VSRS Sodba VIII Ips 194/2008

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podala dne 19. 5. 2006. Hkrati je zavrnilo nadaljnje tožbene zahtevke, in sicer za vrnitev na delo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja in za razveljavitev ter ugotovitev nezakonitosti 8. člena pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama z dne 19. 5. 2006. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, saj je zaradi zelo slabih poslovnih rezultatov ukinila poslovanje mesnice, v kateri je kot poslovodja delal tožnik; poleg navedenega ekonomskega je dokazala tudi obstoj organizacijskega razloga, saj je prostor ukinjene poslovne enote želela povezati s svojo sosednjo samopostrežno trgovino, kjer pa se prodaja mesa izvaja po samopostrežnem principu; hkrati je tožena stranka dokazala, da ni razpolagala z drugimi ustreznimi deli, na katerih bi lahko zaposlila tožnika. V zvezi s tožbenim zahtevkom za razveljavitev ter ugotovitev nezakonitosti 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2006 je sodišče ugotovilo, da tožnik te pogodbe ni podpisal, zaradi česar je tudi ta tožbeni zahtevek neutemeljen.

2Sodišče druge stopnje je pritoži tožnika delno ugodilo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev ter ugotovitev nezakonitosti 8. člena pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama z dne 19. 5. 2006, razveljavilo ter v tem delu zaradi neobstoja procesne predpostavke tožnikovega pravnega interesa zavrglo tožbo. Sicer se je strinjalo z dejanskimi ter pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in je v ostalem pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo ter da se revizija zoper sklep o zavrženju tožbe ne dopusti.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka izpodbijano odpoved podala ob prekoračitvi 30 dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki je prekluzivnega značaja, saj je bila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena že pred enim letom od odpovedi. Nadalje navaja, da tožena stranka tudi ni dokazala negativnih poslovnih in finančnih rezultatov, zaradi česar ni podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da tožena stranka ni dokazala negativnih poslovnih in finančnih rezultatov, saj iz njih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča.

8Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Bistvene za presojo so ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da je tožena stranka v okviru svojih poslovnih odločitev sklenila zapreti mesnico, kjer je delal tožnik in da zanj ni imela prostega drugega ustreznega delovnega mesta. Na takšne dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in jih, ko je bilo že poudarjeno, tožnik v revizijskem postopku ne more več izpodbijati. Ker je zaradi ukinitve mesnice prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela, je sodišče pravilno presodilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

11Revizijske navedbe, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala po enem letu od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo, in je zato že potekel 30 dnevni subjektivni rok za odpoved, niso utemeljene. Na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri tem je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da slabi poslovni rezultati posamezne poslovne enote sami na sebi ne pomenijo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tam zaposlenih delavcev. Razlog za odpoved je v konkretnem primeru nastopil šele s končno odločitvijo vodstva delodajalca o ukinitvi poslovne enote. Upoštevaje ugotovitev sodišča, da je do končne odločitve uprave tožene stranke o zaprtju mesnice, kjer je delal tožnik, prišlo 24. 4. 2006, ko je član uprave odobril predlog ukinitve te poslovne enote, ob podaji odpovedi dne 19. 5. 2006 zakonski rok za odpoved še ni potekel.

12Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.