UPRS Sodba II U 552/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki kot nosilki rudarske pravice za leto 2016 odmerjeno plačilu rudarske sanacnine za izkoriščanje mineralne surovine - proda, na pridobivalnem prostoru..., v znesku 19.960,48 EUR, kar mora tožeča stranka plačati v enkratnem znesku na plačilni račun EKO sklada v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka sanacnino odmerila na podlagi rudarskega priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2016, s katerim je tožeča stranka priglasila 45.122 m3 mineralne surovine - proda v raščenem stanju. Ministrstvo je izpodbijano odločbo izdalo na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) in Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba). Višina letnega nadomestila za upravljanje z rezerviranimi sredstvi za sanacijo, ki pripada EKO skladu se izračuna po enačbi iz 20. člena Uredbe. Tožeča stranka je priglasila osnove za izračunavanje in odmerjanje plačila rudarske sanacnine v roku in na način, kot ga določajo predpisi, ter v obsegu, kot izhaja iz izračuna, ki v predmetnem primeru znaša 19.960,48 EUR.

3Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačno uporabljenega materialnega prava ter posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zatrjuje pa tudi obstoj bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da sta stranki dne 29. 5. 2008 sklenili koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine št. 430-84/2007-15, katere predmet je bilo izkoriščanje mineralne surovine proda v količini 70.000 m3 v raščenem stanju, na podlagi katere mora koncesionar vsako leto sporočiti količino pridobljenih mineralnih surovin, kar je tožeča stranka tudi storila. Za dokončno sanacijo pridobivalnega prostora skrbi koncesionar, z Uredbo pa sta določena dva načina zagotavljanja sredstev za sanacijo in sicer: letno plačilo denarnih sredstev EKO skladu ali bančna garancija. Stranki sta se izrecno dogovorili, da se sredstva zagotovijo z bančno garancijo z veljavnostjo tri leta po sklenitvi pogodbe in oblikovanju rezervacij sredstev. Razen tega se je sanacija izvajala sproti, zaradi česar je nesmiselno zagotavljanje predvidenih sredstev za sanacijo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče glede natančne ocene vrednosti sanacije angažira sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil vrednost do sedaj izvedenih sanacijskih del, predlaga pa tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke A.A. in vodje projektov B.B. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno vrne v nov postopek in priglaša stroške tega upravnega spora.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil dogovorjeni način zagotavljanja sredstev za sanacijo z bančno garancijo, katere veljavnost pa je potekla že 3. 6. 2011. V skladu z določbo 12. člena Koncesijske pogodbe bi morala biti bančna garancija veljavna še vsaj še tri mesece po poteku roka opredeljenega za sanacijo. Če se končni rok za izvedbo sanacije podaljša, je koncesionar dolžan predložiti novo bančno garancijo z veljavnostjo vsaj še tri mesece po poteku podaljšanega roka. Ker tožeča stranka obveznosti iz Koncesijske pogodbe in Uredbe, da predloži ustrezno bančno garancijo ni izpolnila, je ministrstvo za zagotovitev vseh sredstev za izvedbo sanacije izdalo izpodbijano odločbo, saj je ob pasivnosti tožeče stranke, da predloži ustrezno bančno garancijo predvidevalo, da želi tožeča stranka obveznost plačila za sanacijo zagotoviti s plačilom v EKO sklad v skladu s prvim odstavkom 15. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo.

5Tožba ni utemeljena.

6Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba) med drugim določa način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe), ter zagotavljanja nadomestila za izvajanje tistih nalog EKO sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

7Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka opravila izkop mineralne surovine proda v količini 45.122 m3, razhajata pa se stranki pri razumevanju ali je tožena stranka bila upravičena, kljub sklenjeni koncesijski pogodbi in dani bančni garanciji, izdati izpodbijano odločbo. Pritrditi je navedbi tožeče stranke, da je predmet koncesijske pogodbe z dne 29. 5. 2008 izkoriščanje mineralne surovine - proda, kakor tudi, da za dokončno sanacijo pridobivalnega prostora skrbi koncesionar, ki mora vsako leto sporočiti količino pridobljenih mineralnih surovin, ter da je v skladu z zakonom mogoč način zagotavljanja sredstev za sanacijo s pomočjo denarnih sredstev, plačanih na račun EKO sklada, ali z bančno garancijo. Vendar iz koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin št. 430-84/2007-15 izhaja, da sta stranki pogodbo podpisali 19. 5. 2008 in 29. 5. 2008, da je pogodba začela veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, to je z dnem 29. 5. 2008, in da začne pogodba veljati po predložitvi bančne garancije iz 12. člena pogodbe. Iz 12. člena pogodbe izhaja, da bo koncesionar koncendentu ob podpisu pogodbe predložil bančno garancijo v višini stroškov v projektu opredeljene sanacije za tri leta in izvedel knjigovodsko rezervacijo sredstev v višini predvidenih stroškov celotne sanacije, pri čemer mora biti bančna garancija nepreklicna in izdana s strani prvovrstne banke ter vnovčljiva na poziv. Dodatno iz 12. člena izhaja, da mora biti bančna garancija veljavna še vsaj tri mesece po poteku roka opredeljenega za sanacijo, in da kolikor se končni rok za izvedbo sanacije podaljša, je koncesionar dolžan predložiti novo bančno garancijo z veljavnostjo vsaj še tri mesece po poteku podaljšanja roka.

8Med strankama je nesporno, da se je podaljšal čas in trajanje predmetne koncesijske pogodbe, pri čemer je sodišče po vpogledu v dokumentacijo spisa ugotovilo, da je bila ob sklenitvi pogodbe predložena garancija banke - C. z dne 3. 6. 2018, ki je veljala do 3. 6. 2011. Iz iste bančne garancije prav tako izhaja, da po poteku navedenega roka garancija več ne velja, in da s tem tudi obveznost banke avtomatično ugasne, ne glede na to ali je garancija vrnjena ali ne.

9Glede na to, da je tožeča stranka koncesijsko pogodbo podpisala, je bila tudi seznanjena s posledicami nepodaljšanja bančne garancije. Zato je tožena stranka utemeljeno izdala predmetno odločbo, saj iz Uredbe o rudarski koncesnini sredstev za sanacijo, in sicer 12. člena izhaja, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami 11. člena iste Uredbe v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Strošek končne sanacije pridelovalnega prostora je v skladu s 17. členom iste Uredbe odvisen od načina in vrste izkoriščanja mineralne surovine in se ga določi z rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje. Pri izračunu stroškov končne sanacije je treba upoštevati tržne vrednosti stroškov dela, materiala, opreme, inštalacij, vzdrževanja na dan izdelave izračuna ter predvideno inflacijo v obdobju do izteka rudarske pravice. Strošek končne sanacije vključuje tudi strošek rekultivacije in vzpostavitve novega oziroma nadomestitve prejšnjega stanja okolja v pridobivalnem prostoru po končanem izkoriščanju. Tako je po mnenju sodišča tožena stranka na podlagi obrazložitve, ki izhaja iz odločbe, tudi pravilno izračunala plačilo rudarske sanacnine, zoper katero tožeča stranka sicer ni ugovarjala.

10Glede zahtevka tožeče stranke, naj sodišče določi izvedenca, ki bi ocenil vrednost do sedaj izvedenih del, sodišče pripominja, da v navedenem primeru ne gre za ugotavljanje višine dejansko opravljenih izvedenih del sanacije, temveč gre za obveznost koncesionarja, da uredi način zagotavljanja sredstev za sanacijo z denarnimi sredstvi plačanih EKO skladu ali z bančno garancijo. Glede na to, da je bančna garancija iztekla, je torej edini način določitve načina zagotavljanja sredstev za sanacijo vplačilo denarnih sredstev EKO skladu in bi bilo ugotavljanje obsega izvedene sanacije z izvedencem brezpredmetno. Iz istega razloga sodišče tudi ni zaslišalo vodje projekta in odgovorne osebe, kot to zahteva tožeča stranka v tožbi, saj iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi navedeni priči izpovedali o razlogih nepodaljšanja bančne garancije, in tako tožeča stranka ni navedla pravno relevantnih razlogov, zaradi katerih bi bilo njuno zaslišanje potrebno.

11Tožena stranka je ugotovila, da bančna garancija, ki jo je tožeča stranka predložila kot garancijo iz naslova zagotavljanja sredstev za sanacijo pridobivalnega prostora, ni več veljavna, kar pomeni, da je imela utemeljen razlog za izdajo predmetne odločbe, saj drugačna vrsta zagotavljanja sredstev za sanacijo kot z bančno garancijo ali z nakazilom denarnih sredstev na račun EKO sklada v Uredbi ni predvidena. Glede na to, da je bančna garancija iztekla že v letu 2011 in ni bila podaljšana, predložena pa tudi ni bila nova, je tožena stranka pravilno in v skladu s predpisi izdala odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z denarnimi sredstvi plačanih EKO skladu. Kolikor pa bo že izvedena sanacija presegla zneske določene za sanacijo, bo lahko tožeča stranka uveljavljala vrnitev morebitnega preplačila.

12Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

13Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, pa niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.