VSRS Sodba U 853/94-8

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv mentorica. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnica, ki je zaposlena na srednji šoli, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v pedagoški naziv po 1. odstavku 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92), ker nima ustreznega strokovnega izpita v skladu z določbo 200. in 201. člena zakona o usmerjenem izobraževanju (v nadaljevanju: ZUI, Uradni list SRS, št. 11/80, 35/89 in Uradni list RS, št. 8/90 in 67/93). Tožnica je opravila izpit po določbah pravilnika o strokovnih izpitih zdravstvenih uslužbencev, ki ne ustreza strokovnemu izpitu, ki je določen za opravljanje del in nalog učitelja v srednji šoli.

Tožnica v tožbi navaja, da je diplomirala na višji šoli za zdravstvene delavce v letu 1980 in se takoj zaposlila na Srednji šoli kot učiteljica zdravstvene nege. Na opravljanje strokovnega izpita je bila napotena "na ministrstvo za zdravstvo" in je izpit tudi uspešno opravila. V letu 1987 je diplomirala na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju - zdravstvena smer. V okviru tega študija je opravila tudi potrebne pedagoške andragoške izpite, ostale pedagoško andragoške izpite pa je opravila na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Že 14 let živi v prepričanju, da izpolnjuje vse pogoje za delo, ki ga opravlja vestno in dobro, saj je "bila zavedena in se ne počuti krivo." Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je tožnica v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva opravila strokovni izpit za naziv višja medicinska sestra, s čimer si je pridobila pravico samostojno opravljati naloge zdravstvenega varstva v tem nazivu in ne tudi pravice samostojnega opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela v šoli. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da v naziv mentor po 5. členu pravilnika lahko napreduje pedagoški delavec, ki poleg ostalih pogojev ima tudi strokovni izpit opravljen v skladu z ZUI. Navedeni zakon namreč določa, da učitelji, sodelavci in drugi strokovni delavci v srednjih šolah po pripravniški dobi opravljajo strokovni izpit po tem zakonu, s katerim dokažejo sposobnost za samostojno opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (199., 200., 201. in 202. člen). Tožnica ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je opravila strokovni izpit s področja zdravstvenega varstva. Tožena stranka pravilno zaključuje, da navedeni strokovni izpit ne ustreza strokovnemu izpitu, ki je določen za opravljanje del in nalog učitelja v srednji šoli. Kot pravno podlago za opravljeni tožničin strokovni izpit, tožena stranka sicer napačno citira zvezni predpis s področja zdravstvenega varstva in ne republiške predpise, na podlagi katerih je tožnica dejansko opravila strokovni izpit. Toda po mnenju sodišča ta nepravilnost ni mogla vplivati na odločitev, ker je bistveno to, na katerem strokovnem področju je tožnica opravila strokovni izpit, to dejstvo pa ni sporno. Ker torej tožnica nima strokovnega izpita s področja vzgojnoizobraževalnega dela po ZUI, je pravilen sklep tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv mentorica. Tožničina zahteva za napredovanje v naziv mentorica je bila torej zavrnjena zato, ker ne izpolnjuje pogoja ustreznega strokovnega izpita in ne zato, da ne bi imela predpisane strokovne izobrazbe, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na ustrezno strokovno izobrazbo. Pogoji za napredovanje v naziv mentorica so namreč določeni kumulativno, kar pomeni, da pedagoški delavec ne more napredovati v naziv, če ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, zato je tožničina zahteva bila utemeljeno zavrnjena.

Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da je tožnica bila zavedena glede opravljanja strokovnega izpita, saj organ o napredovanju v naziv odloča na podlagi objektivnih dejstev, pri čemer ni mogoče upoštevati okoliščin, ki so nanje lahko vplivale.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, katerega je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.