VSRS Sodba U 786/95-7

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv mentorica. Svojo odločitev je oprla na dejstvo, da vlagateljica zahteve ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe za poučevanje klavirja, saj ima le srednješolsko izobrazbo za klavir, po Zakonu o glasbenih šolah pa se za učitelje v glasbeni šoli zahteva višja ali visoka izobrazba ustreznega glasbenega izobraževalnega zavoda. Predmete, za katere si ni mogoče pridobiti ustrezne izobrazbe, pa lahko poučujejo učitelji z ustrezno srednjo izobrazbo (21. člen). To za predmet, ki ga poučuje tožnica, torej klavir, ne velja, saj si je za ta predmet mogoče pridobiti višjo izobrazbo. Za tožnico, ki se je zaposlila v glasbeni šoli 1.9.1985 tudi ni mogoče uporabiti prehodne določbe 30. člena navedenega zakona, ki se je nanašala le na učitelje, ki so že najmanj 10 let delali na vzgojno - glasbenem področju ob uveljavitvi tega zakona, torej dne 31.5.1971, prav tako pa tudi ne prehodne določbe 153. člena Zakona o osnovni šoli, ki je bil uveljavljen 1.3.1980.

Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilno uporabljenih določb Zakona o glasbenih šolah. Končala je srednjo šolo za klavir, nato pa je nadaljevala študij na Akademiji za glasbo, oddelek za glasbeno pedagogiko in ga tudi uspešno končala. Poučevala je klavir na Glasbeni šoli v ..., predavala je na Gimnaziji ..., sedaj pa poučuje klavir na Glasbeni šoli v ... V glasbeni šoli poučuje klavir, ker so kadrovske težave. Sicer pa je v času svojega študija glasbene pedagogike igrala na številne inštrumente, tudi na klavir. Ker se je udeležila številnih klavirskih šol in tudi rednih klavirskih seminarjev, je bila seznanjena z vsemi novostmi na tem področju tako, da je njen pristop do poučevanja tega predmeta poklicen in strokoven. Ne glede na dejstvo, da nima ustrezne formalne strokovne izobrazbe, pa je s svojim dodatnim prostovoljnim izobraževanjem in svojo zavzetostjo, na visoki strokovni ravni. Predlaga, da sodišče ponovno ugotovi dejansko stanje in o stvari odloči samo oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, zavrača tožbene navedbe in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi sama navaja, da nima ustrezne formalne strokovne izobrazbe za poučevanje klavirja v glasbeni šoli, vendar kljub temu meni, da je s svojim dodatnim prostovoljnim izobraževanjem in svojo zavzetostjo, na visoki strokovni ravni. V zvezi z navedeno tožničino navedbo sodišče opozarja na 2. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94), ki določa, da v posamezni naziv lahko napredujejo zaposleni v osnovnem in srednjem izobraževanju, ki imajo strokovno izobrazbo, določeno z zakonom oziroma jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela, ki so opravili strokovni izpit in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom. Torej po pravilniku lahko napreduje v naziv oseba, zaposlena v vzgojnoizobraževalni organizaciji, ki ima strokovno izobrazbo, določeno v zakonu. Ker je tožnica učiteljica klavirja v glasbeni šoli, se v tem primeru uporablja Zakon o glasbenih šolah, ki v 21. členu določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati učitelji v glasbeni šoli. Po tej zakonski določbi so lahko učitelji v glasbeni šoli tisti, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo ustreznega glasbenega izobraževalnega zavoda. Ta zakonska določba predvideva tudi izjemo, in sicer za tiste predmete, za katere si ni mogoče pridobiti ustrezne višje ali visoke izobrazbe. Tožnica ne trdi, da si za predmet poučevanje klavirja ni mogoče pridobiti višje ali visoke izobrazbe. Zato je, po mnenju sodišča, tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica, ki ima iz predmeta, ki ga poučuje, to je klavir, le srednjo strokovno izobrazbo, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za poučevanje tega predmeta. Zato tudi ne izpolnjuje pogoja, določenega v pravilniku za napredovanje v naziv mentorica.

Glede na navedeno sodišče v tem primeru nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe določb Zakona o glasbenih šolah. Torej navedb, s katerima tožnica izpodbija odločbo tožene stranke, ni moglo upoštevati. Zato je zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).