VSL Sklep II Kp 52236/2018

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nadaljnji postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju, na podlagi določil 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodil ugovorom zagovornikov obdolženih in ni dopustil obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Kranju opr. št. Kt/4147/2018 z dne 14. 1. 2020 ter kazenski postopek zoper obdolžene ustavil.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in nagrade njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila okrajna državna tožilka iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP; predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter dopusti obtožbo zoper obdolženo.

3Odgovore so podali tudi zagovorniki obdolženih; pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbo zavrne in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, ki izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 13 izpodbijanega sklepa, ker iz pravnih aktov, navedenih v konkretnem delu tenorja izhajajo točno določene obveznosti in dolžnosti obdolženega A. A. kot vodje koncesijske dejavnosti B. d. o. o. (v nad. B. d.o.o.). Podlaga za takšno sklepanje izhaja iz določil Poslovnika B. d. o. o., iz katerega izhajajo in so v njem določene obveznosti strokovnega vodje posameznih področij. Takšno sklepanje potrjuje tudi listinska dokumentacija in sicer izpisek mesečnih osebnih dohodov za obdolženega A. A. v kritičnem obdobju (avgust 2014 in november 2015), ki potrjujejo, da je obdolženi prejemal 150,00 EUR dodatka k osebnemu dohodku kot odgovorna oseba za izvajanje koncesijske dejavnosti.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da notranji organizacijski akti, na katere se opira očitek v konkretnem delu tenorja obtožnice niso konkretno navedeni, vendar je po oceni pritožbenega sodišča v opisu očitka kaznivega dejanja naveden povsem določen okvir, iz katerega izhajajo konkretizirana dejstva, ki so odločilna in natančno opredeljujejo očitek kaznivega dejanja do te mere, da obdolženemu A. A. omogočajo učinkovito obrambo.

Po oceni pritožbenega sodišča je opis kaznivega dejanja določen in jasen, iz opisa kaznivega dejanja izhajajo konkretne dolžnosti in obveznosti, ki naj bi jih obdolženi kršil. Tako so po oceni pritožbenega sodišča iz konkretnega obravnavanega življenjskega primera izbrana tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Strinjati se je tudi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v točki 13 izpodbijanega sklepa, da so notranje organizacijski akti delodajalca taksativno navedeni v obrazložitvi obtožbe, ki ne more nadomestiti konkretnih okoliščin, ki opredeljujejo posamezne zakonske znake v tenorju obtožbe. Glede na konkreten očitek obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, po oceni pritožbenega sodišča, je dovolj določno opredeljeno, katere akte je obdolženi kršil in na podlagi katerih aktov je opustil dolžni nadzor.

6Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami prvostopenjskega sodišča v točki 13, da bi bilo potrebno, zaradi konkretizacije očitkov, določila koncesijske pogodbe vnesti v izrek obtožnice obdolženemu očitanega kaznivega dejanja. Konkreten del izreka obtožnice namreč natančno navaja, katere člene pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali naj bi obdolženi s svojim ravnanjem kršil, navajanje vsebine teh členov pa je zato nepotrebno.

7Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v tenorju določno navedene blanketne norme, ki določajo pravice predvsem pa obveznosti obdolženega kot vodje koncesijske dejavnosti, natančno pa so bile te pravice in obveznosti določene v notranjih aktih B. d. o. o.

V nadaljevanju se je tudi strinjati s pritožbeno navedbo, da je bistvo očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da bi kot vodja koncesijske dejavnosti moral poskrbeti, da bi vsi veterinarji, ki so izvajali naloge po koncesijski pogodbi to izvajali po pravilih stroke in v ustrezen sistem tudi vpisovali pravilne podatke. Samo v takšnem primeru naj bi bili tudi upravičeni do plačila opravljenih storitev v obsegu kot so to sicer prikazovali. Zato tudi pritožnica utemeljeno izpostavlja določila poslovnika B. d. o. o., ki določajo obdolženčevo dolžnost nadzorstva nad drugimi osebami pri izvedenih tuberkulinizacijah.

8Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožnice, da so obdolženi A. A., C. C., Č. Č., E. E. in D. D. izvajali svoja dejanja na podlagi podpisane Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali z dne 13. 1. 2011 in nadalje še podpisanih aneksov k tej pogodbi in so na podlagi določil teh aktov izvajali uradna dejanja.

9Pravna podlaga za presojo vprašanja ali so imeli obdolženi pri izvajanju tuberkulinizacije živali na podlagi Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe status uradne osebe, je lahko le 4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1. Ta določa, da je uradna oseba po lahko tudi „druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, ki jih daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži.“ Pri uradni osebi po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 gre za t.i. „nepravo“ uradno osebo, ker pojem ni vezan na delovanje pri državnem organu, temveč na osebo zunaj državnega organa, ki je na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi, pooblaščena za opravljanje posameznih nalog.¹ Obdolženi so na podlagi pooblastil izhajajočih iz zgoraj citirane pogodbe, ki je bila sklenjena med Ministrstvom za ... ter B. d.o.o., ki je na podlagi 17. člena citirane pogodbe kot koncesionar zato prejemala proračunska sredstva. Povedano drugače, navedeno ministrstvo je družbi B. d.o.o. podelilo pooblastilo za izvajanje tuberkulinizacij živali za določene občine, navedene v točki 4. citirane pogodbe. Obdolženci so za izvajanje svoje dejavnosti v okviru družbe B. d.o.o. torej razpolagali z javnimi sredstvi, namenjenimi veterinarski dejavnosti, zato je ta opravila mogoče šteti za uradne naloge.² Kot uradno dejanje je namreč potrebno šteti tisto dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij), ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oz. podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil, praviloma po vnaprej predpisanem postopku.³ Status uradne osebe torej ni nekaj, kar bi obstajalo samo zase, temveč le v povezavi s storjenim oz. opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja ( samega po sebi) oz. zlorabo z njim povezanih uradnih pravic.

Na podlagi Zakona o veterinarstvu, Odredbe o izvajanju sistematičnega sprejemanja stanja bolezni in cepljenja živali za leto 2014, 2015 in 2016 in Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali so bili odgovorni za zakonitost in namenskost razpolaganja s javnimi sredstvi, ki so bila namenjena za cepljenje v tem svojstvu pa so imeli lastnost uradne osebe oziroma je bilo njihova ravnanja šteti kot uradna dejanja

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

¹ Sodba VS RS, opr. št. 85640/2010 z dne 29.3.2018
² Sodba VS RS, opr. št. I Ips 159/2007 z dne 2.4.2009
³ Sodba VS RS, opr. št. I Ips 85640/2010 z dne 29.3.2018