davek od osebnih prejemkov.

Kljub navedbam tožeče stranke v tožbi, da bi ji moral upravni organ prve stopnje priznati dejanske stroške, s katerimi bi si novo ugotovljeno davčno osnovo, lahko zmanjšal, te pravice ni imela, saj mora zavezanec za dohodnino, v skladu s 1. odstavkom 120. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 in 97/01 – ZDavP), vložiti napoved za odmero dohodnine na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Napoved se vloži najkasneje do 31. marca za preteklo leto na javni poziv, ki ga objavi davčni organ najkasneje do 15. januarja. V 1. odstavku 125. člena ZDavP pa je določeno, da zavezanci za dohodnino lahko uveljavljajo zmanjšanje osnove za dohodnino do poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine. Ker tožeča stranka ob vložitvi napovedi za dohodnino ni uveljavljala zmanjšanja osnove za dohodnino, to je stroškov za ločeno življenje, stroškov prehrane in stroškov najemnine, je tožena stranka tudi po oceni sodišča ravnala pravilno, ker ji teh stroškov ni priznala.

Poleg tega pa sodišče še ugotavlja, da se ji dejanski stroški ne bi mogli priznati tudi v primeru, če bi jih uveljavljala pravočasno in v napovedi za odmero dohodnine, saj svojega zahtevka za priznanje stroškov za ločeno življenje vsebinsko sploh ne obrazloži in ne predloži nikakršnih dokazov, glede dokazov za prevožene kilometre pa sodišče ugotavlja, da sami po sebi ne predstavljajo takega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče verodostojno in v skladu z načelom materialne resnice zaključiti, katere in v kolikšnem obsegu so bile poti dejansko opravljene za potrebe opravljanja dejavnosti službe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V skladu s 4. odstavkom 25. člena Zakona o upravnem sporu, ker je bila tožba zavrnjena, trpi vsaka stranka svoje stroške tega postopka.