VSRS Sodba I Ips 296/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici sta bila A.D. in S.K. spoznana za kriva, in sicer A.D. kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ), S.K. pa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi v katerih je bila obdolženemu A.D. določena kazen enega leta zapora, S.K. pa kazen enega leta in šest mesecev zapora, obema s preizkusno dobo treh let. Sodišče jima je po prvem odstavku 69. člena KZ formalno odvzelo še sicer že zaseženo orožje. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je iz opisa dejanja izpustilo orožje za katerega hrambo je ocenilo, da predstavlja prekršek, v odločbi o kazenskih sankcijah pa tako, da je namesto pogojne obsodbe obtoženemu A.D. izreklo kazen enega leta zapora, obtoženemu S.K. pa kazen enega leta in šestih mesecev zapora, sicer je pritožbo zagovornika obtoženega D. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega S.K. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 372. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče višje stopnje je sicer res spremenilo izrek ter zmanjšalo kriminalno količino, ki je bila očitana obsojencu vendar je tudi obrazložilo, da to teže kaznivega dejanja bistveno ne zmanjšuje. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo glede količine razstrelilne snovi in zaključilo ter ustrezno obrazložilo, da že samo hranjeno razstrelivo po sebi pomeni veliko količino, torej tudi brez nabojev, ki niso predmet pravnomočne sodbe. Tako kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana. Prav tako po pregledu spisa in obeh izpodbijanih sodb ni zaznati nikakršne protispisnosti med razlogi sodbe in podatki spisa. S tem, ko se spušča v razlago in oceno dokazov, zahteva izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz nedopustnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede razmerja med prekrškom in kaznivim dejanjem pa vrhovni državni tožilec meni, da ne glede na dejstvo, da je posamezna izvršitvena oblika prekrška napisana kot sopomenka izvršitvene oblike kaznivega dejanja, se izvršitvena oblika v tem (kvalificiranem) primeru razlikuje predvsem v veliki količini prepovedanega orožja oziroma razstreliva. Pravni standard velike količine v tej zadevi nedvomno predstavlja presežek nad normo prekrška in zato uporaba stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS navedene v zahtevi ni mogoča.

4Zagovornica obsojenca v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti vztraja pri navedbah v zahtevi.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zagovornica v zahtevi sodišču očita kršitev kazenskega zakona iz 372. člena KZ, saj gre v konkretni kazenski zadevi glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8.1.2009 zgolj za prekršek in ne za kaznivo dejanje.

7Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo je bil S.K. pravnomočno spoznan za krivega, da je v nasprotju s 3. členom Zakona o orožju pridobil in hranil eksploziv in strelivo katerega promet posameznikom ni dovoljen, pri čemer gre za razstrelilne snovi v veliki količini in ki pomenijo nevarnost, in sicer, da je dne 14.6.2007 v Ljubljani za 600,00 EUR kupil, dne 15.6.2007 pa v hali v Novi Gorici hranil 2422 g vojaškega brizantnega razstreliva, pri tem pa je razstrelivo prepovedano orožje. S tem je po stališču nižjih sodišč izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ. Gre torej za kvalificirano obliko kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi, ki ga od temeljnega kaznivega dejanja loči bodisi velika količina, ali večja nevarnost (ali če je dejanje storjeno v skupini).

8V 19. točki 81. člena Zakona o orožju (ZOro) je predpisana globa za nabavljanje ali posedovanje prepovedanega orožja, iz 1. točko 4. člena tega zakona, torej orožja, katerega nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetjem ni dovoljena, razen, če s tem zakonom ni določeno drugače. Med to orožje pa med drugim spada tudi vojaško orožje in strelivo ter eksplozivno orožje (kategorizacija je v 3. členu ZOro – kategorija A).

9Ustavna odločba, na katero se sklicuje vložnica v zahtevi, se je nanašala na prvi odstavek 310. člena KZ in sicer v delu, kjer gre za izvršitev kaznivega dejanja storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen“. Za ta del je ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Izhajajoč iz načela določnosti pravnih pravil kot enega od načel pravne države (2. člen Ustave RS), je potrebno, da se vsako pravno pravilo jasno loči od drugih pravnih pravil. To še posebej velja za razmerje med kaznivim dejanjem in prekrškom. Stanje v pravnem redu, ko je med kaznivim dejanjem in prekrškom popolno prekrivanje, tako da med njima ni jasne ločnice, oziroma, da dispozicija kaznivega dejanja v primerjavi z dispozicijo prekrška ostane brez kakršnegakoli presežka, predstavlja namreč kršitev načela pravne države. Ob upoštevanju ustaljenih metod razlage pravnih pravil je Ustavno sodišče presodilo, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov iz prvega odstavka 310. člena KZ v delu, ki je bil že omenjan, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro. Ta določa, da se za prekršek kaznuje posameznik, ki poseduje orožje in strelivo brez ustrezne listine.

10V konkretnem primeru je situacija drugačna. Ne samo da tokrat ne gre za hrambo orožja, katerega promet je omejen (kjer je nevarnost za pravno zavarovano dobrino bistveno manjša), temveč se tudi opisa oziroma dispoziciji kaznivega dejanja in prekrška ne prekrivata. Opis obravnavanega nezakonitega ravnanja v KZ se namreč od prekrška loči tako po kvalitativni (vojaško brizantno razstrelivo glede na količino pomeni večjo nevarnost), kot po kvantitativni plati (velika količina – 2422 g vojaškega brizantnega razstreliva). Ravno ta večja količina, ki pomeni veliko nevarnost (kar vse ugotavlja sodišče v sodbi), pomeni tisti dodatni element, zaradi katerega ni mogoče govoriti, da se besedilo prekrška in kaznivega dejanja prekrivata oziroma, da je ta zakonska določba tako nejasna oziroma nedoločna, da bi lahko bila neustavna.

11Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki naj bi ga storilo sodišče druge stopnje s tem, da je kljub zmanjšanju kriminalne količine obdolžencu s strani sodišča prve stopnje določeno kazen v trajanju enega leta in šest mesecev zapora izreklo.

12Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče bo torej storilo to kršitev, če bo izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če bo izreklo kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali če ne bo izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V konkretnem primeru je sodišče obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane in zato o očitani kršitvi ni mogoče govoriti. Podlago za spremembo kazenske sankcije iz pogojne v nepogojno pa je imelo v pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji. Razloge, zakaj je kazensko sankcijo spremenilo, je navedlo v sodbi, prav tako pa je tudi pojasnilo, da del očitka, ki ga je izpustilo iz izreka, ni zmanjšal kriminalne količine v taki meri, da bi to lahko karkoli vplivalo na težo kaznivega dejanja. Tako tudi ni podana 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo nadalje v zvezi z obrazložitvijo kazenske sankcije v zahtevi uveljavlja zagovornica.

13Izražanje dvomov v to, ali je razstrelivo bilo nevarno ali ne ter drugačno tolmačenje mnenja izvedenca, pa ne predstavlja očitka procesne ali materialno pravne določbe temveč le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

14Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.