VSM Sodba III Kp 42579/2020

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1F) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1F ter mu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1F, ob uporabi omilitvenih določil 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1F, izreklo kazen eno leto in enajst mesecev zapora, stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov, kar znaša 1.150,00 EUR, izrečena pa mu je bila tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo treh let. V izrečeno zaporno kazen se je vštel tudi čas pridržanja in čas prestan v priporu, v skladu s 73. členom KZ-1F pa so se obdolžencu odvzeli zaseženi predmeti, kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice postavljene po uradni dolžnosti, pa so bremenili proračun.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da mu pritožbeno sodišče ob uporabi omilitvenih določil izrečeno kazen zapora eno leto in enajst mesecev zniža na eno leto zapora in izrečeno stransko denarno kazen iz dosedanjih 50 dnevnih zneskov v višini 1.150,00 EUR zniža na 10 dnevnih zneskov v višini 230,00 EUR.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno ter ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, obdolžencu izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, to je glavno kazen zapora v višini zgolj enega leta in enajstih mesecev zapora. Kot olajševalne okoliščine je sodišče upoštevalo dejstvo, da je obdolženec krivdo priznal, prav tako pa je upoštevalo tudi ekonomsko socialni položaj obdolženca, drugih posebnih olajševalnih okoliščin pa ni ugotovilo. Kot obteževalne okoliščine pa je utemeljeno upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca ter nevarnost samega dejanja, saj gre za vrsto kaznivega dejanja, kjer storilci izkoriščajo življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov zato, da pridobijo za sebe protipravno premoženjsko korist. Kljub navedenim obteževalnim okoliščinam je sodišče obdolžencu zaporno kazen izreklo z upoštevanjem omilitvenih določil, pod najnižjo, za to kaznivo dejanje predpisano zaporno kaznijo, zato je ob že izpostavljeni teži obravnavanega kaznivega dejanja pritožbeno zavzemanje za znižanje obdolžencu izrečene zaporne kazni ali celo izrek pogojne obsodbe, brez podlage. Kar se tiče obširnih pritožbenih navedb v smeri, da gre pri obdolžencu za storilca, ki je v Nemčiji v azilantskem postopku, da je v Nemčiji že dalj časa zaposlen in je torej urejena osebnost, pa je dodati še, da navedeno, da je obdolženec odšel v tujo državo izvrševati kazniva dejanja in to kljub temu, da je v Nemčiji v azilantskem postopku, nikakor ne more predstavljati olajševalne okoliščine, kot skuša to v pritožbi prikazati obdolženčeva zagovornica. Pozitivna prognoza, ki jo izpostavlja v pritožbi zagovornica, vsaj glede na način izvršitve kaznivega dejanja, ko se je obdolženec, čeprav je v azilantskem postopku celo odpravil v drugo državo zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, pa tudi nikakor ne daje podlage za pritožbene trditve o obdolženčevi pozitivni prognozi, ki bi lahko bila podlaga za izrek sankcije opominjevalne narave. Izrek pogojne obsodbe je namreč mogoč le pri storilcih, pri katerih je pričakovati, da bo že sam izrek pogojne obsodbe nanje toliko vplival, da ne bodo ponavljali kaznivih dejanj, glede na vse že navedeno pa obdolženec zaupanja, potrebnega za izrek pogojne obsodbe, nikakor ne more biti deležen.

5Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja izrečeno stransko denarno kazen. Pritožbeno sodišče glede na vse že navedeno meni, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo tudi povsem primerno denarno kazen. Glede na to, da število dnevnih zneskov pri izrečeni denarni kazni ne more biti manjše od 10 dnevnih zneskov, obdolžencu pa je bila izrečena denarna kazen v višini 50 dnevnih zneskov, kar je glede na težo obravnavanega dejanja in že opisane okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, povsem primerna denarna kazen, upoštevaje pri tem tudi, da je bil obdolženec, preden je bil zoper njega odrejen pripor, redno zaposlen.

6Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost na prvi stopnji izrečenih kazenskih sankcij, se je pritožba pokazala kot neutemeljena.

7Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki tudi pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP.