UPRS Sodba I U 54/2018-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski davčni organ je v zadevah vračila plačane trošarine za energente za industrijsko-komercialni namen za mesece september 2016 - januar 2017 in marec - julij 2017 z izpodbijanimi odločbami zahtevkom tožnika delno ugodil in mu priznal vračilo trošarine za količine pogonskega goriva in v zneskih, ki izhajajo iz posamezne izpodbijane odločbe, v ostalem, v upravnem sporu izpodbijanem delu, pa je zahtevke tožnika za vračilo trošarine za količine pogonskega goriva, ki izhajajo iz posamezne izpodbijane odločbe, zavrnil.

2Iz obrazložitev izpodbijanih odločb sledi, da je tožnik v svojih zahtevkih uveljavljal vračilo trošarine vezano na energente, ki naj bi bili v posameznem mesecu porabljeni kot pogonsko gorivo v strojih in napravah, ki so delovali na lokaciji A., deponiji odpadkov in v kompostarni. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena z določbo 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), v dejanskem pogledu pa iz razlogov sledi, da so v relevantnih mesecih stroji tožnika delovali na deponiji odpadkov in v kompostarni in torej niso opravljali del, ki sodijo v področje „Gradbeništvo“. Med navedenimi stroji se le nekateri (mobilna sejalna naprava Joker Komptech, stroj za obračanje komposta Topturn in Grajfer Liebherr A 316) po tehničnih karasteristikah in naravi njihovega dela lahko uvrstijo med statične delovne stroje, zato se tožniku prizna pravica do vračila trošarine za energente, ki so bili porabljeni za njihov pogon, v ostalem pa se njegov zahtevek zavrne, saj ostali delovni stroji niso statični delovni stroji in tudi niso opravljali dejavnosti, ki se glede na Standardno klasifikacijo dejavnosti (v nadaljevanju SKD) razvršča v področje „Gradbeništvo“.

3Drugostopenjski davčni organ je s svojim sklepom in odločbo združil postopke v zvezi s tožnikovimi pritožbami zoper izpodbijane odločbe in slednje zavrnil kot neutemeljene. V celoti je pritrdil izpodbijanim odločitvam in njihovim razlogom. Na drugačno odločitev po presoji pritožbenega organa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da je iste stroje uporabljal že pred sprejemom ZTro-1 in da ni v ničemer spreminjal dejavnosti ter namena njihove uporabe. Ker gre za ugodnost, je namreč zakonsko izjemo treba razlagati restriktivno in pri opredelitvi pojmov izhajati iz vsebine 93. člena ZTro-1. Iz nje in iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine v gradbeništvu spreminjajo, in sicer tako, da se bolj dosledno prenaša določba Direktive 2003/96/ES, po kateri so do vračila trošarine upravičene osebe, ki so energent porabile za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah. To pomeni, da tožnik, četudi gre za gradbene stroje, z njimi ni opravljal dejavnosti, ki se uvršča v področje gradbeništva, kar je zakonsko predpisan pogoj za vračilo trošarine. Tožnikova dejavnost se namreč po SKD uvršča v področje E - Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje okolja.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo na odpravo zavrnilnih delov izpodbijanih odločb (zadnji stavki 1. točk izrekov le-teh) ter odločbe drugostopenjskega davčnega organa, predlaga vrnitev zadev v ponovno odločanje in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nasprotju s toženko namreč meni, da se vsebina zakonske določbe ZTro-1, ki se nanaša na obravnavani primer, v bistvenem ni spremenila, temveč se je spremenila praksa toženke pri obravnavi zahtevkov. Izpodbijane odločbe temeljijo na napačni uporabi oziroma razlagi 93. člena ZTro-1, saj davčni organ ni presojal oziroma ni pravilno presodil namena, za katerega so se v mesecih, za katere je tožnik uveljavljal povrnitev trošarine, uporabljali posamezni delovni stroji tožnika. Tožnik namreč pri opravljanju osnovne dejavnosti – ravnanje z nenevarnimi odpadki - z gradbenimi stroji med drugim izvaja tudi dejavnost obdelave ter logistike med različnimi operacijami obdelave, ukvarja pa se tudi z dejavnostjo obdelave gradbenih odpadkov, torej z dejavnostjo, ki jo je mogoče opravljati le z gradbenimi stroji. Zato meni, da bi tožena stranka, tudi ob upoštevanju zahteve po restriktivni razlagi, ob pravilnem razumevanju zakonske določbe morala pravilno in natančno presoditi namen uporabe vsakega od obravnavanih delovnih strojev. Njeno drugačno postopanje pomeni odstop od dosedanje prakse in bi ga zato morala še dodatno obrazložiti. Tega v obrazložitvah izpodbijanih odločb ne stori. Sicer pa je po mnenju tožnika potrebno tudi predpis, ki je usklajen z evropsko direktivo, razlagati v duhu slednje in pri tem, upoštevaje njena uvodna določila, slediti temeljnemu načelu, da se državam članicam omogoča uporaba nekaterih izjem ali nižjih ravni obdavčitve v primerih, kadar to ni škodljivo za pravilno delovanje notranjega trga in kadar to nima za posledico izkrivljanja konkurence. Spremenjena praksa tožene stranke bo v prihodnje poslabšala tožnikovo konkurenčnost napram podjetjem, ki opravljajo istovrstna dela, pri tem pa imajo v sodnem registru registrirano tudi gradbeno dejavnost in se jim zato vračilo trošarine prizna, predstavlja pa tudi kršitev načela zaupanja v pravo in neenakopravno obravnavo subjektov, ki opravljajo istovrstno dejavnost. Samo dejstvo, ali ima podjetje določeno dejavnost registrirano, še nujno ne dokazuje, da takšno dejavnost s svojimi delovnimi stroji tudi opravlja.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe v celoti prereka in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po prvem odstavku 93. člena ZTro-1 imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je prepisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvrša v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti.

8Zakonska določba je po presoji sodišča jasna in ne omogoča razlage, ki jo s svojimi tožbenimi navedbami skuša uveljaviti tožnik. Ko gre za stroje v gradbeništvu, je pravica do vračila trošarine pogojena oziroma omejena že z zakonsko definicijo strojev v gradbeništvu kot strojev, ki se uporabljajo v dejavnosti, ki se uvrša v področje „Gradbeništvo“. Vendar pa sama registracija gradbene dejavnosti pravice do vračila trošarine ne zagotavlja. Pravica je namreč pogojena z dejanskim opravljanjem dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, ter z zahtevo, da je predpisana namenska poraba goriva dokazana oziroma dokazljiva. Ob (nesporni) ugotovitvi, da tožnik s stroji ni opravljal dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, se glede na zakonsko ureditev namen uporabe posameznih strojev pokaže kot pravno nerelevanten, tožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa kot neutemeljen.

9Z uveljavitvijo ZTro-1 so se, drugače kot meni tožnik, pogoji za vračilo trošarine za stroje v gradbeništvu spremenili, saj se za stroje v gradbeništvu štejejo le stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se po SKD uvršča v področje „Gradbeništvo“. Smiselno zatrjevane nepravilnosti pri prenosu Direktive sodišče ni našlo. Direktiva namreč državam članicam omogoča, da lahko uveljavijo izjeme za industrijske in komercialne namene, določene v členu 8, v dispoziciji držav članic pa je, da možne izjeme uveljavijo v celoti ali deloma, vendar v okviru, ki ga določa Direktiva. Tudi kolikor drži trditev tožnika, da je v določbah 93. člena ZTro-1, ko gre za stroje v gradbeništvu, izjema določena ožje kot jo omogoča člen 8/2 (c) Direktive (za stroje in opremo, uporabljene pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih), ta po navedenem ne utemeljuje zatrjevane neskladnosti zakona oziroma njegove razlage z določbami Direktive. Ob spremenjeni zakonski ureditvi pa je sprememba prakse davčnih organov pričakovana in ne posega v načelo zaupanja v pravo. Kolikor se očitek smiselno nanaša na spremembo zakona, pa sodišča opozarja na ustaljeno stališče Ustavnega sodišča RS, po katerem Ustava RS ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, kar velja tudi v primeru, če zakon zmanjšuje obseg pravic, določen z zakonom. Z omejitvijo gradbenih strojev na tiste, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“ v skladu s SKD, pa po presoji sodišča tudi ni poseženo v ustavno načelo enakosti v zakonu (14. člen), saj načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Gre za davčno ugodnost, ki je izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki, ko gre za gradbene stroje, privilegira izključno dejavnost gradbeništva po določbah SKD. Da bi bil tožnik v zakonu in izpodbijanih odločbah obravnavan drugače od drugih zavezancev, ki opravljajo dejavnost ravnanja z odpadki, pa tožnik ne navaja. Njegovo drugačno obravnavanje od zavezancev, ki opravljajo drugačno dejavnost (pa čeprav z istovrstnimi delovnimi stroji), pa po presoji sodišča tudi ne predstavlja neutemeljenega razlikovanja (v zakonskem privilegiju) in ne posega v konkurenčna razmerja na trgu, kot se nekonkretizirano navaja v tožbi.

10Ker so po navedenem izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu po presoji sodišča pravilne in skladne z zakonom, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

11Ker med strankama ni spora o dejanskem stanju, na katerem temeljijo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji.