UPRS Sodba in sklep I U 725/2018-11

I. Zadevi I U 725/2018 in I U 755/2018 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadevi v nadaljevanju vodita pod I U 725/2018.

II. Tožbama se ugodi tako, da se odločbi Finančne uprave Republike Slovenije DT 4242-12/2016-19 in št. DT 4242-41/2016-16, obe z dne 29. 4. 2016, odpravita in zadevi vrneta istemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 695,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanima odločbama je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju carinski, tudi finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku kot glavnemu zavezancu za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitnih deklaracijah (T1) z MRN oznakama ... z dne 7. 10. 2008 Izpostava A., in ... z dne 7. 8. 2008 Izpostava Luka A., določila uvozne in druge dajatve, in sicer carino in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni vrednosti 7.137,66 EUR in 8.415,24 EUR (točka 1/1 izreka). Ugotovljeno je, da so uvozne in druge dajatve v navedenih zneskih plačane na podlagi prvotnih odločb Carinskega urada Nova Gorica ter da so bile na navedena zneska obračunane obresti po medbančni obrestni meri (EURIBOR) v tam navedeni višini 1.342,23 EUR, ki so bile prav tako plačane po navedenih odločbah (točki I/2 in I/3 izreka). Iz II. in III. točke izrekov izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni in da pritožba zoper odločbi ne zadrži njune izvršitve.

2Finančni organ je v ponovnih postopkih po napotilu Vrhovnega sodišča RS v sodbah X Ips 223/2014 in X Ips 203/2014, obe z dne 18. 11. 2015, opravil še presojo pogojev v zvezi s postopkom naknadne vknjižbe zneska dajatev po določbi člena 220 (2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS), in sicer za nastali carinski dolg za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po navedenih tranzitnih deklaracijah.

3Iz obravnavanih zadev izhaja, da je finančni organ opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitnih operacij, s katerima je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo napoteno na namembni carinski urad – Freilager Wien, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 10. 2008 oz. 14. 8. 2008. finančni organ je zaradi dvoma, da sta bili tranzitni operaciji pravilno zaključeni, v skladu z drugim odstavkom 366. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) sprožil poizvedbena postopka. V skladu s prvim odstavkom 365. člena Izvedbene uredbe je obvestil tožnika o nepravilno zaključenem tranzitnem postopku ter ga pozval, da posreduje dokazila o pravilno končanem tranzitnem postopku. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da je bil tranzitni postopek pravilno zaključen in da je predložena garancija sproščena ter priložil dokazili o pravilnem zaključku postopka (IE045). Po navedbah tožnika organizacija tranzitnega postopka ni bila v njegovi domeni, ampak je z uporabo svoje garancije pomagal špediciji B. d. o. o. zaradi njihove tranzitne garancije.

4Finančni organ je od tuje carinske administracije prejel odgovora na poslana zahtevka za preverjanje (TC21), da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – Freilager Wien, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Zato je zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti, to je na območju Carinskega urada Koper, Izpostava A. (tretja alineja člena 215 (1) CZS). Namreč elektronska sporočila (sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ in sporočilo IE018 „rezultati kontrole“) v računalniški tranzitni sistem (NCTS), ki so bila poslana lažno, predstavljajo le del nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora in so omogočila zakriti dejstvo, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu. Carinski dolg je nastal skladno s 203. členom CZS z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora.

5V ponovljenem postopku je finančni organ ob upoštevanju napotil iz sodb Vrhovnega sodišča upošteval tudi določbe člena 220 (2)(b), iz katerih izhaja, kdaj se naknadna vknjižba ne opravi, in sicer se vknjižba zneska dajatev ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Finančni organ je zaključil, da v obravnavanih zadevah pogoji za uporabo navedene določbe, zaradi katerih se naknadna vknjižba dajatev ne opravi, niso podani, pri čemer je navedel naslednje razloge:

6Pri presojanju prvega pogoja, to je napake carinskih organov, je finančni organ navedel, da se samo napaka, ki jo povzročijo finančni organi, šteje za napako, zaradi katere ima lahko zavezanec za plačilo legitimna pričakovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta bili v računalniškem tranzitnem sistemu NCTS sporočilo „obvestilo o prispetju“ (IE006) kot tudi sporočilo „rezultati kontrole na namembnem uradu“ (IE018) zlorabljeni. Rezultati poizvedbenega postopka pri namembnem carinskem uradu so pokazali, da je bila potrditev predložitve blaga in spremljajočih dokumentov v računalniški izmenjavi podatkov (NCTS) neverodostojna. Navedena dejanja v zvezi z zadevno goljufijo se lahko razložijo le tako, da je bil uslužbenec namembnega carinskega urada v drugi državi članici v goljufijo aktivno udeležen ali pa, da organizaciji tega urada ni uspelo preprečiti tretji osebi dostopa do NCTS sistema. Ključno vprašanje je, ali navedene okoliščine pomenijo napako carinskega organa v smislu člena 220 (2)(b) CZS, ali pa se lahko opredelijo kot posebna situacija v smislu člena 239 CZS. Res je, da imata oba člena (220 (2)(b) in 239) CZS enak cilj, to je, da se omeji plačilo carinskega dolga. Vendar pa ne pokrivata enake situacije. Namen prvega člena je namreč bolj omejen kot namen drugega, ker je njegov cilj le varovati legitimno pričakovanje zavezane osebe glede utemeljenosti vseh dejstev, na katerih temelji odločitev, da se carinske dajatve naknadno vknjižijo ali da se ne vknjižijo. Nasprotno je člen 239 CZS splošna klavzula pravičnosti. Res pa je, da je treba v skladu s sodno prakso pogoja iz druge alineje člena 239 (1) CZS, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti, in 220 (2)(b) člena CZS, da dolžnik ni mogel odkriti napake organov, razlagati enako.

7Glede napake organa finančni organ ugotavlja, da niti CZS niti Izvedbena uredba ne vsebujeta definicije napake. Kot pomembno navaja, da je podoben primer zlorabe NCTS že obravnavan s strani Evropske Komisije, ki je že odločila, da okoliščine, podobne kot v predmetni zadevah, predstavljajo posebno situacijo v smislu člena 239 CZS. Tako je zloraba sistema NCTS pomembna okoliščina, ki lahko vpliva na to, da se nastali carinski dolg povrne ali odpusti na podlagi člena 239 CZS, kar izhaja iz sklepa Komisije št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012. Finančni organ tako ugotavlja, da Komisija v primeru zlorabe sistema NCTS ne odloča na podlagi člena 220 (2)(b) CZS zaradi napake carinskega organa, temveč po določbi člena 239 CZS. Postopek povračila oziroma odpusta uvoznih dajatev po slednjem pa je ločen in samostojen postopek. Finančni organ pa tudi ni ugotovil okoliščin, ki bi nakazovale, da bi v obravnavanih primerih obstajala namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivem dejanju. Tudi sicer bi ugotovljena vpletenost avstrijskih carinskih organov ne vplivala na opustitev vknjižbe na podlagi člena 220 (2)(b) CZS, saj navedeno ne pomeni napake organa, pač pa kvečjemu posebno situacijo. Zato zaključuje, da pogoj prisotnosti napake carinskih organov ni izpolnjen.

8Ne glede na to, da že prvi pogoj (napaka organa) ni izpolnjen, je finančni organ presojal še drugi pogoj - to je, da napake tožnik ni mogel ugotoviti. V zvezi s tem pogojem se v skladu s sodno prakso ugotavlja: zapletenost predpisov, poklicne izkušnje zavezanca za plačilo in stopnjo njegove skrbnosti. Ob dejstvu, da tožnik svojo dejavnost opravlja že od leta 1998, to kaže na izkušenost na področju izvajanja tranzitnih postopkov. Tožnik, kot izkušen gospodarski subjekt, bi moral posebno pozornost nameniti prevozu blaga. Slednjega ni opravil glavni zavezanec, to je tožnik sam, temveč je bil opravljen s tovornim vozilom samostojnega podjetnika posameznika C.C. s. p., oz. družbe D. iz Madžarske, kar je razvidno iz polja 23 mednarodnega tovornega lista CMR, ki ga navaja. Mednarodni tovorni list (obrazec CMR) se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica (1. člen Konvencije CMR). Tovorni list je del tranzitnega postopka. Iz predmetnih CMR je razvidno, da v polju 1 „Pošiljatelj“ ni vpisan glavni zavezanec, to je tožnik, temveč je vpisana družba B. d. o. o. S tem, ko tožnik kot glavni zavezanec ni prevzel vloge pošiljatelja, je zaključiti, da ni skrbno nadziral izvajanje prevoza blaga. V obravnavanem tranzitnem postopku je bilo blago najprej namenjeno na namembni carinski urad - Freilager Wien v Avstriji, kjer bi moralo biti, skladno z določbo člena 96 CZS, predloženo carinskemu uradu, nato pa prepeljano v Italijo, kot izhaja iz CMR. Ni smiselnosti zaključka tranzitnega postopka na Dunaju v Avstriji, čeprav je bilo blago namenjeno končnemu prejemniku v Italiji. finančni organ tako zaključuje, da tožnik kot glavni zavezanec ni izvedel kakršnegakoli preverjanja o smiselnosti in upravičenosti ekonomsko neupravičene poti, kar pa bi se od skrbnega gospodarskega subjekta prav gotovo pričakovalo. Sklicuje se še na to, da je tožnik izkušen gospodarski subjekt na področju izvajanja carinskih postopkov in da nosi del poklicnega tveganja, pri čemer se sklicuje tudi na sodbe Sodišča EU. Zato zaključuje, da je tožnik ravnal očitno malomarno, saj ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji.

9Glede tretjega pogoja – spoštovanja predpisov v zvezi s carinsko deklaracijo, finančni organ ugotavlja, da tožnik ni spoštoval vseh veljavnih predpisov in tudi ni skrbno nadziral izvajanje prevoza blaga. Z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije je nase prevzel obveznosti iz člena 96 (1) CZS, to je, da bo blago v nespremenjenem stanju in v roku, ki so ga določili finančni organi, predloženo namembnemu carinskemu organu. Glede na to, da ni sporno, da blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, je finančni organ zaključil, da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti, določene v členih 96 (1) CZS, torej, da ni ravnal v skladu s predpisi, in sicer CZS.

10Glede četrtega pogoja – da je zavezanec ravnal v dobri veri, finančni organ navaja, da so pri tem pogoju storilci goljufivih dejanj jasno izključeni iz določb člena 220 (2)(b) CZS. V obravnavanih zadevah je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen že prvi pogoj, saj ne gre za napako organa. Prav tako ni izpolnjen pogoj, da napake tožnik kot glavni zavezanec ni mogel ugotoviti, saj glede na svoje poklicne izkušnje ni ravnal dovolj skrbno. Zato ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v določbi člena 220 (2)(b) v smislu, da se naknadna vknjižba dajatev ne opravi, zaradi česar se opravi vknjižba carinskega dolga. Tožnikove pripombe pa zavrača.

11Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbi tožnika zoper izpodbijani odločbi kot neutemeljeni zavrnilo in pritrdilo odločitvam in razlogom prvostopenjskega organa.

12Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbah uveljavlja tožbene razloge po 1., 2., 3., in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena EKČP.

13Zatrjevana kršitev 22. in 25. člena URS je po navedbah tožnika posledica upravnosodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 131/2003 z dne 30. 5. 2006), ki dovoljuje vložitev carinske deklaracije „pooblaščencu iz zaposlitve“ in s tem v nasprotju s 76. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 48. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) enači poslovno in procesno pooblastilo. Takšna napačna razlaga zakona pa je v obravnavanem primeru omogočila članu hudodelske družbe E.E., sicer delavcu družbe B. d. o. o., vložitev carinske deklaracije mimo vednosti korporacijskih zastopnikov F.F. in G.G. in s tem zlorabo tožnika. Stališče, ki izhaja iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, se nanaša na poslovno pooblastilo, ne pa na procesno zastopanje, katerega predmet so procesna dejanja v sodnem oziroma upravnem postopku. Za procesno pooblastilo pa je potrebna posebna privolitev zakonitega zastopnika. Fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, bi tako morala imeti dvojno pooblastilo, in sicer pooblastilo stranke za neposredno zastopanje in procesno pooblastilo direktorja. Navedeno bi moral finančni organ preveriti takoj po vložitvi carinske deklaracije in jo, če v njej ni pooblastila, obravnavati kot nepopolno. Če se fizična oseba ustrezno ne izkaže, se skladno s 5. členom CZS šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun. V obravnavanih zadevah ni bil pravilno ugotovljen pravni položaj E.E., saj iz odločbe ni razvidno, ali je zastopnik, špediter ali pa nastopa v lastnem imenu. Pošiljatelj blaga je namreč B. d. o. o., ki je hčerinska družba H. d. d., plačnik prevoza pa je I. d. o. o.

14Tožnik je v postopku predlagal zaslišanja lastnika in zakonitega zastopnika družbe I. d. o. o. J.J. in E.E., ki je bil obenem zaposlen kot špediter pri K. d. d. Z zaslišanjem navedenih prič, ki jih predlaga tudi v tožbi, naj bi se ugotovilo ime carinika Carinskega urada Koper, ki je z njima organiziral hudodelsko družbo. E.E. pri vložitvi carinske deklaracije ni priložil prevozne listine (CMR) v skladu s členom 219 Izvedbene uredbe. Prevozno listino je namreč podpisal pošiljatelj blaga B. d. o. o. šele po sprejemu carinske deklaracije, ko je bilo blago že sproščeno v prost promet. Če bi bil carinski deklaraciji priložen CMR, bi finančni organ lahko ugotovil, da se namembni kraj na CMR razhaja z namembnim krajem v carinski deklaraciji. Izpodbijana odločitev tudi odstopa od Sklepa Evropske komisije REM 3/2010. Finančni organ navedenega dokaznega predloga ni upošteval. Upošteval pa tudi ni tožnikovega predloga za zaslišanje predstojnika „avstrijske carinske administracije“, ki je poslal obvestilo z dne 26. 1. 2009, zaslišanje predstojnika Ministrstva za finance Avstrije, ki je poslal dopis z dne 24. 11. 2009, zaslišanje predstojnika carinskega urada Freilager Wien in zaslišanje direktorja družbe L. GmBh iz Dunaja. Potrditev prejema blaga je potrdil avstrijski carinik, ki je imel lastnost državnega uslužbenca. Potrditev avstrijskega carinika je zato javna listina, kar pomeni, da je dokazno breme na Oddelku za tranzit, zaradi česar je protipravno iskati dokaze od glavnega zavezanca. Morebitno zlorabo avstrijskega carinika je moč dokazovati zgolj s pravnomočno sodbo. Z izpodbijano odločbo se uvaja objektivna odgovornost za plačilo carine pravnega subjekta, ki ni v ničemer kršil zakonodaje, je pa imel nekaj smole s poslovnimi partnerji ter je zaupal v pristnost dokumentacije, katere lažnost niso ugotovili pristojni nadzorni organi.

15Objektivna odgovornost tožnika je ugotovljena v nasprotju z določbami člena 220 (2) (b) in 239. člena CZS. Presoja skrbnosti tožnika - pravne osebe je abstraktna in ne upošteva konkretne fizične osebe, ki naj bi jo zavezovalo dolžnostno ravnanje, od tožnika pa zahteva nadpovprečne sposobnosti. Tožnik se ne strinja s testom udeležbe carinikov in napake carinskih organov. V primeru, da so v zadevo vključeni cariniki, ki zavestno in aktivno sodelujejo v goljufiji, s tem, ko urejajo odpremne papirje, ne da bi preverili blago in jih priložili ustreznemu blagu, gre za posebno okoliščino v smislu člena 239 CZS. Carinik v A. je zavestno kršil člen 219 Izvedbene uredbe, saj carinski deklaraciji ni priložil prevozne listine (CMR) in tako ugotovil, da se namembni kraj na prevozni listini (CMR) razhaja z namembnim krajem na carinski deklaraciji. Pri tem poudarja, da sta bila carinik v A. in E.E. člana hudodelske združbe. Napaka carinikov in napaka carinskih organov je razvidna iz dopisa Carinskega urada Eisenstadt Flughafen Wien z dne 26. 1. 2009, iz katerega izhaja, da so pri manipulacijah pomagali carinski uslužbenci Carinskega urada Freihafen Wien, zaposleni v špediciji B., in različni prevozniki.

16Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nična, njen izrek pa protisloven. Odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, ker je že izvršena. Finančni organ bi namreč, ob upoštevanju pravnih posledic odprave odločbe (281. člen ZUP in 64. člen ZUS-1), pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku moral vrniti uvozne dajatve, ki jih je plačal na podlagi prvotne, v upravnem sporu odpravljene odločbe.

17Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja na podlagi 221. člena CZS. Finančni organ namreč neupravičeno razširja pomen besede „pritožbeni postopek“ tako, da vanj v nasprotju z 221. členom CZS uvršča postopek pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem in s tem prebija okvir njegovega besedila, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije in odpravi izpodbijani odločbi ter postopek ustavi.

18Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožb.

K I. točki izreka:

19Ker gre v zadevah, navedenih v izreku, za postopke z bistveno enako dejansko in pravno podlago, je sodišče odločilo, da ju, zaradi ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS1), ob smiselni uporabi 42. člena ZUS-1, združi v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

20V obravnavani zadevi so bile tožniku kot glavnemu zavezancu na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS obračunane uvozne dajatve za blago, prijavljeno po v tej zadevi obravnavanih tranzitnih deklaracijah zaradi ugotovitve, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo v Italijo. Glavni zavezanec je po prvem odstavku 96. člena CZS imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka, ki je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih finančni organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja; spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka (točki a) in b) prvega odstavka 96. člena CZS). Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). finančni organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS).

21V predmetnih postopkih je bilo ugotovljeno, da sta bili v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ kot tudi sporočilo IE018 „rezultati kontrole“, zlorabljeni. Iz dopisa avstrijske carinske administracije z dne 26. 1. 2009 izhaja, da je bila navedena tranzitna operacija v NCTS zaključena izven delovnega časa carinskega urada, pri tem pa je bil kot dokument, ki zaključuje tranzitni postopek, uporabljen dokument drugega, že predhodno izvedenega uvoznega carinskega postopka ter da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Tožnik pa kot glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe, da je bil tranzitni postopek pravilno končan.

22Izpodbijani odločbi sta bili izdani v ponovljenem postopku. Finančni organ je v navedenih zadevah enkrat že odločal in izdal odločbi, s katerima je tožnika določil kot glavnega zavezanca za plačilo navedenega carinskega dolga. S predhodno navedenima sodbama je Vrhovno sodišče RS odločbi carinskega organa odpravilo in vrnilo zadevi organu prve stopnje v nov postopek. Iz napotil Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora finančni organ v ponovljenem postopku presojati tudi, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe iz b točke drugega odstavka 220. člena CZS.

23Z izpodbijanima odločbama je finančni organ odločil, da pogoji iz b točke drugega odstavka 220. člena CZS niso podani, zaradi česar se tožniku za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po obravnavanih tranzitnih deklaracijah, določijo uvozne dajatve. Tožnik se z navedenim zaključkom ne strinja, saj meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe na navedeni pravni podlagi. Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori utemeljeni.

24Uvodoma sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zastaranje. Razlaga 221. in 243. člena CZS, kot jo razume tožnik, ni pravilna, o čemer je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS.1 Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je carinsko deklaracijo vložila oseba, ki ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Da to spada v delokrog pooblaščenca po zaposlitvi, ki v okviru opravljanja nalog pri pristojnih carinskih organih vlaga carinske deklaracije, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.2 Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da naj bi bila izpodbijana odločba nična, ker je že izvršena, zaradi česar je po mnenju tožnika ni mogoče izvršiti. Na navedene tožnikove ugovore je pravilno odgovoril že drugostopenjski organ.

25V (b) točki drugega odstavka 220. člena CZS je določeno, da se naknadna vknjižba ne opravi, če „znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo“. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in ob izpolnitvi katerih se naknadna vknjižba opusti.

26Finančni organ je že glede prvega pogoja iz navedene zakonske določbe, to je napake carinskih organov zaključil, da ne gre za napako carinskega organa, pri čemer se je skliceval na stališče Evropske komisije, ki je že odločila, da okoliščine, podobne kot v predmetnih zadevah, predstavljajo posebno situacijo v smislu člena 239 CZS. Stališče navedene komisije je, da namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivih dejanjih, predvsem pri zaključevanju tranzitnih dokumentov za blago, ki še ni bilo predloženo, pomeni posebno okoliščino v smislu člena 239 CZS (REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012). Za obravnavna primera pa finančni organ ugotavlja, da v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi nakazovale, da bi obstojala namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivem dejanju. Pa tudi sicer, če bi bila ugotovljena vpletenost carinskih organov, le-to ne bi vplivalo na opustitev vknjižbe na podlagi (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, saj bi to pomenilo kvečjemu posebno situacijo, ne pa napake organa. Zato zaključuje, da pogoj prisotnosti napake carinskih organov ni izpolnjen.

27Sodišče ugotavlja, da je navedeni zaključek carinskega organa v nasprotju s stališčem iz v zadevi izdanih navedenih sodb Vrhovnega sodišča RS. Iz njiju namreč izhaja, da se v postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Po presoji sodišča, ki sledi stališču Vrhovnega sodišča RS iz navedenih sodb, zato zaključek prvostopenjskega organa, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj prisotnosti napake carinskih organov iz (b) točke drugega odstavka 220 CZS iz razlogov, ki jih navaja finančni organ, ni pravilen.

28Prav tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da iz razlogov, ki jih navaja, tudi niso izkazani drugi pogoji, ki morajo biti podani za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga v smislu določbe (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS.

29Glede drugega pogoja iz navedene določbe, to je pogoja, da napake zavezanec - tožnik ni mogel ugotoviti, se prvostopenjski organ sklicuje na izkušenost tožnika, ki svojo dejavnost opravlja že od leta 1998. S tem, ko tožnik ni prevzel vloge pošiljatelja, ni skrbno nadziral izvajanja prevoza blaga. Ugotavlja tudi, da dejstvo, da je bilo v obravnavanih tranzitnih postopkih blago najprej namenjeno v Avstrijo, nato pa prepeljano v Italijo, predstavlja za prevoznika neobičajno transportno pot, o čemer tožnik ni izvedel nobenega preverjanja, kljub temu, da. kot glavni zavezanec nosi del poslovnega tveganja. Prvostopenjski organ tožniku očita, da ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo oz. da je ravnal je očitno malomarno, saj ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi navedenimi tveganji.

30Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ sledil stališču iz v zadevi izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 202/2014, ki se sklicuje na sklep Komisije, REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, ki ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, pri čemer pa je treba po upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Slednje izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-375/07, v kateri je navedeno, da imata postopka iz členov 220 in 239 CZS enak cilj ter da je treba pogoje za uporabo omenjenih členov, in sicer pogoj iz druge alineje prvega odstavka 239. člena CZS, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti, in pogoj iz 220. člena CZS, da dolžnik ni mogel odkriti napake carinskih organov, razlagati enako. Vendar po presoji sodišča očitek, da je tožnik v konkretni zadevi zgolj iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjski organ (drug prevoznik, drug pošiljatelj, neobičajna pot), ravnal očitno malomarno, zaradi česar ni izpolnjen pogoj, da napake carinskega organa tožnik ni mogel ugotoviti, ni pravilen.

31Sodišče ugotavlja, da se mora na podlagi ustaljene sodne prakse spoznavnost napake, ki jo storijo pristojni finančni organi, oceniti ob upoštevanju narave napake, strokovnih izkušenj vpletenih subjektov in skrbnosti, ki so jo ti pokazali (točka 47 v zadevi C-499/03 P). Prvostopenjski organ pri svojem zaključku izhaja iz poklicnih izkušenj tožnika, ki svojo dejavnost opravlja že od leta 1998, ter stopnjo njegove skrbnosti, za katero ocenjuje, da je bila premajhna ter posledično zaključuje, da je tožnik ravnal očitno malomarno. Tožnik zatrjuje, da ni ravnal očitno malomarno in da prvostopenjski organ na tak način uveljavlja tožnikovo objektivno odgovornost, čemur ugovarja.

32Po presoji sodišča bi prvostopenjski organ v obravnavni zadevi moral upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno. Tožniku namreč očita, da je ravnal očitno malomarno, pri čemer pa se sklicuje na to, da bi se tožnik moral zaščititi pred vsemi tveganji, s tem pa od njega tudi po presoji sodišča zahteva nadpovprečno stopnjo skrbnosti, ki presega očitno malomarnost, ki mu jo očita.

33Prvostopenjski organ nadalje tožniku očita, da ni ravnal v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije je namreč nase prevzel obveznosti iz člena 96 (1) CZS, to je, da bo blago v nespremenjenem stanju in v roku, ki so ga določili finančni organi, predloženo namembnemu carinskemu organu. Navedene obveznosti tožnik ni izpolnil, torej ni ravnal v skladu s predpisi.

34Vendar pa po presoji sodišča zgolj dejstvo, da blago ni prišlo do namembnega carinskega organa, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni ravnal v skladu s predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Tožniku prvostopenjski organ očita, da je v obravnavanem postopku vključil druge udeležence (prevoznik, pošiljatelj), pri čemer ne navaja, da je to v nasprotju z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Očita mu tudi, da ni skrbno nadziral teh drugih udeležencev, pri čemer pa ne navaja, da bi bilo tako ravnanje v nasprotju s predpisi oz. z običajno poslovno prakso. Tako ni mogoče preizkusiti zaključka carinskega organa, da tožnik ni ravnal v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo, s čimer naj ne bi bil izpolnjen tretji pogoj iz (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga.

35Prvostopenjski organ se sklicuje še na četrti pogoj iz navedene določbe, ki mora biti prav tako izpolnjen, da se naknadna vknjižba ne opravi, to je pogoj, da je tožnik ravnal v dobri veri. Pri tem je jasno, da so iz navedenega pogoja izključeni storilci goljufivih ravnanj. Tožnik se sklicuje, da ni bil vpleten v goljufijo, pri čemer ni sporno, da nasprotno v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako se sklicuje na dobro vero. Prvostopenjski organ navedenega pogoja ni presojal, saj je zaključil, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj, to je napaka organa. Prav tako ni izpolnjen pogoj, da napake tožnik ni mogel ugotoviti, saj po stališču organa ni ravnal dovolj skrbno.

36Ker po presoji sodišča navedeni zaključki finančnega organa niso pravilni in jih ugotovitve v postopku ne utemeljujejo, izpodbijani odločitvi nista pravilni in zakoniti. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani odločbi odpravilo in zadevi vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

37Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov ni opredeljevalo.

38Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbama ugoditi in upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

39Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniku se za vsako tožbo priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).