VSK sklep II Cpg 180/2006

Pritožba dolžnika A.S. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrglo ugovor dolžnika A.S. z dne 31.5.2006, vloženega zoper sklep z dne 3.6.2002.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik A.S. vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je vložil ugovor na sklep o izvršbi, izdan 3.6.2002, na podlagi obrazložitve Višjega sodišča v Kopru, ko je le-to zavrnilo pritožbo dolžnika, da ni bil nikoli družbenik osnovnega dolžnika in podredno, da že od 30.6.1993 ni bil več delničar družbenika osnovnega dolžnika. Skladno z navedenim napotilom je podal ugovor po 56. čl. ZIZ. V izpodbijanem sklepu je napačno ugotovljeno dejansko stanje v edinem stavku obrazložitve sklepa, v katerem sodišče ugotavlja, da vloge, glede na vsebino, ni mogoče šteti kot ugovor po izteku roka. Čeprav je obrazložitev nejasna in neobrazložena, izpodbija ugotovitev, da naj ne bi bili podani ugovorni razlogi po 56. čl. ZIZ. Meni, da je podan razlog iz 55. čl. ZIZ, saj se ugovorni razlog nanaša na terjatev samo, na sam obstoj terjatve do tretjega dolžnika, ali je sploh verjetno izkazana, glede na to, da ni bil več družbenik oziroma delničar. To dejstvo je nedvomno nastalo po sklepu o izvršbi, saj je po njegovi izdaji ustavno sodišče z odločbo prvo zadržalo izvajanje ZIZ v tem delu in je sodišče celo prekinilo izvršilni postopek. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča o ustavnosti nekaterih členov Zakona o finančnem poslovanju podjetij izhaja, da mora sodišče presoditi, ali so družbeniki t.i. aktivni, pravi družbeniki in s tem odgovorni za obveznosti družbe, če pa družbeniki takega vpliva niso imeli, so t.i. pasivni, nepravi družbeniki in za obveznosti ne odgovarjajo. Smiselno je vse vsebinske razloge, zakaj ni t.i. aktivni družbenik, navedel že v ugovoru in jih v izogib ponavljanju ponovno enako zatrjuje. Kot določa 56. čl. ZIZ, lahko dolžnik te razloge uveljavlja do konca izvršilnega postopka, saj jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati zoper sklep o izvršbi.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper prvotnega dolžnika izdan že 12.4.1994 (in je postal pravnomočen 25.4.1994). Po izbrisu tega dolžnika iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l. RS št. 54/99 s sprem.), pa tudi po izbrisu njegovega družbenika na isti pravni podlagi, je upnik predlagal nadaljevanje postopka zoper sedanje dolžnike, družbenike izbrisane družbe, sodišče prve stopnje pa je temu predlogu ugodilo in je 3.6.2002 izdalo sklep, s katerim je poleg tega tudi dovolilo izvršbo z izvršilnimi sredstvi, nanašajočimi se na nove dolžnike. Po podatkih obravnavanega spisa je bil ta sklep pritožniku kot enemu od novih dolžnikov vročen 19.5.2003, skupaj s sklepom z dne 20.3.2003. Znotraj 8-dnevnega roka od dneva vročitve navedenih sklepov pa pritožnik ni vložil ugovora ali pritožbe zoper sklep z dne 3.6.2002, ampak je vložil le pritožbo zoper sklep z dne 1.7.2002 in zoper sklep z dne 20.2.2003, kot je to ugotovilo Višje sodišče v Kopru v svojem sklepu z dne 22.9.2005 (opravilna številka II Cpg 31/2005), ko je ti pritožbi obravnavalo in ju je zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sklep z dne 3.6.2002 je pritožnik 15.7.2003 vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 10.11.2005 )II Cpg 237/2005) zavrglo kot prepozno, ker je ugotovilo, da mu je bil sklep z dne 3.6.2002 vročen že 19.5.2003 in je 8-dnevni rok za vložitev pritožbe že potekel. Pa četudi bi bila ta pritožba obravnavana kot ugovor zoper sklep z dne 3.6.2002, bi lahko bila odločitev le njegovo zavrženje, enako kot je bil zavržen tudi ugovor tega dolžnika z dne 31.5.2006 zoper sklep z dne 3.6.2002. Gre za to, da dolžnik sicer v principu pravilno opozarja, da je ugovor po izteku roka iz 56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mogoče vložiti vse do konca izvršilnega postopka. Vendar pa je v zvezi s tem pomembno določilo 2. odst. 56. čl. ZIZ, po katerem mora dolžnik v takšnem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve, pri čemer sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Za konkretni primer to pomeni, da bi se razloge, ki jih je dolžnik navajal v ugovoru, vloženem 31.5.2006, pa tudi v pritožbi zoper sklep z dne 3.6.2002, vloženi 15.7.2003 (da je ob ustanovitvi družbe O. d.d. prevzel le eno delnico, katero je že 30.6.1993 prodal V.S., da je kot lastnik ene delnice bil pasivni delničar oz. da po 1.7.2003 sploh ni bil več delničar), lahko uveljavljal že v roku 8 dni od prejema sklepa z dne 3.6.2002, torej najkasneje do 27.5.2003, vendar pa tega ni storil. Vsi razlogi, ki jih je uveljavljal v ugovoru z dne 31.5.2006 (pa tudi v pritožbi zoper sklep z dne 3.6.2002, vloženi 15.7.2003), so bili ob vročitvi sklepa z dne 3.6.2002 pritožniku že znani, znana je bila tudi odločitev Ustavnega sodišča o aktivnih oz. pasivnih družbenikih (odločba št. U-135/00-77 z dne 9.10.2002), dolžnik pa niti ni zatrjeval, da navedenih razlogov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v pravočasnem ugovoru zoper sklep z dne 3.6.2002.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.