VSRS Sodba U 661/94-8

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 14.1.1994.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin zahtevek za napredovanje v naziv mentorica. Ugotovila je namreč, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv po 1. odstavku 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. Tožnica ima le srednješolsko izobrazbo, nima pa dokazila o opravljenem preizkusu znanja, ki ga izda visokošolska organizacija, da obvlada dopolnilna specialna pedagoška znanja, ki so potrebna za usposabljanje otrok določene vrste motenosti. Takšen preizkus znanja bi morala tožnica opraviti v skladu s 1. in 2. členom pravilnika o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v organizacijah za usposabljanje (Uradni list SRS, št. 10/78) v treh letih po sklenitvi delovnega razmerja.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe zakona in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je v vzgoji in izobraževanju zaposlena že več kot 21. let. Po zakonu o srednjem šolstvu in po zakonu o poklicnem izobraževanju je izpolnjevala vse pogoje za poučevanje v srednjem šolstvu. Pravico do vzgojno - izobraževalnega dela v srednjem šolstvu ji daje tudi 226. člen zakona o usmerjenem izobraževanju. Ustrezno izobrazbo ima tudi po 3. odstavku 1. člena pravilnika o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v organizacijah za usposabljanje. V skladu z 2. členom tega pravilnika se je dodatno usposabljala in izobraževala za pridobitev specialnih znanj za potrebe svojega dela v vzgojno - varstvenem zavodu. Navedena znanja si je z udeležbami na raznih seminarjih pridobivala ves čas svojega pedagoškega dela na področju vzgoje in usposabljanja otrok z motnjami. Vse od uveljavitve navedenega pravilnika pa ni imela možnosti preveriti in dokazati pridobljena specialna pedagoška znanja na preizkusu pri ustrezni visokošolski organizaciji, ker Pedagoška akademija v Ljubljani takšnega preverjanja ni organizirala oziroma izvajala. Zato ne more razumeti, da po eni strani izpolnjuje pogoj ustrezne stopnje in smeri izobrazbe (3. odstavek 1. člena pravilnika o pogojih ....), v praksi pa ji ni omogočeno dokazati specialnega pedagoškega znanja, ki se tudi zahteva po istem pravilniku. Pri tem posebej opozarja, da si je vseskozi z vsemi oblikami izobraževanja prizadevala pridobiti potrebna specialna znanja za delo z otroki z motnjami, s katerimi dela že vrsto let. K temu jo je spodbujala želja, da otrokom čimbolj pomaga, pa tudi sama specifika dela. Ker ni kriva za to, da zahtevanega potrdila o opravljenem preizkusu specialnega pedagoškega znanja ne more predložiti toženi stranki, in ker meni, da izpolnjuje vse pogoje za delo z otroki z motnjami, predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o podelitvi naziva ter toženi stranki naloži zagotovitev sredstev Vzgojno - varstvenemu zavodu za razliko v njeni plači za čas od 22.2.1993 do pravnomočnosti sodbe; podrejeno pa predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno utemeljuje razloge izpodbijane odločbe. Meni, da je pravno nepomembno, če tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti potrdila o opravljenem preizkusu specialnih pedagoških znanj, ki so potrebna za usposabljanje otrok določene vrste motenosti. Tožnica tudi ne more uveljavljati pravice do dodatka k plači, saj zakon o splošnem upravnem postopku določa le instrukcijski rok za odločanje in ne prekluzivnega.

Tožba je utemeljena.

Po pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93, v nadaljevanju: pravilnik), ki je urejal pogoje za napredovanje v pedagoški naziv v času izdaje izpodbijane odločbe, je bil poleg pogojev, določenih v 5. členu, na katerega se brez utemeljitve sklicuje tožena stranka, za napredovanje v naziv določen tudi splošni pogoj glede strokovne izobrazbe, določen v 2. členu ter podrobneje opredeljen v 9. členu pravilnika. Ta splošni pogoj izpolnjuje tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojno izobraževalnega dela (9. člen). Pogoji glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci organizacij za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, so na podlagi 3. odstavka 35. člena zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76, 1/89 in 8/90) določeni s pravilnikom o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v organizacijah za usposabljanje (Uradni list SRS, št. 10/78, v nadaljevanju: pravilnik o pogojih). Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da mora oseba, ki ima le srednješolsko izobrazbo (in ne ustrezne višje ali visoke specialne pedagoške izobrazbe, ki je kot pogoj za opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela v organizacijah za usposabljanje sicer določena v 1. odstavku 1. člena pravilnika o pogojih), po 2. členu tega pravilnika pridobiti ustrezna dopolnilna znanja za usposabljanje otrok določene vrste motenosti, kar se izkazuje s potrdilom ustrezne visokošolske organizacije. Toda, če stranka nima možnosti za pridobitev takšnega potrdila, ker ustrezna visokošolska organizacija dopolnilnega izobraževanja za pridobitev znanj v smislu 3. odstavka 2. člena pravilnika o pogojih ni organizirala, mora tožena stranka po presoji sodišča tudi na drug način ugotavljati, ali stranka izpolnjuje pogoj ustreznih dopolnilnih znanj za usposabljanje določene vrste motenosti. Tožena stranka namreč le iz razloga, ker tožnica ni predložila dokazila o preizkusu znanja iz 3. odstavka 2. člena pravilnika o pogojih, ne more zavrniti napredovanja v pedagoški naziv, če tožnica opravlja vzgojno izobraževalno delo v organizaciji za usposabljanje, kar bi kazalo na to, da zanj vendarle izpolnjuje predpisane pogoje, s tem pa tudi uvodoma navedeni splošni pogoj za napredovanje v smislu 9. člena pravilnika.

Ker dejanske okoliščine v navedenem smislu v izpodbijani odločbi niso bile ugotovljene, so pa za odločitev v tej zadevi bistvene, sodišče ne more rešiti spora. Odločbo je moralo zato odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, RS št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Na pravno mnenje in pripombe dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).