UPRS Sklep IV U 212/2019-6

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži do končne odločitve o tožbi.

1Tožnica je 25. 11. 2019 vložila tožbo zoper sklep Univerze v Ljubljani, Visokošolske prijavno - informacijske službe, št. 701-1/2019-370 z dne 13. 9. 2019 in odločbo Univerze v Ljubljani, Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo, št. 033-24/2019-84 z dne 21. 10. 2019 s katero je prvostopenjski organ odločil, da se prijava za vpis, št. 2019299342 zavrže (1. točka izreka) in da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). Tožnica je v tožbi zahtevala, da sodišče po izvedbi predlagani dokazov razsodi, da se izpodbijana akta odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek (1. točka zahtevka); da se prijavnica, št. 2019-299342 z dne 22. 8. 2019, šteje kot pravočasna (2. točka izreka) in da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati priglašene stroške (3. točka tožbenega zahtevka).

2Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnica sodišču predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica uvodoma izpostavlja, da je v konkretnem upravnem sporu sporno zavrženje prijave za vpis na Visoko šolo za varstvo okolja in posledična nevzpostavitev trajajočega pravnega razmerja med tožnico (kot študentko) in javnim visokošolskim zavodom in sicer od 1. 10. 2019 do 30. 9. 2020 (obdobje študijskega leta 2019/2020). Ker je od začetka študijskega leta minilo že več kot en mesec, torej več kot 1/12 celotnega obdobja in ker bo do izdaje sodbe v konkretnem upravnem sporu minilo praktično že celo študijsko leto, bo morebitni tožničin uspeh v upravnem sporu praktično brez pomena, zato tožnica s stopnjo verjetnost izkazuje potrebo po začasni drugačni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, saj bi tožnici drugače nastala težko popravljiva škoda.

3Kolikor bi bilo tožnici dalj časa onemogočeno obiskovanja predavanj in vaj ter opravljanje izpitov bi to pomenilo, da ne bi mogla uspešno opraviti študijskega letnika, kljub temu, da bi v upravnem sporu uspela. Nastala bi nepremoženjska škoda v obliki izgubljenega študijskega leta, kar zagotovo predstavlja težko popravljivo škodo, ker je izgubljen študijski čas izjemno težko nadoknaditi, poleg tega pa se tvega možnost nedokončanja izobraževanja, ki je za dobrobit posameznika ključnega pomena. Upoštevati je treba nemožnost nadomestitve izgubljenega časa kot tudi dejstvo, da se zaradi izpada študijskega procesa k izobraževanju kasneje tožnica več ne vrne.

4Tožnica bi z izgubo statusa študentke izgubila tudi pravico do državne štipendije, prav tako bi morala vrniti državno štipendijo za preteklo leto (prvi odstavek 59. člena v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 97. člena Zakona o štipendiranju). Izgubila bi pa tudi vse ostale pravice, ki izvirajo iz naslova statusa študenta, kot je pravica do preživljanja s strani staršev, pravice do polnega zdravstvenega zavarovanja po starših, pravica do subvencionirane prehrane in pravica do subvencioniranega prevoza. Poleg navedene nepremoženjske škode predstavlja v konkretnem primeru težko popravljivo škodo tudi premoženjska škoda v obliki izgube pravic, ki so vezane na status študenta. Gre namreč za izpad vseh prihodkov in premoženjskih ugodnosti tožnice. Premoženjska škoda sama po sebi praviloma res ne predstavlja težke popravljive škode, saj se lahko iztoži, vendar gre v konkretnem primeru za situacijo, ki pomeni ogrožanje preživetja tožnice (VSRS, I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018). O premoženjskem stanju tožnice najprej prepriča dejstvo, da je bila v lanskem študijskem letu (2018/2019) upravičena do državne štipendije v višini 100,00 EUR. Poleg tega, da do državne štipendije ni več upravičena, mora v lanskem študijskem letu prejeto državno štipendijo tudi vrniti. Izgubila je tudi pravico do preživljanja po starših, ki so ji mesečno zagotavljali denarna sredstva za preživetje (bivanje, hrana, prevoz in podobno), ki jih je mogoče oceniti v višini približno 250,00 EUR in izgubila tudi pravico do polnega zdravstvenega zavarovanja po starših, kar pomeni, da bo sedaj morala plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje v višini približno 35,00 EUR. Posledica je, da tožnica nima zadosti sredstev za preživljanje. O tem, kako zelo je navedeni premoženjski izpad tožnico prizadel, priča dejstvo, da se je morala takoj zaposliti, pri čemer je uspela skleniti pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 10. 2019 le za določen čas enega meseca, kar pomeni, da bo v mesecu decembru 2019 ponovno brezposelna in premoženjsko ogrožena. Če ne dobi nove zaposlitve, bo primorana zaprositi za denarno socialno pomoč, saj izpolnjuje vse pogoje, kar še enkrat več kaže na to, da je njeno preživetje ogroženo. Težko popravljiva škoda, in sicer v nepremoženjski in premoženjski obliki, ki tožnici dnevno nastajajo zaradi situacije, je torej nedvomno izkazana z stopnjo verjetnosti.

5Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, s katero toženi stranki naloži, da tožnico v roku 7 dni začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega spora, vpiše v prvi letnik prvostopenjskega visokošolskega študijskega programa na Visoki šoli za varstvo okolja, in sicer v program Varstvo okolja in ekotehnologije in ji dovoli v študijskem letu 2019/2020 opravljati vse študijske obveznosti v omenjenem programu, tako da bo deležna vseh pravic in obveznosti, ki jih imajo študentje. Istočasno predlaga, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem prereka tožničine navedbe. Predlagani začasni odredbi nasprotuje in pojasnjuje, da tožena stranka ne izvaja vpisov na visokošolske zavode, ampak izvaja le prijavno-sprejemi postopek za vpis. V prijavno-sprejemni postopek tožena stranka prijave tožeče stranke ni mogla vključiti, ker njena prijava za vpis ni bila vložena na način in v roku, kot ga za pravočasno oddajo prijave določa Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu (v nadaljevanju Pravilnik) in Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2019/2020, Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Univerze na Primorskem, Univerze v Novi Gorici in samostojnih visokošolskih zavodov (v nadaljevanju Razpis). Tožena stranka namreč nima nobene pravne podlage, ki bi upravičevala dejstvo, da bi tožeči stranki po poteku roka in izven načina, ki ga določajo Zakon o visokem šolstvu, Pravilnik, Razpis in Statut Univerze v Ljubljani ter na podlagi napisanega v zahtevi za izdajo začasne odredbe, izdala sklep o rezultatu izbirnega postopka, na podlagi katerega bi jo lahko Visoka šola za varstvo okolja začasno vpisala. Ti pravni akti namreč inštituta začasnega vpisa ne poznajo, torej ga ne določajo in ne urejajo pravic in obveznosti, ki bi izhajale iz takega vpisa. Prav tako ti akti ne urejajo nobenega podobnega instituta, na katerega bi se tožena stranka lahko oprla in sklepala od podobnega na podobno.

7V primeru, da bi tožnica imela možnost začasnega vpisa, pa tožena stranka utemeljeno predvideva, da bi lahko tožnici nastala še večja škoda, kot jo želi izkazati sedaj. Tožnica bi namreč lahko v obdobju začasnega vpisa opravila številne študijske obveznosti, katere pa ji kasneje ne bi bile priznane. S tem bi izgubila čas, denar in prav tako voljo za študij. Sodišče izda začasno odredbo, kadar obstaja velika stopnja verjetnosti, da bo predlagatelj začasne odredbe v upravnem sporu uspel, nikakor pa ne, kadar za to ni dovolj velike verjetnosti. Tožena stranka meni, da ni izkazana dovolj velika verjetnost, da bi tožeča stranka v sporu lahko uspela, saj je tožena stranka pri svojih odločitvah v zvezi s tožečo stranko, ravnala zakonito, v skladu z veljavnimi pravnimi akti.

8Tožena stranka pojasnjuje, da bi tožnica med 26. in 26. 9. 2019 lahko oddala prijavo za vpis na Visoko šolo za varstvo okolja, in sicer v prijavnem roku za zapolnitev še prostih vpisnih mest. V tem času je pritožbeni postopek zoper sklep Univerze v Ljubljani z dne 13. 9. 2019 še tekel, kar pomeni, da je bila Komisija za pritožbe kandidatov ob sprejemu univerzo Univerze v Ljubljani še v postopku odločanja, tožeča stranka pa ni mogla vedeti kako bo odločila o pritožbi, zato bi v tem času lahko oddala prijavo, tokrat v skladu z določili Razpisa.

9Prereka tudi vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na izgubo pravic, ki so vezane na status študenta in s tem nastanek težko popravljive premoženjske škode zaradi izpada prihodkov in premoženjskih ugodnosti. Če bi morala tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije vrniti že prejeto štipendijo in bi bila zaradi tega socialno ogrožena, lahko na podlagi 101. člena Zakona o štipendiranju zaprosi za odlog vračila in obročno vračanje štipendije oziroma na podlagi 102. člena Zakona o štipendiranju lahko celo zaprosi za odpis vračila štipendije. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na izgubo pravice do preživljanja s strani staršev, ker jo lahko le ti, po lastni izbiri, preživljajo ne glede na to, ali ima status študenta, ali ne.

10Glede pravice do polnega zdravstvenega zavarovanja po starših, pa tožena stranka navaja, da se tožnica lahko v obvezno zdravstveno zavarovanje vključi kot državljanka RS s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovanka iz drugega naslova (pod pogojem, da je upravičena do denarne socialne pomoči). Glede na to, da je tožnica zaposlena, je njeno obvezno zdravstveno zavarovanje krito s strani delodajalca, dopolnilno zavarovanje, pa si bo lahko s svojim lastnik dohodkom krila sama, prav tako tudi stroške prehrane in prevoza.

11Tožena stranka pojasnjuje tudi, da se tožnica lahko zaposli, obenem ima tudi status študenta, saj sama zaposlitev ne vpliva na status študenta, vpliva pa na pravice, ki izvirajo iz tega statusa. Glede na navedeno tožnica s svojimi navedbami ni zadostila izpolnitvi kriterija nastanka težko popravljive škode, zato trditve o tem, da ji je in da bi ji lahko nastala težko popravljiva škoda, tožena stranka zavrača.

12V primeru pa, da bi sodišče zahtevi za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo in toženi stranki naložilo uvrstitev na seznam sprejetih kandidatov za Visoko šolo za varstvo okolja, ne da bi prej izvedla izbirni postopek, tožena stranka pojasnjuje, da bi taka odločitev nasprotovala javni koristi. V času začasnega vpisa bi bil namreč financiran študij, do katerega v primeru zavrnitve tožbe tožeča stranka ni upravičena, koristila pa bi lahko tudi druge pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz statusa študenta. Poleg tega, če bi bilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodeno, bi to pomenilo, da mora tožena stranka tožečo stranko uvrstiti na seznam sprejetih kandidatov na Visoko šolo za varstvo okolja, ne da bi prej izvedla izbirni postopek, kot to določa 31. člena Pravilnika in bi tako v neenak položaj postavila kandidate, ki so prijavo oddali v skladu s Pravilnikom in Razpisom, vendar za sprejem na želen študijski program niso dosegli zadostnega števila točk. Neenaka obravnava kandidatov, pa bi pomenila kršitev prepovedi diskriminacije in 14. člena Ustave RS.

13Tožena stranka v skladu z navedenim sodišču navaja, da je izkazala, da tožnici ne bo nastala težko popravljiva škoda, zato sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka:

14Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

15Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče iz razlogov iz drugega odstavka te zakonske določbe, na tožnikovo zahtevo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Temeljni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je očitnost kršitve, pri odločanju o izdaji take začasne odredbe pa mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

16Ureditvena začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, odločanje pa zahteva restriktiven pristop. Sodišče pojasnjuje, da je ukrepanje na podlagi predlagane začasne odredbe namenjeno preprečitvi nevarnosti, ki grozi z izvrševanjem ali zaradi že izvršenega izpodbijanega akta, zato učinkuje takoj, stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva, konkretno pa mora predlagati, na kakšen način naj se začasno uredi stanje.

17V obravnavani zadevi sodišče kor relevantno za odločitev ugotavlja, da je Univerza v Ljubljani, Visokošolska prijavno - informacijska služba, s sklepom št. 701-1/2019-370 z dne 13. 9. 2019, ki ga tožnica izpodbija s tožbo, v 1. točki izreka odločila, da se tožničina prijava za vpis št. 2019299342 zavrže, ker ni bila oddana na način in v roku določenem v I. poglavju skupnih določb Razpisa in nadalje ugotavlja, da tožnica s tožbo zahteva odpravo tega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma zahteva odločitev, da se prej navedena prijavnica šteje kot pravočasna. Sodišče pojasnjuje, da gre za t. i. prvo fazo vpisnega postopka (prijava za vpis), na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na začasno odredbo, in sicer vprašanje pravočasnosti prijave, o čemur bo moralo sodišče odločati v tožbi, tožnica pa v predlogu za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da se tožnico začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega spora, vpiše v prvi letnik prvostopenjskega visokošolskega študijskega programa na Visoki šoli za varstvo okolja, in sicer v program Varstvo okolja in ekotehnologije in ji dovoli v študijskem letu 2019/2020 opravljati vse študijske obveznosti v omenjenem programu, tako da bo deležna vseh pravic in obveznosti, ki jih imajo študentje.

18Izdaja začasne odredbe sicer lahko pomeni sprejetje začasne odločitve, ki je lahko podobna odločitvi o tožbi, možno je tudi, da sta tožbeni zahtevek in zahtevek za izdajo začasne odredbe istovetna, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. V primeru, kot je obravnavani, ne gre za tak primer.

19Sodišče ugotavlja, da se vložena tožba nanaša na t.i. prvo fazo vpisnega postopka (I. poglavje Razpisa), ko se v rokih določenih v Razpisu kandidati prijavljajo na razpisana vpisna mesta, predlagana začasna odredba pa posega že v t. i. izbirno fazo postopka določeno v IX. poglavju Razpisa z naslovom „Izbirni postopek“, ki se zaključi s sprejetjem sklepa o rezultatu izbirnega postopka, ki ga prejme vsak kandidat. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je tožnica s predlagano začasno odredbo presegla okvir predlagane odločitve v upravnem sporu. Predlog za izdajo začasne odredbe se namreč ne more nanašati na akte, ki bodo šele nastali na podlagi izpodbijanega akta.

20Ne glede na zgoraj pojasnjeno stališče sodišče v zvezi z dopustnostjo predlaganega okvira začasne odredbe, pa je sodišče uporabilo tudi t.i. test reverzibilnosti, s katerim je ugotavljalo obstoj posledic izdane začasne odredbe in možnost njihove poprave oziroma odprave (v primeru zavrnilne sodbe). Ugotovitev, da posledic izdane začasne odredbe ni mogoče odpraviti, namreč sama po sebi predstavlja težko (ne)popravljivo škodo toženi stranki (in javnemu interesu).

21Sodišče pritrjuje toženi stranki v odgovoru na predlagano začasno odredbo, da bi bil v času (začasnega) vpisa financiran študij, do katerega v primeru zavrnitve tožbe tožnica ne bi bila upravičena, in bi koristila tudi (javno financirane) pravice in ugodnosti, ki izvirajo iz statusa študenta, to pa so po presoji sodišča tiste posledice predlagane začasne odredbe, ki jih v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ni mogoče odpraviti. Ker ni bil izpolnjen navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe, se sodišče ni opredeljevalo še do tožničinih navedb, s katerimi je izkazovala potrebo po začasni drugačni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje.

22Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da za izdajo predlagane začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ni bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki od sodišča zahteva, da pri odločanju, skladno z načelom sorazmernosti, upošteva tudi prizadetost javne koristi ter nasprotnih strank, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo brez nadaljnje presoje drugih zakonskih (in zatrjevanih) pogojev.

K točki II izreka:

23Odločitev o stroškovnem zahtevku si sodišče pridrži do končne odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).