VSM Sklep II Ip 356/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo vlogo upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

2Zoper odločitev se pritožuje upnik in uveljavlja vse pritožbene razloge¹. Najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z razlago v izpodbijanem sklepu postavilo mejo dokaznega standarda, kdaj je upravičeno izdati evropski nalog za zamrznitev bančnih računov nerazumno visoko, kar upnika postavlja v nezavidljiv položaj v zvezi s pravico do zasebne lastnine² in mu onemogoča izrabo pravnih sredstev ter s tem dostopa do sodišča³. Meni, da je v svojem predlogu utemeljeval vse okoliščine in konkretno ravnanje dolžnika, ki upravičuje izdajo naloga. Ponovno izpostavlja okoliščine v zvezi z blokiranimi transakcijskimi računi v domači državi (zaradi katerih je negotovinsko poslovanje dolžnika v Republiki Sloveniji onemogočeno), nadalje glede ustanavljanja prostovoljnih notarskih zastavnih pravic na premičninah v korist povezanih oseb, kot tudi v zvezi s slabim finančnim stanjem dolžnika in njegovim prihodnjim poslovanjem (izguba koncesije za prirejanje iger na srečo). Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dolžnikovega dosedanjega ravnanja v izvršilnem postopku. Pretirano ozko in neživljenjsko je nadalje utemeljevanje sodišča prve stopnje, da bi moral upnik dokazovati konkretno dejansko nevarnost v Republiki Italiji in da ne zadošča upnikovo sklicevanje na predhodna ravnanja dolžnika v Republiki Sloveniji. Namen Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 655/2014) je učinkovito zavarovanje interesov upnika, ko ima dolžnik TRR v drugi državi članici. Razlogi za izdajo naloga se nanašajo na dolžnika kot osebo in predvsem na njegovo siceršnje ravnanje in ne na teritorij oziroma državo, v kateri se predlaga zavarovanje. Če je izkazana nevarnost v domači državi članici, ni nobenega razumnega dvoma, da bo dolžnik v drugi državi članici ravnal s svojim premoženjem drugače. Ob tem še izpostavlja ureditev izvršbe v Republiki Italiji, po kateri se dolžnika pred izvršbo obvesti in se mu postavi rok, ki ni krajši od 10 dni, da lahko prostovoljno izpolni upnikovo terjatev. Na tak način je dolžnik dejansko obveščen o teku izvršbe in lahko svoje premoženje odtuji ali skrije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov ugodi. Priglaša in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti⁴ je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, konkretno bančnega računa dolžnika v Republiki Italiji. Pravna podlaga za odločanje o predlogu upnika so določbe Uredbe št. 655/2014, pri čemer so pogoji za izdajo naloga za zamrznitev določeni v 7. členu⁵.

6Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb citirane uredbe (in pojasnil iz 14. uvodne izjave v njeni preambuli) presodilo, da dejstva, ki jih v vlogi navaja upnik, ne utemeljujejo izdaje naloga za zamrznitev. Svojo presojo, s katero soglaša tudi sodišče druge stopnje, je utemeljilo z razumnimi, prepričljivimi in zadostnimi razlogi, ki jih v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema in se nanje sklicuje tudi sodišče druge stopnje. Glede izrecnih pritožbenih navedb pa dodaja:

7Iz samega besedila 1. točke 7. člena Uredbe št. 655/2014 izhajata dva ključna vsebinska pogoja za ugoditev predlogu za izdajo naloga za zamrznitev bančnega računa dolžnika v tujini: izkazanost nujnosti takšnega posega in izkazanost dejanskega tveganja, da bo brez takšnega ukrepa kasnejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Navedeno pomeni, da je potreben restriktiven pristop in zadostna konkretizacija navedb upnika v smeri ogroženosti. Prav temu je sodišče prve stopnje sledilo in tako očitku o „nerazumno visoko postavljeni meji dokaznega standarda“ ni slediti.

8Dejstvo je, da je upnik v svojem predlogu (vlogi) navajal dejstva in okoliščine v zvezi s stanjem premoženja in poslovanja dolžnika ter njegovega ravnanja (zgolj) v Republiki Sloveniji, čeprav temu ni mogoče vzeti vsake teže pri odločanju, sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da te okoliščine ne izkazujejo oziroma v zadostni meri nakazujejo, da bo bodoča izvršba v Republiki Italiji ovirana ali precej otežena. Poleg tega, da upnik ničesar ne pove o premoženju (ali neobstoju tega) dolžnika v Republiki Italiji (zaradi česar je težko sklepati o tem, ali bo izvršba tam uspešna ali ne), tudi navedbe o tem, kar se je dogajalo v Republiki Sloveniji ne prepričajo v nujnost izdaje predlaganega ukrepa.

9V tej zvezi sodišče druge stopnje zlasti izpostavlja (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da navedbe upnika v precejšnji meri „trčijo“ ob napotke za presojo iz preambule Uredbe, ki določenim okoliščinam zmanjšujejo pomen v smislu razloga za izdajo naloga. To se zlasti nanaša na navedbe o slabem finančnem stanju dolžnika oziroma njegovem poslabševanju (blokade TRR-jev, izguba koncesije, povečevanje izgube,...) in o vlaganju pravnih sredstev v postopku izvršbe (v tej zvezi sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je vsaj sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku sledilo ugovornim navedbam dolžnika kot utemeljenim, tako da je težko sklepati o očitni zlorabi pravic s strani dolžnika).

10Prav tako ne gre pritrditi stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje upniku “naložilo“, da mora najprej doseči poplačilo svoje terjatve v domači državi. Razloge v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razumeti v smeri, da ne samo, da (po oceni sodišča prve stopnje) ni izkazano, da je dejansko ogrožena (bodoča) izvršba v Republiki Italiji, ampak da ni izkazano, da upnik ne bo uspešen z izvršbo v Republiki Sloveniji.

11Kot konkretizirano (subjektivno) ravnanje dolžnika bi bilo sicer mogoče obravnavati navedbe upnika v zvezi z obremenjevanjem premoženja (ustanavljanjem zastavnih pravic na premičninah), vendar zgolj dejstvo ustanovitve zavarovanja oziroma nevložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, samo po sebi ne izkazuje neutemeljenosti takšnega ravnanja dolžnika v odnosu do drugih njegovih upnikov (pa čeprav so to dejansko povezane družbe, kot to trdi upnik). Morebitna neobičajnost takšnega ravnanja dolžnika še ne dokazuje, da so te terjatve preostalih upnikov fiktivne oziroma drugače neutemeljene in da je zato ravnanje oziroma opustitev dolžnika v zvezi s temi šteti za izigravanje preostalih upnikov. Drugega ravnanja dolžnika v smeri zmanjševanja oziroma obremenjevanja premoženja (npr. prodaje po neustrezni ceni, neodplačne odsvojitve oziroma prenosi na druge subjekte) pa upnik ni zatrjeval.

12Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da vse obravnavane okoliščine (vsaka sama zase in vse skupaj) ne izkazujejo dejanskega tveganja, da bo dolžnik do trenutka, ko bo lahko upnik na dolžnikova sredstva v Republiki Italiji posegel z izvršbo, ta sredstva porabil, prikril ali zmanjšal do te mere, da izvršba ne bo uspešna. Tudi v tej zvezi sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so tovrstne navedbe upnika (da bo dolžnik sredstva z računa v Republiki Italiji dvignil oz. porabil) zgolj njegovo predvidevanje oziroma pričakovanje, ki pa nima zadostne opore v trditveno dokazni podlagi predloga.

13Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo upnikov predlog oziroma vlogo.

14Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje⁶.

15Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka⁷.

¹ 338. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)
² 67. člen Ustave Republike Slovenije
³ 23. člen Ustave Republike Slovenije
⁴ Drugo odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ
⁵ „(1.) Sodišče izda nalog za zamrznitev če upnik predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga za zamrznitev nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. (2.) Kadar upnik v državi članici še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, v kateri je določeno, da mora dolžnik poplačati upnikov zahtevek, upnik predloži tudi zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da bo verjetno uspel v glavni stvari zahtevka zoper dolžnika.“
⁶ 2. točka 365. člena ZPPP v zvezi s členom 15 ZIZ
⁷ Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členim ZIZ