UPRS Sodba II U 124/2020-6

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila stroškov nakupa telefonskih kartic v višini 40,00 EUR za komuniciranje z odvetnikom - izvajalcem brezplačne pravne pomoči po odločbi Bpp 1938/2018. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedenem obsegu, to je za stroške komuniciranja z odvetnikom - izvajalcem brezplačne pravne pomoči po odločbi Bpp 1938/2018 v zvezi s pravdnim postopkom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1117/2019. Navaja, da je obsojenec na prestajanju zaporne kazni brez finančnih sredstev, zaradi česar nima sredstev za nakup telefonskih kartic, pisem in znamk in zaradi česar mu je onemogočena komunikacija z odvetnikom. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da glede na sodno prakso o stroških pravdnega postopka, glede na določbe dvanajstega poglavja Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter glede na določbo 19. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, stroški, ki jih ima pravdna stranka pri komuniciranju s svojim odvetnikom, ne predstavljajo pravdnih stroškov oziroma stroškov sodnega postopka. V tej luči ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči za stroške, ki jih v prošnji za brezplačno pravno pomoč uveljavlja prosilec. To toliko bolj izhaja iz tega, da bi bilo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči v tovrstni obliki zaradi varstva zaupnosti komunikacije oseb na prestajanju kazni zapora z odvetnikom nemogoče ugotoviti, ali so bili stroški porabljeni za potrebe konkretnega pravdnega postopka ali v druge, nemara zasebne namene, kar pomeni, da bi bilo nemogoče ugotoviti in posledično presojati s strani pravdnega sodišča ali so bili priglašeni stroški komunikacije tudi potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP.

2Razen tega organ za brezplačno pravno pomoč seznanja tožnika, da imajo osebe na prestajanju kazni zapora pravico do opravljanja dela in plačila za opravljeno delo v skladu s 46. in nadaljnjimi členi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), s čimer si lahko zagotovi dodatna finančna sredstva za svoje potrebe. Sicer pa imajo izvajalci brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami predpisov, ki urejajo odvetniško tarifo oziroma plačilo odvetnikov, pravico do ustreznega povračila stroškov oziroma izdatkov, ki jih imajo pri komunikaciji z upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Glede na visoke standarde odvetniške etike in dolžnosti profesionalne skrbnosti odvetnikov iz navedenega izhaja, da je na odvetnikih kot izvajalcih brezplačne pravne pomoči dolžnost, da glede na okoliščine primera oziroma potek sodnih postopkov poskrbijo za ustrezno pogoste obiske ali drugačne oblike komunikacije z upravičenci do brezplačne pravne pomoči, ki so na prestajanju kazni zapora, v okviru česar bodo upravičenci do brezplačne pravne pomoči brez vnaprejšnjih lastnih materialnih stroškov komunicirali z odvetniki. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnil.

3Zoper tako odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. Navaja, da njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za nakup telefonskih kartic ne bi smela biti zavrnjena iz razloga, da se ne more ugotoviti, ali so bila sredstva porabljena za potrebe konkretnega pravnega postopka. Tožena stranka je imela tudi možnost, da tožnika oprosti pavšalnih stroškov nakupa telefonskih kartic, česar pa ni storila. Tožniku morajo biti zagotovljene vse oblike komunikacije z odvetnikom, saj mu je to kot obsojencu zagotovljeno z 21. členom Ustave RS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu dodeli brezplačno pravno pomoč.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila v predmetni zadevi zavrnjena na podlagi zaključka organa za brezplačno pravno pomoč, da stroški nakupa telefonskih kartic za komuniciranje z odvetnikom ne sodijo med stroške pravdnega postopka. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu za zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1117/2019, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, katero izvaja odvetnik po odločbi št. Bpp 1938/2018. Vrsto in obseg brezplačne pravne pomoči določa ZBPP v 26. členu, sodišče pa pritrjuje organu za brezplačno pravno pomoč, da stroški komuniciranja z odvetnikom, na način, kot to uveljavlja tožnik, sem ne sodijo. Po petem odstavku 26. člena ZBPP sicer brezplačna pravna pomoč lahko zajema tudi t.im. druge stroške postopka, vendar pa, kot pravilno ugotavlja že organ za brezplačno pravno pomoč, po določbah ZBPP in Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku sem ne sodijo tožnikovi stroški komuniciranja z odvetnikom. Kolikor bodo stroški komuniciranja s stranko nastali odvetniku, pa jih bo ta lahko uveljavljal v okviru že dodeljene brezplačne pravne pomoči.

7Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more ovreči. Za odločitev v predmetni zadevi je bistveno, da stroški, za katere želi tožnik dodelitev brezplačne pravne pomoči, niso priznani stroški pravnega postopka, na način, kot to uveljavlja tožnik. Okoliščina, ki jo ugotavlja organ za brezplačno pravno pomoč, namreč, da zaradi zaupnosti komunikacije med odvetnikom in stranko ne bo mogoče preveriti, za kaj so bila sredstva porabljena, za odločitev ni bistvena. Za odločitev je relevantna okoliščina, da so tovrstni stroški zajeti s stroški izvajalca brezplačne pravne pomoči v predmetni pravdni zadevi, ki jih bo v okviru obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči lahko uveljavljal kot materialne stroške. Po obrazloženem je tožniku komunikacija z odvetnikom zagotovljena na zgoraj opisan način, s tem pa so tožniku zagotovljene tudi njegove z ustavo varovane pravice.

8Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

9Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).