UPRS Sodba II U 554/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot nosilki rudarske pravice odmerila rudarsko sanacnino za izkoriščanje mineralne surovine - proda, na pridobivalnem prostoru X., v znesku 27.036,73 EUR in določila, da je zavezanka družba A. d.o.o. dolžna odmerjeno rudarsko sanacnino plačati v enkratnem znesku na vplačilni podračun Eko sklada v roku 30 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Posebni stroški pri odločanju z navedeno odločbo niso nastali.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka sanacnino odmerila na podlagi rudarskega priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2013, s katerim je zavezanka družba A. d.o.o. priglasila 61.962 m3 mineralne surovine - proda v raščenem stanju. Na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o rudarstvu postane koncesionar nosilec rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine z dnem veljavnosti koncesijske pogodbe in istočasno zavezanec z zagotavljanjem plačevanja rezerviranih sredstev za sanacijo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se način in pogoj plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določi z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba) ter določbami koncesijske pogodbe, po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Tožena stranka je ugotovila, da je na podlagi priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo, v skladu s koncesijsko pogodbo, št. 430-84/2007-15 z dne 29. 5. 2008, treba koncesionarju prišteti letno nadomestilo za upravljanje z rezerviranimi sredstvi za sanacijo, pri čemer se višina letnega nadomestila izračuna po enačbi iz 20. člena Uredbe, ki v predmetnem primeru znaša 27.036,73 EUR.

3Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj meni, da je tožena stranka napačno uporabila zakon in na zakon oprti predpis, saj je napačno ugotovila dejansko stanje in zagrešila bistvene kršitve postopka. V tožbi navaja, da je dejansko bila dne 29. 5. 2008 sklenjena koncesijska pogodba, katere predmet je bilo izkoriščanje mineralne surovine proda v količini 70.000 m3 na podlagi katere mora koncesionar vsako leto sporočiti količino pridobljenih mineralnih surovin, kar je tudi storil. Glede na to, da za urejevalno okolje in dokončno sanacijo skrbi koncesionar, sta pa določena dva načina zagotavljanja sredstev za sanacijo, in sicer letno plačilo akontacije sredstev za končno sanacijo denarnih sredstev plačanih Eko skladu ali bančna garancija. Tožeča stranka navaja, da sta zgoraj navedeno pogodbeni stranki izrecno dorekli, in sicer določili način zagotavljanja sredstev z bančno garancijo, kot predvidene stroške sanacije, ki izhajajo iz rudarskega projekta in predložitev bančne garancije z veljavnostjo tri leta po sklenitvi pogodbe in oblikovanju rezervacij sredstev, pri čemer je bila sanacija opravljena sproti, zaradi česar je tudi nesmiselno zagotavljanje predvidenih sredstev za sanacijo. Tožeča stranka zahteva, da sodni izvedenec oceni vrednost do sedaj izvedenih del, da ugotovi, da so se dela izvajala v skladu z rudarskim načrtom, da so se sredstva primerno rezervirala in tudi predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke B.B. in vodje projektov C.C.

4Tožena stranka je ob predložitvi dokumentacije upravnega spisa odgovorila, da držijo navedbe tožeče stranke, da je bila sklenjena koncesijska pogodba, in da je bil dogovorjeni način zagotavljanja sredstev za sanacijo zagotavljanje sredstev z bančno garancijo, vendar da je veljavnost bančne garancije potekla že 3. 6. 2011, zaradi česar bi tožeča stranka kot zavezanka, v skladu s pogodbo, morala predložiti novo bančno garancijo, ki bi bila veljavna še vsaj tri mesece po preteku roka opredeljenega za sanacijo. Že iz same pogodbe namreč izhaja, da kolikor se končni rok podaljša, da je koncesionar dolžan predložiti novo bančno garancijo, z veljavnostjo vsaj še tri mesece, česar pa tožeča stranka ni izpolnila. Tožena stranka je še dodatno pojasnila, da je koncesijska pogodba sicer bila sklenjena leta 2008, vendar je bila podeljena za dobo 15 let, pri čemer iz 12. člena Koncesijske pogodbe izhaja, da mora biti bančna garancija veljavna vsaj še tri mesece po poteku roka opredeljenega za sanacijo, kolikor pa se končni rok podaljša pa mora koncesionar predložiti novo bančno garancijo z veljavnostjo vsaj še tri mesece po poteku podaljšanega roka, kar pa tožeča stranka ni storila. Tudi iz 15. člena Uredbe izhaja, da mora biti čas veljavnosti bančne garancije daljši od časa trajanja koncesijske pogodbe.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba) med drugim določa način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe) ter zagotavljanje nadomestila za izvajanje tistih nalog Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

7Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka opravila izkop mineralne surovine proda v količini 61.962 m3, razhajata pa se stranki pri razumevanju ali je tožena stranka bila upravičena, kljub sklenjeni koncesijski pogodbi in dani bančni garanciji, izdati izpodbijano odločbo. Pritrditi je navedbi tožeče stranke, da za urejevalno okolje in dokončno sanacijo skrbi koncesionar, ki mora vsako leto sporočiti količino pridobljenih mineralnih surovin, ter da je predmet pogodbe izkoriščanje mineralne surovine proda, kakor tudi, da sta stranki sklenili koncesijsko pogodbo 29. 5. 2008, in da je v skladu z zakonom možen način zagotavljanja sredstev za sanacijo s pomočjo denarnih sredstev, plačanih na račun Eko sklada ali z bančne garancijo. Vendar iz koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin št. 430-84/2007-15 izhaja, da sta stranki pogodbo podpisali 19. 5. 2008 in 29. 5. 2008, da je pogodba začela veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, to je z dnem 29. 5. 2008, in da začne pogodba veljati po predložitvi bančne garancije iz 12. člena pogodbe. Iz 12. člena pogodbe izhaja, da bo koncesionar koncendentu ob podpisu pogodbe predložil bančno garancijo v višini stroškov v projektu opredeljene sanacije za tri leta in izvedel knjigovodsko rezervacijo sredstev v višini predvidenih stroškov celotne sanacije, pri čemer mora biti bančna garancija nepreklicna in izdana s strani prvovrstne banke ter vnovčljiva na poziv. Dodatno iz 12. člena izhaja, da mora biti bančna garancija veljavna še vsaj tri mesece po poteku roka opredeljenega za sanacijo, in da kolikor se končni rok za izvedbo sanacije podaljša, da je koncesionar dolžan predložiti novo bančno garancijo z veljavnostjo vsaj še tri mesece po poteku podaljšanja roka.

8Med strankama je nesporno, da se je podaljšal čas in trajanje predmetne koncesijske pogodbe, pri čemer je sodišče po vpogledu v dokumentacijo spisa ugotovilo, da je bila ob sklenitvi pogodbe predložena garancija banke -X. z dne 3. 6. 2018, ki je veljala najkasneje do 3. 6. 2011. Iz iste bančne garancije prav tako izhaja, da po poteku navedenega roka garancija več ne velja, in da s tem tudi obveznost banke avtomatično ugasne, ne glede na to ali je garancija vrnjena ali ne.

9Glede na to, da je tožeča stranka koncesijsko pogodbo podpisala, je bila tudi seznanjena s posledicami nepodaljšanja bančne garancije, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno izdala predmetno odločbo, saj iz Uredbe o rudarski koncesnini sredstev za sanacijo, in sicer 12. člena izhaja, da ministrstvo izda odločbo o odmerili rudarske koncesnine v skladu z določbami 11. člena iste Uredbe v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca, kar je v danem primeru tudi storila. Strošek končne sanacije pridelovalnega prostora je v skladu s 17. členom iste Uredbe odvisen od načina in vzorcev izkoriščanja mineralne surovine in se ga določi z rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje. Pri izračunu stroškov končne sanacije je potrebno upoštevati tržno vrednost stroškov dela, materiale, opreme, inštalacij, vzdrževanje, na dan izdelave izračuna ter predvideno inflacijo v obdobju do izteka rudarske pravice. Strošek končne sanacije vključuje tudi strošek vzpostavitve novega oziroma vzpostavite prejšnjega stanja v bivalnem prostoru po končanem izkoriščanju. Tako je po mnenju sodišča tožena stranka na podlagi obrazložitve, ki izhaja iz odločbe, tudi pravilno izračunala plačilo rudarske sanacnine, zoper katero tožeča stranka niti ni ugovarjala.

10Glede zahtevka tožeče stranke, da bi sodišče določilo izvedenca, ki naj oceni vrednost do sedaj izvedenih del, sodišče pripominja, da v navedenem primeru ne gre za ugotavljanje višine in dejansko opravljenih izvedenih del sanacij, temveč gre za obveznost koncesionarja, da uredi način zagotavljanja sredstev za sanacijo, za urejevanje okolja ter dokončno sanacijo ali z denarnimi sredstvi plačanih Eko skladu ali z bančno garancijo. Glede na to da, kot je že obrazloženo, je bančna garancija iztekla, je torej edini način določitve načina zagotavljanja sredstev za sanacijo vplačilo denarnih sredstev Eko skladu in bi bilo ugotavljanje obsega izvedene sanacije z izvedencem neutemeljeno. Iz istega razloga sodišče tudi ni zaslišalo vodje projekta B.B. in odgovorne osebe C.C., kot to zahteva tožeča stranka v tožbi, saj iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi navedeni priči izpovedali o razlogih nepodaljšanja bančne garancije, kar je bila tožeča stranka dolžna storiti in tako tudi ni navedla pravno relevantnih razlogov, zaradi katerih bi želela, da se priči B.B. in C.C. pred sodiščem zasliši.

11Med strankama ni sporno, da so mineralne surovine last Republike Slovenije, in da se mora za njihovo izkoriščanje plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino za sanacijo območja, kjer je izkoriščanje, poteka in je v skladu z Uredbo. Taka ureditev zasleduje temeljne cilje družbenega ekonomskega in gospodarskega sistema, ki so v zadovoljevanju družbe in potreb po javnem interesu. Tožena stranka je na podlagi analize ugotovila, da bančna garancija, ki jo je tožeča stranka predložila kot garancijo iz naslova finančnih sredstev sanacnin, ne zadošča za kritje takšnih stroškov, saj ni več veljavna, kar pomeni, da je imela utemeljen in stvaren razlog izdati predmetno odločbo, saj drugačna vrsta zagotavljanja sredstev za sanacijo kot z bančno garancijo ali nakazilom denarnih sredstev plačanih na račun Eko sklada, v skladu z Uredbo, ni predvidena. Glede na to, da je bančna garancija iztekla že v letu 2011 in ni bila podaljšana ali predložena nova, je tako bil edini zakoniti način, da je tožena stranka izdala odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z denarnimi sredstvi plačanih preko Eko sklada. Kolikor pa bo izvedena sanacija, ki jo je tožeča stranka že izvedla in glede na to, da koriščenje rudnine še vedno poteka, presegala določene zneske za sanacijo, pa bo tožeča stranka lahko morebitno preplačilo uveljavljala v pravdnem postopku.

12Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravno stališče, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne pomeni dejstev, ki se dokazuje v tem sodnem postopku.

K II. točki izreka:

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.