VSC Sklep I Kp 49397/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zoper obdolženega M. O. podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in da se pripor izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru ....

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, ali vsaj nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5V tokratnem sklepu je sodišče prve stopnje v točkah 6. do 10. obrazložitve pravilno povzelo vsebino tekom preiskave pridobljenih dokazov in utemeljeno zaključilo, da je glede na zbrane dokaze podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec izpolnil vse (objektivne) zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, zagovorničine navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora in v pritožbi zoper sklep z dne 25. 11. 2020, da utemeljen sum ni podan, ker da ni voljne sestavine, pa pravilno zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da je ravno zaradi ugotovitev izvedenca za psihiatrijo o zdravstvenem stanju obdolženca v času izpolnitve zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, podan predlog za izrek varnostnega ukrepa (in ne obtožnica).

6Zagovornica v pritožbi sicer delno povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma in posebej izpostavlja, da v kolikor bi obdolženec resnično imel namen dokončati kaznivo dejanje, ne bi oškodovancu pomagal in klical medicinsko pomoč. Vendar kot je razumeti pritožbo, s takimi navedbami ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, temveč zaključke o ponovitveni nevarnosti, saj nadalje navaja, da okoliščina, da je bil potreben operativni poseg, da je oškodovanec preživel, ne vpliva na obstoj objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ampak jih kvečjemu negira, ker je obdolženec s tem, ko je poklical reševalce, voljno preprečil, da bi prišlo do najhujšega in da tako ta objektivna okoliščina sama zase nima nikakršne zveze s samo ponovitveno nevarnostjo. Ob navedenem, ko so po oceni pritožbenega sodišča zaključki sodišča prve stopnje glede izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja oz. uresničitvi njegovih objektivnih zakonskih znakov, jasni, razumljivi in prepričljivi, zagovornica pa jih pritožbeno ne izpodbija, o obstoju utemeljenega suma ni nobenega dvoma.

7Prav tako so prepričljivi in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo težo dejanja, ki se očita obdolžencu (predpisana kazen najmanj 15 let zapora, kaznivo dejanja zoper človekovo življenje in telo), način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje (z nožem z rezilom dolžine 135 mm je spečega oškodovanca zabodel v predel srca, zaradi česar bi lahko oškodovanec brez takojšnjega operativnega posega umrl). Dejstvo kasnejše pomoči oškodovancu, ki ga zagovornica pritožbeno izpostavlja, zlasti glede na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ki jih sodišče prve stopnje korektno povzema in kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, ni okoliščina, ki bi lahko pripeljala, do drugačne ocene obdolženčeve nevarnosti, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

8Glede na razloge o obstoju objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ki so navedeni v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da so navedbe o teži, načinu in okoliščinah storitve dejanja zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Res je sicer, kot trdi zagovornica v pritožbi, da je iz spisovnega gradiva mogoče razbrati tudi, da ima obdolženec postavljeno diagnozo paranodina shizofrenija (to izhaja npr. iz povzetka obdolženčeve zdravstvene dokumentacije v psihološkem izvedenskem mnenju dr. S. Š. na list. št. 221 in 222) in da sta o obdolženčevi shizofreniji izpovedovala tudi oškodovanec in priča M. V., vendar ta okoliščina ne more utemeljiti stališča, da ponovitvena nevarnosti ni podana. Kvečjemu taka diagnoza predstavlja celo dodaten argument za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki je nedvomno izkazana tudi z obstojem subjektivnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 15. točki obrazložitve, pri čemer se je oprlo predvsem na ugotovitve glede obdolženčevih osebnostnih lastnostih, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj izvedenke psihološke stroke (da so pri obdolženem čustveni izbruhi in agresivni izpadi nekaj običajnega, da je osebnostno nagnjen k nepremišljenim nenadnim impulzivnim vedenjskim prebojem, je negativističen, razdražljiv, muhast, zamerljiv, egocentričen in brez empatije) in izvedenca psihiatrične stroke (da obstoji nevarnost, da bi, v kolikor se ne bo zdravil in bo še naprej užival psihoaktivne snovi, na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje). Zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na izkazane objektivne in subjektivne okoliščine izkazana povsem realna in konkretna nevarnost, da bi lahko obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, ponovil istovrstno kaznivo dejanje, je tako v celoti prepričljiv in pravilen.

9V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obdolženec fizično nezmožen ponovitve istovrstnega dejanja, je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 27. 10. 2020 poudarilo, da za take trditve ni nobene dokazne podlage v zbranem spisovnem gradivu. Izpovedbe oškodovanca, da je obdolženec v slabem zdravstvenem stanju, da mu je velikokrat moral pomagati po stopnicah in da so tudi policisti izpovedovali o tem, da so obdolžencu morali pomagati v vozilo in po stopnicah, ne kažejo na prepričljivost zaključka o fizični nezmožnosti ponovitve takega dejanja, saj ne gre za spremembo v fizičnem stanju obdolženca in je tako slabo fizično stanje bilo podano že v času, ko naj bi obdolženec z nožem zabodel oškodovanca, kar pomeni, da domnevna fizična nesposobnost ni preprečila takega dejanja. Sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami temelji na konkretno izkazanih okoliščinah, ki nedvomno omogočajo sklepanje z veliko verjetnostjo, da obstoji nevarnost ponovitve in je temu tudi v izpodbijanem sklepu zadoščeno. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene in se pritožbenemu sodišču ne porajajo nobeni dvomi v prepričljivost ugotovitve, da je pri obdolžencu izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost.

10Prav tako pritožbene navedbe ne zbujajo pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pripor v obravnavani zadevi nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Neutemeljeno je namreč navajanje, da so navedbe, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in lahko povzročil oškodovancem hujše posledice, zgolj hipotetične in nimajo podlage v zbranem spisovnem gradivu. To namreč izrecno izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca K., na to pa je mogoče sklepati tudi na podlagi psihološkega izvedenskega mnenja, kar je nenazadnje sodišče prve stopnje tudi poudarilo v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je prepričljivo obrazložilo zaključek, da v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, ker z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja zagotovitve varnosti konkretnega kot tudi potencialnih drugih oškodovancev. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da gre v primeru pripora, zlasti ko se ta izvaja v zdravstvenem zavodu na zaprtem oddelku, kjer je obdolženec lahko podvržen tudi prisilnemu zdravljenju, za najhujši poseg v osebnostne pravice in da je treba zato pogoje za podaljšanje pripora še posebej skrbno pretehtati, a v nasprotju z zagovornico meni, da je to sodišče prve stopnje v celoti storilo in za zaključek, da je pripor zoper obdolženca nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep, prepričljivo utemeljilo z razlogi, ki jih je navedlo v točkah 21 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa in s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim kot pravilnim pritrjuje.

11Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodne odločbe, odmerilo sodišče prve stopnje.