VSRS Sodba in sklep VIII Ips 6/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 183,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku iz naslova dodatka za poveljevanje za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR plača neto znesek 1.764,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi, da tožniku plača odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka v znesku 5.976,00 EUR z zakonskimi obrestmi (II. točka izreka) in mu povrne stroške postopka. Zaradi kasnejše taksne obveznosti je na vlogo tožnika izdalo še sklep o stroških postopka, s katerim je toženki naložilo, da tožniku povrne dodatne stroške.

V delu, ki je relevanten za presojo revizijskega sodišča, je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožnik na misiji v tujini opravljal funkcijo namestnika poveljnika JRD, za kar je prejemal dodatek za poveljevanje v višini 304,22 EUR¹ in funkcijo namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR, za kar ni prejemal dodatka. Obe funkciji je opravljal formalno in dejansko. Ker Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v 11. členu ne določa, da kumulacija dodatkov za poveljevanje ni dopustna, je tožniku prisodilo še dodatek za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklep delno spremenilo tako, da je v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo dodatka za poveljevanje, v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje znižalo odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka na znesek 5.628,00 EUR ter znižalo prisojene stroške postopka v sodbi in v posebnem sklepu (I. točka izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje). Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 382,50 EUR (II. točka izreka).

V zvezi z dodatkom za poveljevanje je najprej obrazložilo, da je bil tožnik z ukazom z dne 5. 10. 2018, ki je bil podaljšan z ukazom dne 26. 4. 2019, razporejen na formacijsko dolžnost namestnika, ki opravlja dela in naloge namestnika poveljnika JRD, z ukazom z dne 12. 10. 2018 pa imenovan tudi za namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR, pri tem pa mu je bila šele naknadno izdana odločba o plači z dne 25. 10. 2018, ki je zajela čas izdaje obeh ukazov. Tožnik odločbe v zvezi z višjim dodatkom ni izpodbijal. Ne glede na to je sodišče presodilo, da ni podana podlaga za priznanje dvakratnega dodatka. Ne gre za vprašanje, ali se funkciji izključujeta, saj za priznanje še enega istovrstnega podatka ni podlage v Uredbi. Nato je sodišče obrazložilo, da bi se drugačno vprašanje lahko izpostavilo v primeru, če bi tožnik zatrjeval poveljevanje po prvi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe, za kar bi mu pripadal višji dodatek; v takem primeru bi se postavilo vprašanje, ali mu poleg priznanega dodatka po drugi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe pripada še celoten višji dodatek iz prve alineje iste določbe, ali le razlika. Sodišče je navedlo tudi, da ne gre za vprašanje kumulacije različnih dodatkov, temveč utemeljenosti dvojnega istovrstnega dodatka, ki mu ne gre. Strinjalo se je tudi s pritožbo toženke, da ni mogoče opravljati dveh dolžnosti hkrati, tako da bi nastala podlaga za dvojno plačilo.

3Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 258/2020 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da tožniku v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 11. člena Uredbe pripada le en dodatek za poveljevanje.

4V reviziji se tožnik sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je med strankama nesporno, da je na misiji v času od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019 opravljal delo na dveh dolžnostih, ki sta različni. Zato meni, da mu za vsako od njih pripada dodatek za poveljevanje. Zaradi dveh dolžnosti, ki se nista podvajali, dolžnosti na teh pa niso bile iste, je to zanj posledično pomenilo velik obseg dela. Dodatek za poveljevanje mu pripada za obe dolžnosti, kar naj bi bil namen Uredbe, to pa naj bi bilo tudi logično, ker je vsaka funkcija oziroma dolžnost povezana z dodatnimi obremenitvami. Stališče sodišča druge stopnje je nevzdržno tudi z vidika načela enakosti, saj odstopa od primerljive sodne prakse pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 699/2012 in Pdp 924/2017. Ne gre sicer za enaka primera, vendar sta tožnika v obeh primerih opravljala dve različni dolžnosti, sodišče pa jima je prisodilo dodatek za poveljevanje po prvi in drugi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je bila odločba o plači izdana šele po ukazu o razporeditvi tožnika na še eno dolžnost namestnika poveljnika. Na to se je toženka sklicevala šele v pritožbi, pritožbeno sodišče pa takšnega argumenta ne bi smelo upoštevati, zaradi česar naj bi bistveno kršilo določbe postopka. Tudi sicer je dejstvo, da odločbe o plači ni izpodbijal, brezpredmetno.

5Toženka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Revizija je bila predlagana le glede materialnopravnega vprašanja, ali tožniku pripadata dva ali le en dodatek za poveljevanje, ne pa tudi glede bistvenih kršitev določb postopka. Zato z revizijskimi navedbami o bistvenih kršitvah določb postopka tožnik presega tako okvir svojega predloga za dopustitev revizije, kot okvir dopuščenega revizijskega vprašanja. Revizijskih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati. Tudi sicer sodišče druge stopnje, razen tega da je navedlo, da je bila tožnikova odločba o plači z dne 25. 10. 2018, ki vsebuje le en dodatek za poveljevanje, izdana po obeh ukazih po imenovanju tožnika za namestnika poveljnika JRD in namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR, v nadaljevanju na to ni oprlo odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik z ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujino z dne 5. 10. 2018 razporejen na formacijsko dolžnost namestnika po formaciji številka 7020 (pripadniki SV na mednarodnih operacijah in misijah) in določen za dela in naloge namestnika poveljnika JRD. Z ukazom z dne 12. 10. 2018 je bil imenovan za namestnika poveljnika SVNKON 38 KFOR (oziroma namestnik poveljnika slovenskega kontingenta). Z odločbo o plači z dne 25. 10. 2018 mu je toženka določila znesek plače z dodatki. Med temi je tudi dodatek za poveljevanje v višini 304,21 EUR. Dne 5. 6. 2019 je tožnik na toženko vložil zahtevo za varstvo pravic in v njej med drugim zahteval tudi višji dodatek za vodenje in poveljevanje.

10Uredba v 11. členu določa dodatek za poveljevanje v MOM (Mednarodne operacije in misije), ki znaša 507,03 EUR za poveljnika voda, njemu enake ali višje enote ter načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje – inštruktorje (prva alineja prvega odstavka) ter 304,21 EUR za poveljnike oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnikov odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni (druga alineja prvega odstavka). Enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma obveščevalno varnostne službe (drugi odstavek).

11V tem sporu ne gre za vprašanje, ali tožniku pripada višji dodatek, kot mu je bil priznan in določen v odločbi o plači, temveč ali mu pripadata le en ali dva dodatka po drugi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe, ker je bil določen in imenovan za namestnika poveljnika dveh enot. Iz te določbe res ne izhaja izrecno, da se dodatki izključujejo oziroma, da se izključujeta tudi višji in nižji dodatek. Kljub temu je podobno kot v primeru dodatka za nevarnost na območju delovanja in za nevarne naloge jasno, da se višji in nižji dodatki izključujejo, saj je med njimi gradacija in je le pri dodatku za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) izrecno določeno, da se dodatka iz prvega in drugega odstavka ne izključujeta. Upoštevati je treba tudi naravo tega dodatka. Dodatek za poveljevanje, kot je določen in v višini kot je določen, je predviden in določen v različnih višinah le po nivojih poveljevanja različnih enot. Pri tem ni določeno, da bi se dodatki kumulirali za več poveljevanj ali več namestništev, temveč je bistven oziroma odločilen le nivo poveljevanja tistih enot, za katere poveljevanje je predviden dodatek. Ne gre torej za dodatek, ki bi bil odvisen od števila posameznih določitev oziroma imenovanj na poveljniške dolžnosti.

12Tožnik se v zvezi z zavzemanjem za drugačno stališče sklicuje na odločitvi sodišča druge stopnje v zadevah Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013 in Pdp 924/2017 z dne 24. 5. 2018, kjer je pritožbeno sodišče tožnikoma poleg dodatka po drugi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe prisodilo še dodatek (kumulativno) po prvi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe in navedlo, da se dodatka ne izključujeta, ker je tožnik opravljal obe funkciji. Dejanske ugotovitve v teh odločbah sodišča druge stopnje so bile torej nekoliko drugačne, vendar pa primerljive. Kljub temu revizijsko sodišče poudarja, da tudi v takem primeru ne sprejema stališča o kumulaciji dodatkov, saj se dodatek za poveljevanje ne nanaša na eventualno število različnih poveljevanj, temveč na poveljevanje kot tako in nivo poveljevanja. Zato revizijsko sodišče posredno zavrača tudi razloge v odločbah pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje revident.

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14Tožnik krije sam svoje revizijske stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili glede na vrednost revizije odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (6. točka tarifne št. 15 in materialni stroški).

15Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Ta dodatek tožniku pripada in ni sporen.