VSL Sklep I Cp 1264/2021

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo predlagatelja o uveljavljanju pravice do zavrnitve sprejema neprevedenih tujih pisanj po 8. členu Uredbe (ES) št. 1393/2007.

2Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlagateljevo izjavo, da uveljavlja pravico do zavrnitve sprejema (neprevedenega) tujega pisanja, štelo za njegovo zahtevo za uveljavitev te pravice, o kateri je treba odločiti. Ker jo je vložil prepozno, to je po izteku roka, ki ga za zavrnitev sprejema določa 8. člen Uredbe (ES) št. 1393/2007, jo je zavrglo. Ugotovilo je še, da tudi način zavrnitve sprejema tujega pisanja ni bil pravilen, saj predlagatelj skupaj s podpisanim EU obrazcem-priloga II, ni vrnil tujih listin.

3Predlagatelj zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Navaja, da se je pri zavrnitvi sprejema pisanja oprl na navodilo iz dopisa sodišča, v katerem je zapisano, da je uveljavitev pravice do zavrnitve možna v roku enega tedna. Pisanje je prejel 10. 5. 2021, ko se je vrnil s poti na Hrvaškem, nanj takoj naslednji dan odgovoril in ga poslal sodišču. V istem dopisu sodišča je manj razumljivo, da naj bi vrnil tudi pisanje, ki je bilo priloženo. V tem primeru bi ostal brez kakršnegakoli dokumenta v tej zadevi. V nobenem dosedanjem primeru sodišču originalnih dokumentov ni bilo treba vračati, saj jih že ima. Sodišče naj iz teh razlogov zavrnitev prekliče in o zadevi odloči vsebinsko.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot organ za sprejem predlagatelju, ki biva v Sloveniji, na podlagi Uredbe (ES) št. 1393/2007 vročalo pisanje Občinskega sodišča v Pazinu - stalna služba v Poreču. Ker Uredba (ES) št. 1393/2007 (v nadaljevanju Uredba) določa tudi naloge in pristojnost organa za sprejem, je moralo pritožbeno sodišče, pred vsebinsko obravnavo pritožbe, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je organ za sprejem sploh pristojen za odločanje o tem, ali je naslovnik pravočasno uveljavil pravico do zavrnitve sprejema tujega pisanja in ali jo je uveljavil pravilno.

6Po pregledu relevantnih določb Uredbe, to je 6., 7. , 8. in 10. člena ter relevantne sodne prakse Sodišča Evropske unije (to je odločb C-519/13 in C-384/14), ugotavlja, da organ za sprejem ni pristojen odločati o vsebinskih vprašanjih vezanih na pogoje pod katerimi naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja. Med taka vprašanja po presoji pritožbenega sodišča sodita tudi vprašanje pravočasnosti zavrnitve sprejema in vprašanje pravilnosti (načina) te zavrnitve.

7Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi C-519/13 (točka 36), je naloga organa za sprejem uspešno opraviti vročitev pisanja naslovniku, kot to določa 7. člen Uredbe. V zvezi s tem mora obveščati organ za pošiljanje o vseh upoštevnih elementih tega opravila s posredovanjem standardnega obrazca iz Priloge I k tej Uredbi in v skladu s prvim odstavkom 8. člena te Uredbe naslovnika poučiti, da lahko zavrne sprejem pisanja, če to ni napisano ali prevedeno v enega od jezikov, navedenih v tej določbi, in sicer jezik, ki ga zadevna oseba razume, ali uradni jezik zaprošene države članice ali po potrebi v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, kar so jeziki, ki naj bi jih naslovnik obvladal. Če zadnje navedeni dejansko uveljavlja to zavrnitev, mora poleg tega na podlagi odstavkov 2 in 3 istega člena nemudoma obvestiti organ za pošiljanje ter vrniti zaprosilo in pisanje, za katero se zahteva prevod.

8Navedenemu organu pa po presoji Sodišča EU (točke 37, 40, 41 in 42 iste odločbe) ni treba odločati o vsebinskih vprašanjih, kot je to, kateri jezik ali jezike naslovnik pisanja razume, in ali mora biti pisanju priložen prevod v enega od jezikov, navedenih v prvem odstavku 8. člena te Uredbe. Uredba organu za sprejem ne daje nikakršnega pooblastila za presojo, ali so izpolnjeni pogoji, pod katerimi lahko naslovnik pisanja zavrne njegov sprejem, in ki so navedeni v prvem odstavku 8. člena te uredbe. O tovrstnih vprašanjih lahko odloča le nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državi članici, če se o njih tožeča in tožena stranka ne strinjata. Navedeno sodišče mora na zahtevo tožeče stranke preveriti, ali je zavrnitev sprejema utemeljena. To stališče je Sodišče EU ponovilo tudi v zadevi C-384/14 (točke 54, 55, 56, 76 in 81).

9V konkretnem primeru je bila torej naloga sodišča prve stopnje (kot organa za sprejem), da ob upoštevanju določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opravi vročitev naslovniku (7. člen Uredbe) in ga sočasno na način, ki je predpisan v 8. členu Uredbe,¹ obvesti o možnosti zavrnitve sprejema tujega (neprevedenega) pisanja. Ni pa bilo sodišče prve stopnje, v vlogi organa za sprejem, pristojno za odločanje o tem, ali je bila konkretna zavrnitev sprejema tujega pisanja s strani predlagatelja kot naslovnika podana pravočasno oziroma na pravilen način. Presoja pravočasnosti in pravilnosti zavrnitve pisanja tujega sodišča (upoštevaje pri tem pogoje iz 8. člena Uredbe) namreč ne sodi več v okvir zagotovitve (pravilne) vročitve oziroma obveščanja naslovnika, kar je bilo kot sprejemni organ dolžno zagotoviti sodišče prve stopnje, ampak v okvir pravice naslovnika, da zavrne sprejem pisanja (zato, ker ni napisano v jeziku, ki naj bi ga razumel oziroma zato, ker mu ni priložen prevod v ta jezik). Odločanje o vprašanjih povezanih s to pravico pa sodi v sfero odločanja nacionalnega sodišča, ki v zadevi odloča v izvorni državi članici.²

10Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) izpodbijani sklep razveljavilo. Ker sodišče prve stopnje kot organ za sprejem ni bilo pristojno odločati o pravočasnosti in pravilnosti načina zavrnitve sprejema pisanj tujega sodišča, se pritožbenemu sodišču do pravilnosti te presoje ni treba opredeljevati.

¹ To je z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II te Uredbe.
² Glej tudi odločbo VSL II Cp 2108/2020, v kateri je bilo zavzeto smiselno enako stališče (pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo o pristojnosti organa za sprejem presojati pravočasnost zavrnitve sprejema pisanja oziroma o s tem povezanim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje).