VSRS Sodba I Ips 43147/2017

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Velenju je obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v višini 1.375,67 EUR in sodno takso v višini 110,00 EUR ter odločilo, da je dolžan povrniti potrebne izdatke mladoletnega oškodovanca. Razsodilo je o premoženjskopravnem zahtevku ter mladoletnega oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev obsojenčevih ustavnih pravic iz 14., 19., 20., 22., 23., 25., 29. in 33. člena Ustave Republike Slovenije in 5., 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred „drugega sodnika“.

3Vrhovni državni tožilec svétnik mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo ocenjuje, da uveljavljane kršitve niso podane. Sprejema stališče drugostopenjskega sodišča, da opis obsojencu očitanega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, da gre za lahko telesno poškodbo, pa po njegovi oceni izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke. Vrhovni državni tožilec sprejema tudi razloge sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje oškodovanca in za izvedbo rekonstrukcije, kakor tudi oceno, da ima izpodbijana pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in da med njimi ni nikakršnega nasprotja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4Obsojenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Zagovorniki med drugim uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ki da je podana zato, ker dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Utemeljujejo, da oškodovancu povzročena poškodba ne dosega kriterijev za lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002. Očitek dopolnjujejo z navedbo, da v opisu navedeni znak „začasna prizadetost dela telesa“ ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja iz 122. člena KZ-1, in da gre za nedopustno kombinacijo dveh zakonskih znakov, in sicer „začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa“ in „prizadete zunanjosti“.

6Iz opisa dejanja izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec takrat desetletnemu oškodovancu z udarcem lesene palice povzročil 3 do 4 cm dolgo odrgnino na zunanji strani levega stegna nad kolenom, zaradi katere je bil začasno prizadet del njegovega telesa. Sodišči sta se pri presoji vrste in teže poškodbe in o njenem učinku oprli na izvid in mnenje sodne izvedenke sodnomedicinske stroke. V obrazložitvi sta navedli, da je odrgnina oškodovancu povzročila nekaj dnevne bolečine, ki ponavadi izzvenijo same po sebi in po zaceljenju ne pustijo trajnih posledic, zanje je značilna (le) prekinitev povrhnjice, zato je takšna rana, iz katere kri ne kaplja, temveč mezi, v nekaj minutah pokrita s strjeno krvjo. Ugotovljeno je bilo, da zaradi te poškodbe oškodovančeva zmožnost za delo ni bila zmanjšana niti ni bila prizadeta njegova zunanjost. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je v konkretnem primeru izpolnjen zakonski znak „začasno oslabljenega dela telesa“, saj navedba v opisu, da je bil „začasno prizadet del oškodovančevega telesa“ pomeni prav to. V opisu dejanja uporabljen termin „prizadet“ je namreč po oceni pritožbenega sodišča sopomenka za „oslabljen“ (SSKJ).

7Po ugotovitvah nižjih sodišč se je tako prizadetost oškodovančevega dela telesa (ki ni sopomenka za oslabljenost, ki pomeni intenzivnejši poseg) kazala z nekajdnevnimi bolečinami na mestu poškodbe, z mezenjem krvi, ki se je sproti strjevala v krasto, poškodba pa se je brez vsakršne terapije zacelila v enem tednu. Treba je pritrditi zagovornikom, da tako opisana stopnja prizadetosti oškodovančevega dela telesa, tkiva in/ali noge, ne dosega kriterija „začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa“, kar je eden od alternativnih zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena KZ-1.

8Vsakršna stopnja oziroma intenziteta prizadetosti telesne celovitosti poškodovane osebe namreč še ne dosega praga lahke telesne poškodbe. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive¹. Tudi začasna okvara ali oslabitev dela telesa ali organa pomeni takšno motnjo v normalnem delovanju dela telesa ali organa, ki ni zgolj neznatna². Zagovornik ima prav, da (zgolj) odrgnine, ki sicer predstavljajo poseg v telesno celovitost poškodovane osebe, v sodni praksi in pravni teoriji običajno niso prepoznane kot poškodbe, ki dosegajo stopnjo lahkih telesnih poškodb. V to kategorijo poleg odrgnin sodijo še nekatere druge blažje oblike poškodovančeve fizične prizadetosti, kot so praske, izpuljeni lasje, podplutbe in podobno³. Takšne spremembe na površini kože, čeprav jih medicinska znanost obravnava kot telesno poškodbo v smislu porušenja integritete površine kože, praviloma ne ustrezajo zakonskim znakom lahke telesne poškodbe⁴. Ne glede na to pa je pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe pod zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe vselej pridržana razpravljajočemu sodniku oziroma sodečemu senatu, in je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe in o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.

9Ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe, da je bil zaradi 3 do 4 cm dolge odrgnine na zunanji strani stegna začasno prizadet del oškodovančevega telesa, sicer kaže na določen vpliv poškodbe (odrgnine) na funkcionalnost oziroma uporabnost (tega) dela telesa, v konkretnem primeru tkiva in/ali spodnje okončine. Vendar pa ugotovljena stopnja oziroma intenzivnost tega vpliva v funkcionalnem smislu ne dosega oslabljenosti (ali okvare), ki bi presegala standard, ki velja za sled poškodbe. Po ugotovitvah nižjih sodišč je oškodovanec z opisano odrgnino utrpel le prekinitev povrhnjice kože, torej površinsko poškodbo, saj po ugotovitvah sodne izvedenke globoka udarnina oškodovancu ni nastala, mehka tkiva niso bila poškodovana, oškodovanec je bil le oplažen, zadet, za razliko od razpočne rane, za katero je poleg prekinitve kožnega pokrova običajno značilna še prekinitev podkožnih struktur, deloma tudi strukture mišice pod podkožjem, in ki lahko predstavlja okvaro in hkrati oslabitev tkiva kot dela poškodovančevega telesa⁵. Pri oškodovancu ugotovljena 3 do 4 cm dolga odrgnina na zunanji strani stegna glede na naravo, težo in ugotovljen učinek te poškodbe, ki se v bistvenem kaže v nekajdnevnih bolečinah poškodovanega dela telesa, na funkcionalnost le-tega ni imela pravno relevantnega vpliva oziroma ni predstavljala motnje v njegovem normalnem delovanju, ki bi bila kaj več kot neznatna. Kot to izhaja tudi iz drugih delov izvida in mnenja sodne izvedenke, odrgnina ni bila ploskovita in velikih dimenzij in ni ležala v področju velikega sklepa, zato pri oškodovancu ni povzročala funkcionalnih izpadov leve spodnje okončine in ni ovirala gibljivosti te. Ob odrgnini je bila prisotna tudi rahla rdečina, bolečine, ki jih je oškodovanec po poškodbi na poškodovanem delu telesa imel dan ali dva, pa so bile blage. Vrhovno sodišče glede na navedeno ne sprejema stališča drugostopenjskega sodišča, da pri oškodovancu s poškodbo povzročena začasna prizadetost dela telesa ustreza zakonskemu znaku začasne oslabljenosti (ali okvare) dela telesa.

C.

10S tem, ko sta nižji sodišči dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, pravno opredelili kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, sta prekršili določbe kazenskega zakona na način iz 4. točke 372. člena ZKP, saj sta glede kaznivega dejanja, ki je predmet obsodbe, uporabili zakon, ki ga ne bi bili smeli uporabiti. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Katera materialna kazenska določba se mora uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi ob upoštevanju stališč te sodbe. Posegi v telesno celovitost, ki ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, lahko namreč izpolnjujejo zakonske znake drugih kaznivih dejanj. Glede na naravo odločitve Vrhovno sodišče drugih z zahtevo uveljavljanih kršitev zakona ni presojalo.

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Šošič M., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, str. 414.
² Prav tam, str. 416.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002.
⁴ Prav tam, str. 415.
⁵ Prav tam, str. 416.