VSC Sklep III Kp 8801/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za uvedbo preiskave oškodovanca kot tožilca družbe E. d.o.o., ki je bila vložena 4. 2. 2020 zoper obd. A. S. zaradi storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku člena 227 KZ-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s prvim odstavkom člena 96 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter s potrebnimi izdatki obdolženca, obremenilo proračun.

2Taki odločitvi nasprotuje oškodovanec kot tožilec, ki v pravočasno vloženi pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev zakona in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za preiskavo zoper obdolženca ugodi, podredno pa, da napadeni sklep razveljavi in zahtevo za preiskavo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na vloženo pritožbo je odgovoril obdolženec po svojih zagovornikih in predlaga, da glede na zakonito in pravilno odločitev v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je neutemeljena.

5Iz določb člena 167 ZKP izhaja, da se preiskava zoper točno določeno osebo začne takrat, če je utemeljen sum, da je ta oseba kaznivo dejanje storila, torej, da obstaja takšna stopnja verjetnosti, da je določena oseba tudi storilec kaznivega dejanja. Zato je prvo sodišče na podlagi vložene zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca (subsidiarnega tožilca) bilo dolžno med drugim najprej ugotoviti, ali vložena zahteva za preiskavo vsebuje takšen opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in obstoj tistih dejstev in okoliščin, ki potrjujejo obstoj potrebnega dokaznega standarda v tej fazi postopka, to je utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

6Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- obdolženec je bil v času od 7. 12. 2007 do 18. 12. 2007 direktor oškodovanca, v času od 19. 12. 2007 pa do 25. 8. 2009 pa predsednik njegove uprave

- 20. 12. 2004 je bila v imenu in za račun oškodovanca družbi M. d.o.o., izdana Garancijska izjava št. 12-2004, ki jo je podpisal obdolženec in s katero se je oškodovanec zavezal k prevzemu brezpogojnega jamstva za plačilo obveznosti družbe M. d.o.o. do banke L. iz naslova kreditne pogodbe z dne 17. 12. 2004 v višini 4,000.000,00 EUR

- 21. 5. 2007 je bila garancija s strani L. predložena na unovčenje oškodovancu, ker družba M. svojih obveznosti iz kreditne pogodbe ni izpolnila, niti tega ni bila zmožna (zaradi začetega stečajnega postopka)

- oškodovanec (E. d.o.o.) je odklonil izpolnitev obveznosti iz te garancijske izjave, ker je obdolženec zagotovil, da podpis na garanciji ni njegov

- iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 576/2010 z dne 5. 9. 2016, ki je postala pravnomočna 20. 4. 2017 izhaja, da je oškodovanec iz naslova podpisane garancije dolžan plačati 2,800.146,11 EUR skupaj s kapitaliziranimi obrestmi v višini 783.933,92 EUR tožeči stranki (L.)

- oškodovanec je predmetno obveznost iz citirane sodne odločbe poravnal v večih izplačilih, prvo je bilo izvedeno 19. 5. 2017 (v višini 1,000,000,00 EUR), zadnje pa 20. 4. 2018 v višini 380.000,00 EUR.

7V izpodbijani sklep so povzete bistvene trditve zahteve za preiskavo, ki se odražajo v očitkih obdolžencu, (-) da je najprej kot predsednik uprave odklonil realizacijo predložene bančne garancije z argumentacijo, da bančne garancije ni podpisal, (-) nato pa ves čas sodnega postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. I Ips 576/2010 zopet zanikal veljavnost podpisa na garanciji, kar mu je oškodovanec ves čas verjel in zato je tudi zavračal tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker pa je izvedenec grafološke stroke 28. 2. 2013 izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja in potrdil pristnost obdolženčevega podpisa na garancijski izjavi, pa je obdolženec 23. 5. 2013 in 15. 4. 2013 na svoja potomca prenesel vse svoje premoženje, kar pa je po prepričanju oškodovanca storil zato, da bi preprečil vsaj delno poplačilo škode, ki jo je povzročil oškodovancu, saj je že takrat imel status dolžnika do oškodovanca.

8Obdolžencu se torej v zahtevi za preiskavo očita, da je z namenom izigranja in oškodovanja oškodovanca, slednjemu z goljufivim dejanjem povzročil premoženjsko škodo zato, ker je 23. 5. 2013 in 15. 4. 2013 na svoja otroka neodplačno prenesel točno določene nepremičnine in svoj poslovni delež svoje družbe, to pa je storil neposredno po seznanitvi z izvedenskim mnenjem, izdelanim v citirani pravdni zadevi. Zahteva za preiskavo torej svoje nosilne očitke o obdolženčevem zavedanju, da bo zaradi ugotovljene veljavnosti bančne garancije oškodovancu nastala škoda v višini 5,78 mio EUR, veže na čas odsvojitve njegovih nepremičnin in poslovnega deleža, saj je v tem trenutku obdolženec že imel status dolžnika, pri takih očitkih pa oškodovanec vztraja tudi v vloženi pritožbi.

9Prvo sodišče je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je najprej presojalo, ali je imel obdolženec v času storitve očitanega kaznivega dejanja status dolžnika, saj iz določbe drugega odstavka člena 227 KZ-1 določno izhaja, da se z enako kaznijo kot po določbi prvega odstavka člena 227 KZ-1 kaznuje tisti, ki ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato, da bi izigral ali oškodoval upnike, prizna bodisi neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči škodo upnikom. Goljufiva dejanja pa so tista, ki jih tudi sodna praksa opredeljuje kot kršitve bodisi določil in načel finančnega poslovanja, ki se najpogosteje kažejo v tveganjih, ki ne zagotavljajo kratkoročne in dolgoročne finančne stabilnosti, v posledici takšnih ravnanj pa lahko nastane premoženjska škoda konkretnemu oškodovancu.

10Ni mogoče deliti prepričanja pritožbe, ki v zavzemanju za ugotovitev kršitve zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja prvemu sodišču očita preozko razlago pojma dolžnik v skladu z določbo drugega odstavka člena 227 KZ-1, ker je dejanski nastanek škode oškodovancu v konkretnem primeru in njena zapadlost bila odložena izključno zaradi preračunljivega ravnanja obdolženca in da pretečen čas do dejanske zapadlosti po prepričanju pritožbe kriminalno količino obdolženca le še povečuje in da stališče, ki ga je zavzelo v zvezi s statusom dolžnika v izpodbijanem sklepu prvo sodišče, le še vzpodbuja k storitvi tovrstnih nedopustnih ravnanj.

11Prvo sodišče je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno pojmovalo status dolžnika, ki ga je vezalo na določbo 3. točke prvega odstavka člena 16 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jasno določa, da je dolžnik oseba, proti kateri se uveljavlja konkretna terjatev in na določbo člena 165 Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem odškodninska obveznost nastane z dopolnitvijo zakonskih predpostavk odškodninske odgovornosti, za zapadlo pa se šteje s trenutkom nastanka le-te. Ob takih izhodiščih je zato prepričljivo zavrnilo trditev zahteve za preiskavo, da je oškodovancu že 23. 5. 2013 oziroma 15. 4. 2013 (s prenosom obdolženčevega premoženja na svoja dva otroka) nastala škoda, kar je tudi pravilno vezalo na pravnomočnost gospodarskega spora v zadevi, opr. št. I Pg 576/2010, ki je postala pravnomočna 20. 4. 2017, oziroma na čas, ko je oškodovanec poravnal terjatev L. (19. 5. 2017 in 20. 4. 2018), torej, da status dolžnika obdolženec ni imel že ob prenosu svojega premoženja na potomce, kot ves čas neutemeljeno trdi pritožba in kot izhaja iz opisa dejanja.

12Zato ni utemeljeno zopet v pritožbi ponovljeno stališče, da je obdolženčevo zavedanje o prenosu njegovega premoženja 23. 5. 2013 in 15. 4. 2013 mogoče vezati na seznanitev obdolženca z izsledki izvedenca grafološke stroke v februarju 2013 v zadevi opr. št. I Pg 576/2010. Tako razlogovanje pritožbe, ki je za ta postopek nerelevantno, temelji namreč na obstoju bodoče premoženjske škode, ki pa je bil kljub temu, da je lahko bil, kot trdi pritožba, pričakovan, bil bodoče negotovo dejstvo. Slednje pa je prvo sodišče prepričljivo podkrepilo tudi z obrazložitvijo, da je šele 13. 10. 2017 oškodovanec na Okrožno sodišče v Celju zoper obdolženca vložil tožbo zaradi plačila 3,640.000,00 EUR (gospodarski spor se vodi pod opr. št. I Pg 533/2017), kar je 4 (štiri) leta po prenosu premoženja obdolženca na svoja potomca, oškodovanec pa tudi ni izkazal, da je v vsem tem času z ustreznimi pravnimi sredstvi, sklicujoč se na bodočo in pričakovano škodo, ki naj bi oškodovancu nastala zaradi obdolženčevega goljufivega ravnanja, poskušal obdolžencu tekom pravde v zadevi opr. št. I Pg 576/2010 preprečiti odsvojitev njegovega premoženja.

13Ker začetek kazenskega postopka ni mogoče vezati na bodoča negotova dejstva, kot to neutemeljeno trdi pritožba, torej ni dvoma, da je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času, ki izhaja iz opisa dejanja, še ni imel status dolžnika. Zato pritožba tudi nima prav, da se je obdolženec ves čas tudi zavedal, da bo do nastanka škode oškodovancu prišlo in kakšna bo njena intenziteta. Takšne trditve pritožbe so po prepričanju pritožbenega sodišča lahko relevantne le za civilnopravna razmerja, ki jih za takšne očitke, ki jih na obdolženca v tem postopku naslavlja pritožba, predvidevajo določbe člena 263 ZGD-1, ki uzakonjajo odškodninsko obveznost menedžerjev, ki se uporablja tako za člane uprave delniške družbe, kot za člane nadzornega sveta in ki v določbi prvega odstavka tega istega zakonitega določila najprej opredeljuje dolžna ravnanja menedžerjev, ki se morajo odraziti v njihovem skrbnem ravnanju in njihovi dolžnosti zvestobe do gospodarskega subjekta. Takšen tožbeni zahtevek je oškodovanec že vložil in pravda poteka pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. I Pg 533/2017. V navedenem gospodarskem postopku pa bo obdolženec, kot nekdanji menedžer imel možnost dokazati nasprotno, kar ves čas trdi pritožba in sicer, ali je zato, ker ni realiziral obveze oškodovanca iz bančne garancije in posledično povzročil nepotrebno pravdanje v zadevi opr. št. I Pg 576/2010, tudi odgovoren za nastalo škodo oškodovancu. Ni pa mogoče, kot neutemeljeno vztraja pritožba, takšne odgovornosti menedžerja ob odsotnosti zakonskih znakov, ki izhajajo iz določbe drugega odstavka člena 227 KZ-1 uveljavljati v kazenskem postopku.

14Iz teh razlogov se izkažejo prizadevanja pritožbe pri uveljavljanju pritožbenih razlogov kršitve zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa pritožba ne obrazloži) za neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zato je bilo potrebno na podlagi zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP pritožbo pooblaščencev oškodovanca zavrniti kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrditi ob odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).

15Oškodovanec s pritožbo ni uspel, zato bo moral v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP v povezavi z drugim odstavkom člena 96 ZKP plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, le-to pa bo oškodovancu s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.