VSRS Sodba U 757/93-6

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 20.4.1993 odpravi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetovalec. V obrazložitvi navaja, da po 2. členu pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92) lahko napreduje v naziv pedagoški delavec, ki ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom. Tožnica ima visokošolsko izobrazbo I. stopnje, s strokovnim naslovom predmetni učitelj matematike in fizike ter poučuje matematiko in fiziko na Srednji elektro računalniški šoli. Učitelj splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov v srednji šoli je lahko tisti, ki ima visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri (175. člen zakona o usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, št. 11/80 - ZUI). Ker tožnica nima predpisane visoke izobrazbe, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv.

Tožnica v tožbi navaja, da se je 1.9.1966 zaposlila kot učiteljica matematike na osnovni šoli. V aprilu 1972 se je zaposlila na delovnem mestu učiteljice matematike na srednji poklicni šoli, za kar je izpolnjevala vse razpisne pogoje (visokošolska izobrazba I. stopnje, opravljeni strokovni izpit in pedagoška andragoška izobrazba). Z uveljavitvijo zakona o usmerjenem izobraževanju sta se združili srednja poklicna elektro šola in srednja tehnična elektro šola. O izpolnjevanju pogojev za poučevanje posameznih predmetov za učitelje, ki so poučevali na srednji poklicni šoli, si je vodstvo šole pridobilo mnenje Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje z dne 7.5.1985, iz katerega je razvidno, da lahko opravlja vzgojno izobraževalno delo. Zato lahko napreduje tudi v naziv, ker po 9. členu pravilnika v naziv napreduje tudi delavec, ki nima ustrezne izobrazbe, vendar lahko na podlagi zakona opravlja vzgojno izobraževalno delo. Meni, da tožena stranka neutemeljeno negira določbo 2. odstavka 226. člena zakona o usmerjenem izobraževanju. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da po določbi 1. odstavka 226. člena citiranega zakona učitelji, ki nimajo visoke izobrazbe II. stopnje, lahko po uveljavitvi zakona opravljajo vzgojno izobraževalno delo, če so do uveljavitve zakona najmanj 15 let opravljali vzgojno izobraževalno delo in so si pridobili pedagoško andragoško izobrazbo. Tega pogoja tožnica ne izpolnjuje, ker je z delom v vzgoji in izobraževanju pričela šele 1.9.1966. Navedeno zakonsko določbo je enako razlagal tudi takratni Republiški komite za vzgojo in izobraževanje v odgovoru z dne 7.5.1985, na katerega se sklicuje tožnica. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na določbo 2. člena navedenega pravilnika, po kateri v posamezni naziv lahko napreduje tisti, ki poleg ostalih pogojev ima tudi strokovno izobrazbo, določeno z zakonom. Ugotovitev, da zakon o usmerjenem izobraževanju v 175. členu določa, da učitelj splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov v srednji šoli mora imeti ustrezno izobrazbo visoke smeri, ter da tožnica nima takšne izobrazbe ni sporna. Toda tožnica zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela in zato meni, da lahko napreduje v naziv. Po oceni sodišča je ta tožbeni ugovor utemeljen. Po 9. členu citiranega pravilnika namreč lahko napreduje tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojno izobraževalnega dela. Glede izobrazbe, kot enega izmed pogojev za napredovanje, je tako v 9. členu določena izjema od splošnega pravila (2. člen). Ker tožena stranka v dosedanjem postopku ni ugotavljala, ali tožnici zakon dovoljuje opravljanje vzgojno izobraževalnega dela na srednji šoli, je dejansko stanje o odločilni dejanski okoliščini ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je preuranjen sklep, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zatrjuje, da tožnica do uveljavitve zakona o usmerjenem izobraževanju ni opravljala najmanj 15 let vzgojno izobraževalnega dela in zato ne izpolnjuje pogoja določenega v 1. odstavku 226. člena cit. zakona. To je sicer točno, vendar se tožnica izrecno sklicuje na mnenje Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo z dne 7.5.1985, po katerem učitelji matematike z višjo izobrazbo, ki so do 7.5.1980 najmanj 3 leta opravljali vzgojno izobraževalno delo in so si pridobili pedagoško andragoško izobrazbo, lahko še naprej opravljajo vzgojno izobraževalno delo v srednji šoli oziroma poučujejo matematiko. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na določbo 2. odstavka 226. člena citiranega zakona, po kateri lahko še naprej opravljajo vzgojno izobraževalno delo na srednjih šolah učitelji, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovno teoretičnih predmetov po zakonu o srednjem šolstvu in so do uveljavitve zakona (to je 7.5.1980) najmanj 3 leta opravljali vzgojno izobraževalno delo. V ponovnem postopku bo zato tožena stranka morala dopolniti dokazni postopek in izrecno ugotoviti, ali zakon dovoljuje tožnici opravljanje vzgojno izobraževalnega dela in sicer poučevanje matematike in fizike na srednji šoli (226. člen) in zavzeti stališče ali sme poučevati navedena predmeta le učitelj, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 226. člena ali pa lahko opravlja to delo tudi učitelj, ki izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 226. člena, kot to zatrjuje tožnica. Če bo ugotovila, da tožnici zakon dovoljuje poučevanje, bo seveda morala ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje tudi ostale pogoje, določene za napredovanje v naziv (2. člen pravilnika). V ugotovitvenem postopku pa bo tožnici morala dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Ugotovljeno dejansko stanje mora biti navedeno v odločbi in odločba mora biti obrazložena tako, da jo bo ob eventuelnih ugovorih mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, iz podatkov spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožnici bila dana možnost sodelovanja v postopku, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena cit. zakona. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiška predpisa.